Vedrana Rudan v 'zadnjem' intervjuju pred smrtjo: "Šele zdaj sem spoznala, da obstajajo tudi dobri ljudje"

Ljubezen do pisanja jo, pravi, ohranja pri življenju. Ponosna je, da prodaja svoje knjige, ne sebe, poudarila pa je tudi, da ne piše o svoji družini. 

Izjemno agresiven rak

"Imam izjemno agresiven rak žolčevodov, ki ga je zelo težko odkriti," je povedala pisateljica Vedrana Rudan.

Ker je redno hodila na preglede, je bil rak operabilen. Operacija je potekala dobro, bezgavke so bile čiste in vse je bilo v redu. Prvi pregled je potekal dobro in ni bilo metastaz. Toda na drugem pregledu, dva meseca kasneje, je bilo naenkrat polno metastaz.

Pred operacijo je, kot je povedala, imela tri preglede in za vsakega plačala 1000 evrov. Operacija je stala okoli 9000 s popusti pri zasebniku, ker ji ni uspelo priti v kvoto, čeprav ima država s to kliniko sklenjeno koncesijo.

Omenila je tudi, da je bila takrat v Srbiji tik pred izidom njena knjiga Umri brez stresa. Založnika je takoj obvestila, da se zaradi bolezni ne more udeležiti predstavitve knjige ali morebitnih spremljevalnih dogodkov, že naslednji dan pa jo je presenetilo, da ji je ta vseeno izplačal 10.000 evrov. In takrat se je odločila za operacijo.

"Želim evtanazijo"

Potem ko so izvidi pokazali, da so se metastaze razširile, se je Vedrana odločila, da bo odšla umret v Švico.

"Odločil sem se že zdavnaj, povedala sem to v številnih intervjujih. Nočem umirati na obroke. Želim evtanazijo," je povedala.

Na spletu je videla, da pomoč pri umiranju v Švici stane 17.000 evrov, potem sta jo pri odločitvi podprla tako mož kot otroci. Sledila je komunikacija s Švico. Poslala je prevedene zdravniške izvide in bila sprejeta kot kandidatka za evtanazijo.

Potem je razložila, da so ​protokoli glede tega v Švici zelo drastični. "Vprašajo te, ali si pri zavesti, ali te hočejo svojci ubiti ..." Napisali so ji tudi, da veliko ljudi prosi za evtanazijo, a se jih 85 odstotkov temu potem odpove.

Glede na to, da je vmes tako oslabela, da ni mogla niti v avto, kaj šele v Švico, je od svoje namere odstopila tudi sama.

Zdaj je na kemoterapiji, saj so ji zdravniki predstavili statistiko, možnosti in podatke, na podlagi katerih je zdravljenju potem dala priložnost.

"Si neozdravljivo bolna, nikoli ne boš ozdravela, a neke statistike vseeno so," so ji povedali zdravniki.

"Smo izjemno povezani"

"Moji otroci, ki so že odrasli, sin ima 50 let, hčerka 46 let, so mi, ko so slišali, da so obstajajo neke številke izboljšanja, pa jih ne bom omenjala, ker niso vredne omembe, rekli: mama, vsak dan je zmaga. Ostani, ostani, ostani. Mož me je prijel za nogo: Tukaj si, tukaj si! Mislim, kako sem tukaj? Tukaj sem, kemoterapija, kriza, bolnišnica, kjer te spet dvignejo, greš domov, kemoterapija, kriza, bolnišnica ... To zagotovo ni življenje, ki si ga želim. In na drugi strani imaš dva 50-letna otroka, ki si te želita imeti v življenju, imaš moža, ki se te ne odreče. Smo izjemno povezani," je povedala Vedrana Rudan.

Proces, skozi katerega gre, ni vplival na njeno sposobnost, da bi se bolj povezala s svojo družino ali poglobila svojo ljubezen, ker ta ljubezen in močna povezanost že obstajata.

"Jaz imam lik, pišem. Prodajam svoje knjige, ne prodajam sebe. Ampak jaz sem ženska. Moja najbolj brana knjiga je 'Življenje brez klopov', kjer pljuvam po svojih otrocih in jo vsi berejo kot nori in vsi mislijo, da so moji otroci. ... Nočem pisati o svojih otrocih. Imamo se radi," je še rekla.

