Pevska legenda z območja nekdanje Jugoslavije Zdravko Čolić bi, kot pravi, prihodnje leto lahko šel v pokoj. Na srečo razmišlja tako, da glede tega ni vezan na leta, temveč na stanje organizma in ljudi, s katerimi ima opravka.
Story: Kaj vas je tokrat pripeljalo v Slovenijo?
Imam koncert v Mariboru, kjer nisem bil že sedem let. Rad imam Maribor, Štajerci so mi všeč, blizu so južnjaški mentaliteti. Pravzaprav pa je na svoj način povsod, kjer te imajo ljudje radi, lepo. Malo tudi pazim, da se preveč pogosto ne pojavim v istem mestu. Recimo, v Ljubljani sem bil na stadionu Ilirija, še pred tem v Stožicah, medtem ko v Mariboru nisem bil kar nekaj časa. So pa tudi sami organizatorji pokazali zanimanje. Moram pa se tudi pohvaliti, da sem bil letos in lani marljiv ter mnogo bolj aktiven kot med prejšnjima dvema turnejama.
Story: To pomeni, da ste v dobri formi?
Enostavno gre, imam pozitivno obdobje in tudi organizatorji me kličejo, tako da imam več koncertov kot ponavadi.
Story: Kaj pa nov album, ga že pripravljate?
Pripravljam. Menim, da je smiselno, da se po dveh letih in pol, treh pojavi nekaj novega, vsaj za tiste, ki se resno ukvarjajo s tem delom. Ne moreš izdati vsako leto novega albuma, to je pretirano in tudi ne uspe ti. Je pa še nekaj mest v regiji, kjer še nisem promoviral zadnjega albuma.
Story: Kako se počutite, ko vedno znova začenjate turneje po vsakem novem albumu?
Padeš v rutino, pojavijo pa se tudi novi ljudje. Občinstvo ni vedno isto, niso le stari poslušalci, dopolnjujejo se z mlajšimi. Na koncerte prihajajo tudi tisti, ki jih nisem nikoli videl, kar me navdihuje. Po drugi strani pa sem profesionalec in pojem za ljudi, ki me poslušajo.
Story: Zakaj pa ne bi peli, saj ste vitalni in tudi glas vas še zelo uboga.
Drži, intonacija je, kot mora biti, še vedno pojem kot prvi dan. Ampak kot profesionalec moram paziti, da na dan koncerta ali dan prej ne hodim ven in sem spočit. Morda vedno nisem v enaki fizični formi, včasih tudi ne utegnem vedno imeti časa zase, ampak se vedno potrudim, da iz sebe izvlečem maksimum, ki je potreben.
Story: Kako si pomagate, ko vam dan ni 'naklonjen', vi pa zvečer nastopate?
Takrat zelo pomaga spanje. Zelo pomembno je, da sem za koncert spočit, sploh za glas. Malo se razmigam, da se fizično počutim bolje in sem predihan, pred nastopom popijem kalcij z vitaminom C, včasih pa rad popijem malo konjaka, ki pospeši pretok krvi.
Story: Kako glasba vpliva na vaše zasebno življenje?
V vse to mi je uspelo vključiti tudi družino in imam obdobja, ko ne delam toliko in več časa preživim s sabo in z bližnjimi ter manj z ljudmi. Včasih se utrudiš in se moraš spočiti od ljudi in občinstva ter nekaterih prijateljev, ki se nate vežejo kot na javno osebnost. Človek se mora tudi glede tega malo zaščititi.
Story: Imate srečo, da imate radi ljudi?
Rad jih imam, ampak ne morem jim biti vedno na voljo. Je tudi obdobje, ko se moram malo izolirati in sem malo svoj ter hodim tja, kjer se lahko družim z navadnimi ljudmi, ne pa z ljudmi, ki se imajo za nekaj.
Story: Kako pa se počutite, ko stopite na oder pred ljudi, ki vas gledajo in nekaj pričakujejo?
