Ženska, ki je premikala meje

Iskriva pripoved o modi, ljubezni in nastanku najslavnejšega parfuma na svetu je nastala izpod peresa Michelle Marly.

Zgodba parfuma, ki jo je navdihnila ljubezen

Gabrielle Bonheur Chanel se je rodila 19. avgusta 1883 v revni družini v majhnem francoskem mestu Saumur. Njena starša sta se poročila šele po njenem rojstvu, čeprav sta že imela pet otrok. Ko je imela Gabrielle 12 let, je njena mati umrla, oče pa je kmalu zatem odpotoval v Ameriko, vendar se ni nikoli vrnil. Zaradi tega je nekaj let preživela v sirotiš­nici katoliškega samostana v Aubazineu, kjer se je naučila šivati. Kadar ni šivala, je nastopala kot barska pevka. Od tod naj bi izviralo tudi njeno umetniško ime Coco, saj je prepevala pesem Qui qu'a vu Coco. Na odru je bila menda očarljiva, vendar ni imela pevskega talenta.

V tistem obdobju je spoznala francoskega milijonarja Étienna Balsana in se preselila k njemu. Étienne jo je razvajal z dragimi oblekami in nakitom, Coco pa se je takrat vneto ukvarjala z oblikovanjem klobukov. Étienna je pozneje zapustila in se preselila v njegovo pariško stanovanje. Leta 1913, ko je bila stara 20 let, je v Parizu odprla svojo prvo prodajalno klobukov, ki pa ni bila donosna, zato jo je morala zapreti.

V predvojnem času se je znova srečala z igralcem pola Arthurjem Boyem Capelom - nekdanjim najboljšim Étiennovim prijateljem. Kmalu sta se zaljubila. Z njegovo pomočjo je poplačala dolgove in odprla trgovino s klobuki v Bretaniji. Njene klobuke so začele nositi znane francoske igralke, kar je pripomoglo k začetku njene slave.

Boy je bil intelektualen in obenem očarljiv, zato so številni uživali v njegovi družbi. Coco je bila njegova velika ljubezen, a ne edina. Čeprav sta bila skupaj več let, se je poročil z drugo – z žensko, ki je utelešala vse, kar ona ni bila: visokorasla svetlolaska, bleda, premožna in pripadnica britanskega plemstva. Boyu je omogočila vstop v britanski višji sloj, česar mu Coco, kljub svoji slavi, ni mogla ponuditi.

Skupaj sta bila skoraj deset let - dokler ni umrl v prometni nesreči. Njegova smrt jo je ohromila. Potrebovala je veliko časa, da je prebolela izgubo svoje največje ljubezni. Pri tem ji je pomagalo prijateljstvo s pianistko Misio Sert in ustvarjanje parfuma. Med iskanjem pravega vonja je našla navdih v parfumu Katarine Velike.

Sčasoma se je začela odpirati ljubezni. Na neki zabavi je skladatelju Igorju Stavinskemu – obubožanemu ubežniku pred rusko revolucijo - ponudila mecenstvo in prostor v svoji razkošni podeželski vili. Kljub pomislekom svoje bolehne žene Katje se je Stravinski z družino vred vselil tja, obenem pa je začel ljubimkati z modno oblikovalko.

Vendar skladatelj ni bil edini, ki je pritegnil njeno pozornost. V tistem obdobju se je družila z Dimitrijem Romanovim – ruskim velikim knezom v izgnanstvu, ki ji je med drugim podaril biserno ogrlico Romanovih. Coco jo je dala poustvariti, zato Chanelove obleke in kostime še danes povezujemo z biseri.