Tabloidi sicer pogosto poročajo o njenem pisanju, vendar slej ko prej ugotovijo, da je pisateljica, in da, ko govori v prvi osebi ednine, ne govori o svoji družini.

Pogovor z žilo v onkološki bolnišnici

Vedrana Rudan je opisala svoje prve vtise ob srečanju z Dnevno bolnišnico Klinike za tumorje KBC Rijeka. Danes se tam zdravi.

"V tisto onkološko bolnišnico na Reki sem vstopila, kot da je to nujno zlo, da bi mi pomagali umreti, saj za to obstajajo načini. Potem pa sem naletela na zid. Prepovedali so mi umreti. Rekli so ne, poskusi to, poskusi ono. Nazadnje sem se zlomila in pod pritiskom otrok in moža vstopila v dnevno bolnišnico ... V tisto dnevno bolnišnico, ki jo poznam, ker je tam umirala moja sestra, sem vstopila z občutkom, kot da bi prihajala v pekel," je povedala Vedrana in opisala, kako se kemoterapija izvaja šest ur v naslanjačih brez naslonjal za roke, kar se predano osebje trudi čim bolj olajšati.

"Ležim na tem stolu, zraven mene pa leži ženska. Pride deklica, stara okoli 20 let, in se pogovarja z žilo te ženske, ker mora ta žila izskočiti. In pravi: 'Daj no, zdaj te bom premagala. Zdaj te bom premagal. Ne pusti, da te premagam, sama pridi ven. Naj se pokaže, pa boš videla.' 'Daj, daj'," je pripovedovala Vedrana in vprašala: "Kateri pisatelj bi si to lahko izmislil? Gledam tistega otroka, ki daje svojo dušo, da bi tista žila izskočila ven in vlila življenje v žensko. In končno tista žilica izskoči in reče: 'Tu si!  Samo majhen vbod, o fant, ujela sem te'. In življenje se začne vračati tej ženski. Zelo me je pretreslo, ampak vsi so takšni. Nasmejani sta bili. To so otroci. To so otroci, ki prestajajo kazen.  Ta bolnišnica, ki je odprta od 8. do 21. ure, sprejme 150 neozdravljivo bolnih, njihova povprečna starost je 20 let ali več," je povedala Rudan in dodala: "Šele zdaj, tik pred smrtjo, sem spoznala, da obstajajo dobri ljudje."

Borne razmere v bolnišnici

Komentirala je tudi delovne razmere zaposlenih v dnevni onkološki bolnišnici in povedala, da so upravičeni do nove uniforme približno enkrat na dve leti, da nimajo pravice do delovnih čevljev in da njihove plače nihajo, tako da jim je težko, na primer, najeti posojilo na banki.

Potem pa je še enkrat potrdila, da še vedno misli, da je sovraštvo tisto, kar žene ljudi, in da je ljubezen zelo redka.

 "Ko pišem o sovraštvu, vem, da me bodo ljudje brali, ker se v sovraštvu prepoznajo. Ko pišeš o ljubezni, zaideš v neko patetiko, kot – na koncu se poročita. Toda prava ljubezen je tako redka, da je neverjetno, je dejala in dodala, da ima v javnosti sloves ženske, ki menja može kot nogavice."

Ampak tak je njen značaj, pravi. "Prodajam zgodbo, ne sebe. (…) 38 let sem z enim moškim, ki je moje življenje. Ampak to ni nekaj, kar bi razkazovala. Sploh nočem pisati o tem. To je moje, to je moja ljubezen. Moji otroci so moja ljubezen. Vzgajala sva tri otroke. Skupaj imava dva otroka in eden je moj pastorek, ki ga obožujem. Vsak ima svojo kariero, so uspešni ljudje, a ko pišem o klopih, ne pišem o njih," je še poudarila.

Povzeto po Hayat.

Novo na Metroplay: Perica Jerković o družinskih trenutkih, delu komika in čisto prvem nastopu