“Si res želiš, da vstopi in začne fotografirati, medtem ko tebi z nosa visijo ledene svečke kokaina,” je John Lennon siknil Eltonu Johnu nekega večera, ko je na njegova vrata potrkal Andy Warhol.
Danes se Elton John tej anekdoti lahkotno le nasmiha. Ni bila najbolj divja, niti ne najbolj nenavadna. Jih pa zdaj z veseljem deli v svoji najnovejši knjižni biografiji Jaz.
Elton John zna z besedami. Jasno je bilo, da lahko čisto sam zlije svoje neštete spomine v biografijo, kot je bilo hkrati jasno, da so ti spomini tako zelo nenavadni, nori, bizarni, pogosto pa tudi zelo ganljivi, da bodo bralca zgrabili in popolnoma potopili v glamurozno hedonistični svet enega največjih glasbenikov sodobnega časa. Vedno samosvoj, vedno drugačen, Elton John nikoli ni bil zvezdnik, ki bi ga na splošno oboževali kar vsi. Še danes, ko ga spremljamo v njegovi bolj umirjeni, jesenski fazi, oddaljenega od pretiranega kiča in ekscentričnosti, v fazi, ko je cirkuško divja oblačila in gomilo bleščic zamenjal za platnene kratke hlače in čisto navadne srajce (ohranil pa je svojo ljubezen do izstopajočih očal in pokrival), Elton John vztraja med bolj ostrimi in jezikavimi zvezdniki. Čeprav se je njegov celostni slog prilagodil letom, pa se njegova poznana predrznost nikakor ni polenila. Ne trudi se biti všečen, če ni treba, ne trudi se biti prijazen, če tega ne čuti. In tega ne skriva v svoji biografiji.
Njegova občasno nadvse brutalna iskrenost, ki jo pogosto okrasi še s pobalinskim humorjem, morda ni najbolj fina za tiste, ki jih doleti neposredno, se pa zato tako zelo dobro bere. Sočnost Eltonovega jezika, ki ga je vrhunsko prevedel Simon Demšar, tvori eno najbolj privlačnih biografskih čtiv. Tudi zato, ker ni treba biti Eltonov oboževalec – v bistvu niti ni nujno, da vam je Elton kot glasbeni izvajalec vsaj približno všeč – da začnete že na prvih straneh uživati v utrinkih nekega popolnoma drugačnega življenjskega sloga.
Spoznali boste, da v bistvu obstajata dva Eltona Johna. Prvi Elton John je podoba, ki jo je živel v svojih osrednjih zvezdniških letih. Podoba z drogami prežetega glasbenega divjaka, ki na vsakem koraku brez slabe vesti krši vse kulturne normative in istočasno navdušuje z vedno novimi horizonti ekstravagantnosti. Potem pa je tu tisti drugi Elton John. Današnji Elton John. Trezen, bolj konservativno oblečen glasbeni starešina (25. marca je praznoval 73. rojstni dan), srečno poročen (leta 2014 se je poročil s 16 let mlajšim kanadskim filmarjem Davidom Furnishem), ljubitelj elegantnih večerij in okusnih dopustovanj na mondenih lokacijah, z viteško predpono sir, prava figura britanske visoke družbe. Seveda pa še vedno nima čisto nobenih težav skočiti v javni prepir s komerkoli na sceni. Keitha Richardsa je označil za opico z artritisom, za Madonno pa je rekel, da je videti kot striptizeta v zabaviščnem parku.
A bolj kot ti zvezdniški prepiri so Eltona Johna definirale tiste anekdote, ki so javnosti ostale skrite. Niti ne obdobje uničujoče odvisnosti od drog, iz katere se je na koncu mojstrsko izkopal in zdaj tudi o tem govori popolnoma iskreno, ampak tiste najbolj nenavadne interakcije, ki jih lahko doživiš le, če živiš življenje, kot ga je živel Elton John. Ena bolj razvpitih zgodb, ki je že pred časom deloma pricurljala v medije, nikoli pa nismo zares vedeli, ali je resnica ali mit, je pričala o času, ko je Elton prebedel več dni skupaj, dokler se ni odločil, da mora nekaj ukreniti. Ampak ne glede pomanjkanja spanja. Glede vremena. Poklical je zaposlenega v njegovi ekipi in mu velel, da naj ukrepa. "Tule je preveč vetrovno," mu je zaklical v telefon. "Lahko kaj ukreneš glede tega?"
Biografija Jaz je bogat niz prav takšnih in celo še bolj komično nenavadnih štorij, ki si jih običajni smrtniki niti ne moremo izmisliti. Dokler ne živiš v okoliščinah glasbenega božanstva, ki ga poganjajo slava, oboževalci, droge, alkohol in neskončne količine denarja, seveda ne moreš priti v kognitivni proces, kjer si zamisliš, da bi nekomu plačal, da ti ukine veter. "Zdaj bi bil idealni trenutek, da enkrat za vselej potrdim, da je ta zgodba dejansko le totalni urbani mit," ob tej vetrovni anekdoti zapiše Elton John, ki potem z nekakšnim miselnim skomigom doda: "Na žalost pa vam tega ne morem zares reči, saj je ta zgodba v resnici popolnoma resnična."
Čar Eltonovega življenja je morda prav v tem, da se kopica njegovih zgodb bere kot izmišljotina. Potrebovali smo njegov podpis, da zdaj vemo, kaj je res in kaj ne. A kot kaže, je bilo dejansko večinoma vse res. Njegovo življenje je bilo tako razburljivo, da si je v letu dni zaslužil tako knjižno biografijo kot tudi nedavno tega predvajani biografski film (Rocketman se je sicer osredotočil bolj na začetke njegove kariere, na obdobje, ko je Reginald Kenneth Dwight odkril svojo glasbeno strast, se podal v glasbene vode in postal Elton John).
O Eltonu Johnu namreč ne zmanjka fascinantnih zgodb. 300 milijonov prodanih plošč, več kot 50 komadov na britanski lestvici 40 najbolj poslušanih in ameriški Billboard lestvici, sedem zaporednih najbolje prodajanih albumov v Ameriki in več kot 33 milijonov prodanih singlov skladbe Candle in the Wind, ki jo je leta 1997 predelal v spomin na princeso Diano. Številke so impresivne, a zdaj, ko smo spoznali Eltona Johna v ozadju, je morda celo bolj impresivno tisto, kar je Eltona Johna naredilo v zvezdnika, kot ga poznamo danes. Modrosti, izkušnje in sladke zvezdniške kaprice. Recimo to, da je leta 2014 na svoji poroki imel eno mizo namenjeno izključno za člane The Beatles in njihove sorodnike. Ali pa to, da sta se nekoč na eni od njegovih zabav z večerjo sprla Richard Gere in Sylvester Stallone, celo tako zelo, da so že skoraj leteli udarci. Razlog? Nekaj v zvezi s princeso Diano.
Pri tem ne mislite, da Elton John ne ve, kaj pomeni biti Elton John. V biografiji Jaz se brez težav norčuje tudi iz samega sebe. Iz svoje podobe, ki jo je čez leta izklesal tako zase kot za javnost. Elton John nima težav s prstom pokazati nase in se nasmejati. Konec koncev je to vendarle zvezdnik, ki je svojemu lastnemu možu dovolil, da o njem posname dokumentarec in ga naslovi Trmarjenje in tiare (Tantrums and Tiaras). Dokumentarec, za katerega mu je celo George Michael rekel, da je huda napaka.
Besedilo: Darjo Hrib/Fotografije: Profimedia, promocijski material
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
