Stopila sem v hotelsko sobo priljubljenega ljubljanskega hotela, za veliko pisalno mizo pa me je s skodelico kave že čakal Željko Joksimović, ki je s preprostim svinčnikom na košček papirja pred seboj risal zanimive vzorce.
Po razprodanem zagrebškem koncertu glasbenik maja prihaja v Ljubljano, na začetku leta je baterije že tradicionalno polnil na Maldivih, za največjo mero energije pa so zaslužni njegovi otroci.
Story: V Zagrebu ste pred tedni povzročili pravo evforijo in v razprodani zagrebški Areni ste morali nastopiti kar dva dneva zaporedoma. V maju prihajate tudi v ljubljanske Stožice.
V Zagrebu smo pripravili dva čudovita koncerta, od mojega zadnjega koncerta v Stožicah pa so minila že štiri leta. Mislim, da si slovensko občinstvo zasluži slišati nove pesmi, ki so nastale v vseh teh letih. Ne le nove, temveč tudi večne hite. Koncert bo nekaj posebnega, ob vsaki turneji namreč poskušamo pripraviti nekaj novega za publiko. Z menoj bodo sijajni glasbeniki, s katerimi bomo spisali novo čudovito zgodbo. Pričakujem, da bodo Stožice polne.
Story: Ali mislite, da bo vzdušje v Ljubljani podobno tistemu v Zagrebu?
Seveda, tako tudi bo! (smeh) Samo da bomo zdravi. Ob zadnjem obisku sem zbolel le dan pred koncertom v Stožicah. Tako me je obiskal dežurni zdravnik, ki mi je dal neka zdravila. Bil je zelo vesel, da mi je lahko pomagal, saj je bil naslednji dan spet dežuren, zato ni mogel priti na koncert. Je pa zato prišla njegova žena.
Story: Ste pričakovali, da boste nekoč polnili velike dvorane? Je to tisto, zaradi česar še naprej plujete v glasbenih vodah?
Nikoli nisem razmišljal o tem, da se bom ukvarjal z glasbo zato, da bi polnil dvorane. Želel sem le ustvarjati glasbo, ki bo ljudem všeč, takšno, v kateri bodo prepoznali moje sporočilo. To mi je uspelo. Ko sem videl, da imajo ljudje radi mojo glasbo, sem uvidel, da nekaj delam prav. Že vse življenje sem v klasični glasbi, nisem pa mislil, da bom končal v narodni glasbi. Narodni pravim zato, ker je namenjena narodu. Če bi bila namenjena kengurujem, bi rekel kengurujska. (smeh) Mislim, da je lepo, ker ljudje podpirajo mojo glasbo. Iskreno. To me le spodbuja k temu, da še naprej ustvarjam nekaj novega.
Story: Je na vašo kariero vplivala tudi mladost, s katero ste vstopili v glasbo?
Ne vem, morda. Verjetno res. Izkušnja je vendarle najpomembnejša. Ko sem bil mlad, nisem imel izkušenj z velikimi dvoranami. Sem primer glasbenika, ki je v mladih letih dobil vse za uspešno glasbeno pot, od glasbila do podpore staršev. Vesel sem, da sem imel te možnosti. Nimajo jih vsi talentirani glasbeniki.
Story: Podpora družine je brez dvoma ključnega pomena tudi danes?
Seveda. Najpomembnejša. Moja družina je predana meni in mojemu delu … Dejansko smo vsi predani drug drugemu. To je lep primer za vse druge družine, sploh če nekdo razmišlja o tem, ali bi otroku kupil glasbilo. Pomembno je prepoznati otrokovo pobudo, zanimanje. Vse to se lahko pokaže že v mladosti, kot v mojem primeru. Moja ljubezen do glasbe se ni rodila čez noč.
Story: Je bila glasba edina stvar, ki ste jo imeli v mislih tudi v najstniških letih?
Mislim, da. Čeprav so se takrat začele tudi že prve simpatije.
Story: A te so pri ustvarjanju le dobrodošle.
Res je! To me ni kaj dosti odvrnilo od glasbe. Poskušal sem ustvarjati različne zvrsti glasbe, ki me izpolnjujejo. V tem sem res užival. Tako kot sem užival jaz, so uživali tudi moji prijatelji v šoli. To mi je pokazalo, da sem na pravi poti. Ko sem se začel ukvarjati z avtorsko glasbo, sem bil vesel odziva občinstva. Vedel sem, da je iskren, če jim moja glasba ne bi bila všeč, se ne bi pretvarjali.
Story: Vas vaši otroci danes vrnejo v mlada leta? Z njimi podoživljate svojo mladost?
Seveda, ko pa so še tako mladi. Spomnim se dni, ko sem bil tudi sam mlad. Kosta je že dokazal, da ima posluh. Za dvojčici pa bomo še videli.
Story: Se soproga kdaj pošali, da so takšni kot vi?
Uh, niti ne. Nimava tovrstne komunikacije. To pogosteje rečem jaz. “Taka si kot mama. Hodiš kot ona.” (smeh)
Story: So otroci tisti, ki vam dajejo energijo za nastope na odru?
Seveda! Oni so moja velika podpora.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Primož Predalič, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
