Tereza Kesovija je resnično dama z veliko začetnico.
Ne le velika glasbenica, ki je nastopala v najprestižnejših dvoranah sveta, temveč tudi velika oseba, ki se s toplino v glasu spominja starih časov in ljudi, s katerimi je delila življenje.
Moram priznati, videti ste čudovito. Verjetno kar pogosto slišite tovrsten kompliment?
Joj, to je refren, ki ga vsakodnevno poslušam in za katerega ne morem reči, da me ne veseli. Veseli me, a videz le ni vedno v skladu z notranjim počutjem. Če moje zdravje ni povsem v redu, se to vidi na obrazu.
Na začetku oktobra ste dopolnili 80 let. Iskrene čestitke. Je bilo praznovanje osemdesetletnice kot vsako drugo ali kaj posebnega?
Ni kot vsako drugo. Ne praznujem vsako leto. Praznujem le desetletja. Sestrična mi je rekla: “Ti boš pela vse do stotice. Tisto tvojo Prijatelji stari gdje ste, samo nikogar več ne bo.” Zabavna je, veš. Moj oče je vedno govoril, da ko tisti stari gori da vizum, potem moramo iti. Do takrat pa ne moramo kaj dosti načrtovati. Morda lahko načrtuješ, upaš … jaz vedno čutim neizmerno veselje. To je nekaj najbolj dragocenega. Veselje do življenja, dajanja.
Rušite vse stereotipe, povezane s starostjo. Saj veste, ljudje običajno ostanejo doma, se umirijo …
Nikoli se ne bom umirila. Ne vem, kaj to pomeni. Kaj počnem v prostem času? Nimam prostega časa. Res ne. Vedno si zadam neko delo. Trenutno imam ogromno dela. Res veliko. Moji prijatelji so me že pred časom opozorili: “Kristus božji, pa ti danes delaš več, kot si pred 20 leti.” Zdaj zaključujem dokumentarec, ki je super. Režiser je naredil že številne dokumentarne filme in si prislužil številne nagrade, odličen je. Ekipo sestavlja pet ljudi. Ni enostavno, precej težko je, a me veseli. Začeli smo s petimi dnevi Pariza, nadaljevali v Dubrovniku, potem odšli v Konavle, kraj mojega najsrečnejšega otroštva.
Kaj pa ljudje, ki ste jih srečali na svoji glasbeni poti? Od zvenečih glasbenih do filmskih imen.
Vsi veliki ljudje, ki sem jih srečala v življenju, so bili resnično preprosti. Vsa velika glasbena imena, ki so prišla k meni na obisk. Neverjetno! Veliki ljudje so preprosti. Vsa lepota glasbe in pesmi je v enostavnosti. Recimo Mstislav Leopoldovič Rostropovič, violončelist. Srečala sem ga v Gruziji, kjer je bil politični zapornik in je preživljal svojo kazen. Koncertiral je lahko le v Sibiriji. Ko sva se srečala po čistem naključju … No, ne verjamem v naključja. Ne obstajajo. Midva sva se morala srečati. Povedal mi je svojo zgodbo ter dejal: “Poslušaj, Tereza moja, devet mesecev so me kaznovali. Devet mesecev je potrebnih za rojstvo človeka. Oni so me zaprli v Sibirijo. Bil je nesrečen.”
Preden je odšel spat, mi je rekel: “Terezija moja, ko pridem v Pariz na koncert, te bom poklical.” Vrnila sem se v Pariz. Življenje je teklo naprej. Vedela sem, da bo prišel. Zazvonil je telefon. Povabil me je, da pridem na koncert. Tam je bil ves Pariz. Po koncertu sem se prebijala do njegove garderobe. Bil je visok, njegova srajca bela, polna znoja. Ko me je videl, je začel vpiti moje ime in me klicati k sebi. Vsi so gledali, kaj pa je to, kdo pa je to. Objel me je in mi zaupal, da je ponovno svoboden.
Besedilo: N. A. // Fotografiji: Goran Antley