Preprostost je glavno načelo prave elegance

Hiša Chanel kot letnico rojstva Chanel No. 5 navaja leto 1921. Coco je parfum podarila najpomembnejšim strankam in ukazala garderoberkam, naj ga razpršijo po garderobah. Kmalu se je povečalo povpraševanje po novem parfumu, zato je morala za boljšo prodajo parfuma pridobiti večjega industrijskega izdelovalca parfumov. Odločila se je za lastnika največjega podjetja za kozmetiko in parfume v Franciji - Pierra Wertheimerja, ki je s podpisom pogodbe dobil popolni nadzor nad njenim podjetjem, vse kemične formule in blagovno znamko. Coco je podpis pogodbe kmalu obžalovala. Leta 1934 je bil Chanel No. 5 najbolje prodajan parfum na svetu in Wertheim je pobiral ogromne dobičke, kar jo je zelo jezilo.

Coco je nekoč izjavila: “Ženska brez parfuma je ženska brez prihodnosti.” Več kot sto let pozneje ta vonj še vedno navdušuje ženske po vsem svetu. Marilyn Monroe je leta 1952 razkrila, da v postelji nosi le nekaj kapljic Chanela No. 5.

Vendar Coco Chanel ni slovela le po parfumu, ampak tudi po izjemni kolekciji oblačil. Veljala je za modno oblikovalko, ki ruši meje, saj je v svojo kolekcijo vključila tudi veliko moških oblačil, kot so suknjiči in kravate. Prepričana je bila, da bi morale imeti ženske enako svobodo kot moški in da jih krila ter stezniki fizično omejujejo. Ženske je opogumila, da začnejo nositi hlače, v modnih krogih pa je prispevala tudi k temu, da je od sonca porjavela koža postala sprejemljiva.

Prepričana je bila, da je preprostost glavno načelo prave elegance. Njena mala črna obleka, ki jo je zasnovala leta 1926, je postala legendarna.

Njen cilj pri oblikovanju je bil, da lahko ženske v njenih oblačilih dihajo, se počutijo udobno, obenem pa so videti mlajše.

Tarča kritik

Na začetku druge svetovne vojne je zaprla svoj butik, ker je sklepala, da ni pravi čas za modo – zaradi tega je delo izgubilo 4000 žensk. Prav tako je postala tarča kritik zaradi razmerja z nacističnim vohunom Hansom Guentherjem von Dincklagejem, ki ji je omogočil, da je živela v hotelu Ritz med nacistično okupacijo Pariza. Coco naj bi celo vohunila za naciste, saj naj bi upala, da bodo v zameno za njeno sodelovanje izpustili iz taborišča njenega nečaka Andrea. Obenem je svoje nemške vezi poskušala uporabiti tudi zato, da bi od družine Wertheimer dobila pravice za distribucijo in prodajo njenega parfuma po svetu. Vendar ji to ni uspelo.

Po osvoboditvi Pariza so jo aretirali kot kolaborantko, toda po posredovanju Winstona Churchilla so jo v treh urah izpustili. Zbežala je v Švico in ostala v Lozani do leta 1954.

Ob vrnitvi v Pariz se je povezala s svojim nekdanjim partnerjem in sovražnikom Wertheimerjem ter si izborila boljše pogodbene pogoje.

Njena nova kolekcija ni požela velikega uspeha med Parižani, kar je bila med drugim posledica njene zveze z nemškim vohunom. Modni tisk Francije je njeno kolekcijo oblačil raztrgal z oznako, da je zaostala za časom in da so njena oblačila smešna. Precej bolje je bila sprejeta med Američani, ki so postali njeni najštevilnejši kupci. Leta 1954 je ustvarila Chanelov kostim, ki je postal nesmrten. Pogosto ga je nosila Jackie Kennedy, tudi na usodni dan, ko je umrl njen mož – predsednik John F. Kennedy.

Oblačila Coco Chanel so nosile tudi Grace Kelly, Elizabeth Taylor, Romi Schneider, Greta Garba, Marlene Dietrich, vendar modna oblikovalka ni bila niti malo navdušena nad Hollywoodom. Zanjo je bil prestolnica slabega okusa in vulgarnosti.

