Več kot zadovoljna se po intervjuju s hrvaškim pevcem Tonyjem Cetinskim odpravim domov in kar smeji se mi, medtem ko poskakujem.
Pa ne da bi bilo kaj v zraku ali da bi drug drugega opevala s hvalnicami. To nekaj je v njem in verjetno je to tisto, kar zaznajo tudi njegovi oboževalci. Med njimi je tudi moja prijateljica, ki se že veseli, da bo ponovno šla na njegov koncert, ker je norec v najboljšem pomenu te besede. Sprašujem se, kako to, da ga ne odnese ob vznemirljivih dogodkih, ki so se mu zadnje čase nizali, čeprav se seveda niso zgodili kar čez noč. Po lanskem koncertu s španskim tenoristom Josejem Carerrasom in ameriškim pop pevcem Michaelom Boltonom v Zagrebu so sledili veliki solistični koncert v puljski areni, izdaja albuma, turneja Furia Tour in nastop z Boltonom v londonskem Royal Albert Hallu.
DO KONCA UČENEC
»Človekova največja naloga je, da ostane normalen in da se zaveda, česa vse še ne ve o življenju, ne pa da misli, da že vse ve. Po koncertu v Royal Albert Hallu sem se za dva dni zaprl, da se ne bi delal preveč važnega. V sodelovanju z gospodoma Carerrasom in Boltonom sem dojel, da sta oba velika človeka, in čeprav sta naredila veliko, predvsem Carerras, sta najbolj preprosta in normalna. Če si realen, nimaš težav. Nastop v Londonu so sanje, za katere nisem vedel, da jih sploh lahko sanjam. Mogoče bi moral biti drugačen, ampak poskušam ostati normalen. Nisem ravno tip, ki zlahka poleti, ker sem realen. Realen sem v smislu, da se zavedam, koliko se še moram v življenju naučiti in učenje bo trajalo do konca. To ni fraza, tako živim.«
DOKAZOVANJE SAMEMU SEBI
Dober glas seže v deveto vas, v njegovem primeru tudi v svet; le da se zaveda, kako ga mora še razvijati in veliko vaditi. »Dopovedati si moram, da to, kar se mi dogaja, ni slučajno. Ne mislim, da imam od boga dan glas. To gre iz glave, in kar pojem, ni samo glas, gre tudi za način razmišljanja. Če medtem ko si na odru, razmišljaš, da bi rad živel življenje Elvisa Presleyja ali o vili z bazenom, potem zagotovo v življenju ne boš ničesar ustvaril. Če pa razmišljaš, da si srečen, ker se prebujaš vsak dan zdrav in si še priznaš nekatere slabosti, je to že drugače. Moja slabost je ta, da sem len. Če bi bil manj len in bi še bolj razvijal svoj glas, morda sploh ne bi doživel tega, kar sem. Ni pravil, je samo energija. Smo iz atomov, vsi smo energija, to, kar si potrdiš v glavi, si ti.«
ZVEST SVOJEMU OBČINSTVU
Več kot jasno je, da mu gre petje klasične glasbe dobro 'od grla' in – kot kaže – bo v prihodnosti posnel tudi album s klasično glasbo. Razmišljanje v tej smer se je začelo na dan, ko je imel koncert s Carerrasom in Boltonom. Takoj za tem so agenti že začeli načrtovati koncerte z njim v tujini. Izkazalo se je, da je v drugih državah veliko zanimanja za tovrstno petje, čeprav Tonyja ne poznajo. »Začel sem že sestavljati spored za te dvorane, a sem sklenil, da ne bom na hitro posnel novega albuma. Vsega tega ne bi imel brez tukajšnje kariere in mojega občinstva. Želel sem opravičiti zaupanje občinstva in izpeljati turnejo. Šele potem bom razmišljal naprej.«
POBEG V ISTRO
Ob omenjanju povsem zapolnjenega urnika nastopov odgovori, da je to v njegovem poslu povsem normalno, da pa drži, da zelo dobro dene, če si dobro pripravljen – psihično in fizično. »Včasih sem precej treniral, v mladosti sem imel tudi športne ambicije, zdaj pa grem v fitnes, savno ali na plavanje, ko imam čas, nisem pa fanatik. Sem le človek iz krvi in mesa, ko imam vsega skupaj dovolj, grem v svojo hiško v Istri, kjer se ne sliši nič, razen glasovi kokošk in psov.« Pravi, da po vsakem koncertu še nekaj ur ne more spati, ker mu v glavi in ušesih žvižga. Na zdravniškem pregledu so ugotovili, da ne sliši več tako dobro kot včasih, kar je zanj travmatično. Okoli sebe pa ima moštvo, ki ga maksimalno ščiti pred vsemi slabimi stvarmi, in pazi, da ima svoj mir, da dobro spi in da dogovori držijo …
»Prej je bilo veliko težje, vozili smo se s čudnimi avtomobili in sedeli na zabojih piva, zdaj pa smo prišli do točke, ko lahko izbiramo, kje bomo nastopali. Po drugi strani pa ni vedno lahko, ker ne morem normalno na pijačo, se družiti z ljudmi, ko bi sam hotel, in moram vse skupaj načrtovati. Tudi to je stres, no ampak v določenem trenutku, kadar mi poči, grem v avto in pobegnem v Istro. Sicer pa sem tip, ki mora biti vedno aktiven, tudi na dopustu. Povsem drugače kot moja žena, ki ko dela, dela, ko počiva, pa počiva. Po mnogih skupnih letih sem se že od nje navadil, da tudi sam izklopim na dopustu. Naravno je, da se navadiš živeti s tempom človeka, ki je ob tebi, in navsezadnje je tudi tebi lepše. Ljudje se bojijo kompromisov zavoljo ega, kar prihaja iz negotovosti.«
ČUDOVITO PRIČAKOVANJE
Pred njim je še rojstvo otroka, kar se mu zdi najlepše. S soprogo Ivano Nobilo Cetinski sta pripravljena, načrtuje, da se bo otrok morda rodil že pred novim letom, čeprav ima rok v začetku januarja. Z rojstvom otroka pa bo tudi upočasnil svoj tempo. »Otrok te upočasni, pa tudi sicer gre tako, kot da bi z Ivano načrtovala. Obveznosti s promocijo in turnejo se bodo polegle. Sledil bo upočasnjen tempo do naslednjega novega albuma. Otrok potrebuje ljubezen in pozornost, otrok je največji projekt.« Pravi, da se samega poroda ne bo udeležil, ker soproga ne želi, medtem ko je pri rojstvu prvega otroka v prejšnjem zakonu prisostvoval brez težav. Prav tako nima težav z dejstvom, da je soproga obenem tudi njegova menedžerka. »Oba sva zrela in to sva sprejela. Ona je našla sebe v tem delu in sploh ni več meje med službenim in zasebnim, vsaki dan je oboje. Ko pa si vzameva tistih sedem dni dopusta, potem gre za popolni počitek. Ampak tudi te odklope je treba organizirati, pogledati datume, načrte in videti, kdaj si lahko vzameva teh sedem dni zase. Vse se da organizirati, sploh zna to moja žena, ki je velik organizator.«
Napisala Suzana Golubov