Imel sem koncert na Ušču v Beogradu pred 100 tisoč ljudi in na Marakani v Beogradu, v Areni pred res ogromno ljudmi. Moram priznati, da velika množica ljudi ne ustvarja dodatnega vznemirjenja, ne otežuje stvari, ker si takrat kot del neke tekme, nečesa, ni pomembno česa, le da je dobra kontrola zvoka. Lahko sem nervozen, če zvok ni korekten in imam zaradi tega dodatno tremo. Hujše je na manjšem koncertu, ko te vsi gledajo in je bolj neugodno, imaš pa tudi boljši stik z občinstvom in tudi zaradi tega navdih. Tako da sta trema in vznemirjenost večji, ko si med manjšim številom ljudi. Ker ko je množica, pojemo vsi skupaj in smo vsi del te množice. Na manjšem koncertu pa moraš biti boljši v smislu interpretacije in umetniškega doživljanja. Izvajalci pravijo, da imaš lahko pod nadzorom koncert, na katerem je 4-5 tisoč poslušalcev, odvisno od prostora. Takoj ko je obiskovalcev več, nimaš nadzora, je vse nekako na veliko. Potem je vprašanje odrske opreme in uporabe slušalk. Mene slušalke nekako zaprejo, ni pa povsod dovolj zvočnikov na odru, da bi se slišal in nadzoroval petje. Ko imam slušalke, mi te dušijo čustva, ne slišim občinstva in sem na odru nekako sam s sabo. Počutim se odtujeno, kot da sem v studiu, pogrešam življenje. Zato imam raje, da je na odru več zvočnikov in nimam slušalk, na večjih koncertih pa le moram imeti slušalke.
Story: Imate pred nastopom še vedno tremo?
Vedno jo imam, sploh ko se ne počutim dobro. Ko sem dobro, sem tudi na odru odličen. Včasih tudi grlo ni najboljše in sem bolj nervozen, kar je naravno.
Story: Je res, da bi, če bi še enkrat izbirali poklic, izbrali šport?
Že kot otrok sem imel rad šport, treniral sem malo atletiko in nogomet, obenem sem že začel igrati kitaro. Profesor kitare, stric Ivan Barić, je v domu policije igral in tudi učil kitaro. Ko sem ob neki priložnosti branil na turnirju malega nogometa, je pome prišel mlajši brat, češ da je pri nas doma že stric Ivan Barić. Stisnilo me je, ker bi moral zapustiti turnir ravno, ko je bilo najbolj napeto. Spraševal sem se, kaj naj naredim; ali naj grem domov ali naj ostanem. Seveda sem sklonil glavo in šel za mlajšim bratom. To pomeni, da sem se odločil za glasbeni svet, in ne za športnega. Pomeni, da me je le bolj vleklo v glasbeni svet kot v športni. Dobre športne kariere so krajše in nekako drugačne, je pa vprašanje ljubezni, čustev in nekakšnega stanja, za kaj se odločiš. Menim, da se je čudovito profesionalno ukvarjati s športom.
Story: Kako ste se izognili lažnemu blišču šovbiznisa?
Nikoli se ne bi rad ukvarjal s tem lažnim šovbiznisom. To je vprašanje vzgoje v neki normalni, lahko rečemo patriarhalni okolici, kot je Sarajevo. To, kar smo dobili z vzgojo, izključuje ta način delovanja in je tudi vplivalo na določena življenjska stališča. Čeprav ni rečeno, da je vse tako zaradi vzgoje. Vidim recimo, da hčerka rada hodi ven. Osebno nisem tako rad hodil ven v družbo. Vedno sem rad doma nekaj bral. Klicali so me, da pridem ven in igram kitaro, pa nisem hotel. Čakal sem, da me začnejo pogrešati, kar je tudi nekakšna finta. Če pa bi vse skupaj bil le šov, se s petjem niti ne bi ukvarjal, temveč z bolj normalnim poklicem. Ampak v tej okolici takrat ni moglo biti tako.
Story: Kako se počutite pri svojih 64 letih kot moški?
V svojih letih se počutim pozitivno. Se pa kdaj ujamem, da sem presenečen, ko mi nekdo reče, koliko let imam. Ne počutim se tako. Staža imam dovolj, da bi naslednje leto lahko šel v pokoj, ampak verjetno je že poklic takšen in drugače razmišljam, da nisem vezan na leta, temveč na stanje organizma in ljudi, s katerimi imam opravka.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin
