V ljubljanske Stožice 9. maja prihaja srbski glasbeni virtuoz Željko Joksimović, ki je že v rosni mladosti zaplul v glasbene vode.
Priljubljeni glasbenik priznava, da je navdušen nad posluhom svojega sina Koste, in pravi, da bi svojim otrokom želel prenesti vrednote, ki so mu jih privzgojili njegovi starši.
► Številni glasbeniki radi poudarijo, da je glasbeni kruh pogosto težko prislužen. Glasba namreč ni vedno nekaj, s čimer je mogoče dobro preživeti. Kaj so torej o vaši odločitvi, da zaplavate v glasbene vode, rekli starši?
Z glasbo se ukvarjam že vse od tretjega leta, zato so prav zagotovo vedeli, da bo tako. Moja odločitev jih ni prav presenetila. Šolal sem se in igral harmoniko, osvajal nagrade in tekmovanja, zato je bilo povsem logično, da bom glasbenik.
► Že pri 12 letih ste v Parizu postali prva harmonika Evrope.
Seveda, to kaže, da sem že od malih nog veliko vadil in pobiral nagrade. Morda prav zato nisem razmišljal o ničemer drugem. Ukvarjal sem se z glasbo, kaj drugega mi niti na misel ni prišlo. Recimo, da bi se odločil za kemijo, češ do zdaj sem vadil inštrument, od zdaj se bom pa ukvarjal s kemijo. Saj ne rečem, kemija ni slaba, a nikdar niti pomislil nisem na kaj takega.
► So starši na vaši glasbeni poti odigrali izjemno pomembno vlogo? Kaj je bilo tisto, za kar ste jim najbolj hvaležni?
Seveda. V nič me niso silili. Želeli so, da se sam odločim, kaj bom počel v življenju. Privilegij vsakega človeka na tem svetu je, da ima pravico odločanja. Da izrazi svoje razmišljanje. Mislim, da bi morali tako vzgajati otroke. Da imajo svoj prav, sprejemajo svoje odločitve.
► Katere vrednote, ki so vam jih privzgojili, danes prenašate na otroke?
Iskrenost, vztrajnost in marljivost.
► Pred nastopi v Zagrebu ste nabirali moči na Maldivih. Se lahko ob treh malih nadobudnežih resnično spočijete?
Težko, a se trudimo obveznosti razdeliti. Ni se lahko spočiti, obenem pa se ves dan igrati z otroki. Imava pomoč pri vzgajanju otrok. To ni nikakršna skrivnost. Z Jovano veliko delava, vstajava že zelo zgodaj. Nisva starša, ki se vsak dan zgodaj vračata iz službe. Kadar le lahko, ostaneva doma in preživiva čas z otroki.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografiji: Goran Antley, osebni arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del