Do leta 1971, ko je umrla zaradi srčnega napada, je živela v apartmaju pariškega hotela Ritz. Vse do smrti si je želela, da jo naslavljalo z mademoiselle. Pokopali so jo v švicarskem mestu Lozani. Njen grob varuje pet levov, saj je bila po horoskopu levinja in je verjela v astrologijo. Svoje življenje je opisala kot “tragično zgodbo o ženski, ki je prepuščena sama sebi, obupu in veličini, večnemu boju proti sami sebi, proti moškim, privlačnosti, slabosti in nevarnosti z vseh strani.”

ZNANE SLOVENKE O COCO CHANEL:

Modna oblikovalka Maja Ferme

Črna obleka, ki jo je oblikovala slovita Coco Chanel, ni imela nobene bistvene posebnosti, ne ekstravagantnega kroja ali posebnih detajlov, ki bi jo krasili, enostavno je bila črna. In za tisti čas je bila posebna ravno zaradi tega, saj je črna barva veljala zgolj za barvo žalovanja in je tako veljala za tabu barvo pri večernih toaletah. Za tisti čas svobodomiselna in nekoliko kontroverzna Coco Chanel pa se kot mnogo drugih pravil tudi tega ni držala in uspelo ji je oblikovati nov modni trend.

Ameriški Vogue jo je označil kot novost in največji uspeh leta. Angleški novinarji so ji nadeli slovito ime ‘little black dress’, ki se je drži še danes. S pomočjo filma Zajtrk pri Tiffanyju pa je zagotovo postala eden od nepogrešljivih delov ženske garderobe, ki ne sme manjkati v nobeni ženski omari. Igralka Audrey Hepburn jo je namreč nosila tako, da ti je ob pogledu nanjo zastal dih.

Današnji čas podira druge tabuje in se spopada z drugačnimi težavami kot čas, ko je nastala mala črna oblekica slovite Coco Chanel, zato je tudi mala črna oblekica dobila sodobno podobo, ki se prilagaja današnjemu času, a je obenem poklon njeni izumiteljici.

Modna oblikovalka Maja Štamol Droljc

Coco Chanel je s svojo ustvarjalnostjo, načinom življenja, vztrajnostjo na poti k uspehu in načelnostjo zagotovo premikala meje. Kot oblikovalka, poslovna ženska in ne nazadnje tudi kot ljubimka je postala vzornica številnim ženskam tistega in sedanjega časa.

Ženske je osvobodila neudobnega steznika in dokazala, da je tudi bolj sproščeno oblečena ženska lahko ženstvena in zapeljiva. Prepričana sem, da skoraj ni ženske, ki ne bi poznala parfuma Chanel No. 5 in si ne bi v svoji omari želela male črne obleke ali torbice Chanel.

Model in vzorec suknjiča Chanel pa sta skozi leta ostala ista, kljub menjavi kreativnih direktorjev, ki so njeno delo nadaljevali, je duh Coco Chanel še vedno prisoten. Ona je ženskam dala vse, kar si v modnem pogledu želimo: malo črno obleko, lep suknjič, bisere, čudovito dišavo in torbico, ki je brezčasna.

Manekenka in fotomodel Bernarda Marovt

Bila je najbolj revolucionarna stilistka. Njena moda je bila tesno vezana na retrogradne koncepte, in sicer steznik - kletke, v katerih so se ženske zapirale vase. Coco Chanel, ki je bila zmeraj drugačna, začne namreč pripravljati športne modele brez vseh omejitev in v skladu z novimi trendi, ki so bili zdravstveno ozaveščeni že na začetku stoletja. Zanjo je veljajo, da se nikoli ne ustavi, poleg tega ni bila nikoli zadovoljna.

Nekoč je dejala, da moda prehaja, vendar slog ostaja. Vedno je bila zvesta svojemu prepričanju, tkanine so vedno drugačne in v koraku s časom. Zaradi nje se je spremenila mednarodna moda, prav tako koncept ženskega telesa, in sicer z oblačili linearnih in funkcionalnih oblik.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord