Zlatan Stipšić Gibonni: Sreča je, ko ti nekdo vrača ljubezen

Zlatan Stipšić Gibonni: Sreča je, ko ti nekdo vrača ljubezen (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
21. 4. 2017

Bil je eden izmed tistih spomladanskih dni, ko so prijetni sončni žarki in toplota že spominjali na poletje, ob prijetnem klepetu z Zlatanom Stipšićem Gibonnijem pa bi lahko prisegla, da sem vmes že začutila tisti znani morski občutek v kosteh.

Najino snidenje je spominjalo na znan prizor iz obmorskih mest, kopala sva se v soncu, se veselo smejala šalam, vmes pa posegla tudi po nekoliko globljih temah, ob katerih se glasbenik ni branil niti filozofije.

Story: Čestitke za kar sedem porinov, s katerimi je stroka nagradila vaš novi album 'Familija', ki je nastal v sodelovanju z Oliverjem Dragojevićem. Kaj vam po vseh teh letih to pomeni?

To pomeni, da jim še ne grem na živce. Glasujejo namreč glasbeni kolegi, novinarji in ljudje, ki so seznanjeni z glasbeno sceno. Glasovanje je sicer tajno, tako svoje izbire ni treba nikomur opravičevati. Če izberejo, veš, da jih nihče v to ni mogel prisiliti. (smeh)

Story: Bi bilo drugače, če bi se pod tolikšen uspeh podpisali sami?

Ah, s tem nimam nikakršnih problemov. Oliver je za moje pojme povsem druga liga kot vsi preostali glasbeniki. Naj ti pojasnim s perspektive Dalmatinca. Pri nas kot dojenček najprej slišiš mamin glas, nato babičinega, za tem glas Oliverja in šele nato očeta. (smeh) Odkar vem zase, sem poslušal Oliverjev glas. On ni pevec, ampak je del vsake dalmatinske družine, saj smo zrasli z njegovo glasbo in najboljšimi pesmimi. Njegova popularnost je ... malo bom filozofiral, pa vendar. Obstajajo absolutne popularnosti, kot je na svetovni ravni Elvis Presley. Vsi ljudje na ulici bi ti nekoč znali povedati, kdo je on. Tako bi bilo tudi pri nas, če bi jim pokazal sliko Oliverja. Z novo dobo pa se je to dojemanje nekako spremenilo. Vse urbane okolice od Ljubljane do Londona in Los Angelesa so paralelni svetovi. V metropolah lahko igrajo veliki svetovni bendi, pa sem prepričan, da velika večina na ulici ne bi uganila imena glavnih pevcev. Misliš, da 'frau' Hilda sredi Dunaja pozna pevca skupine Depeche Mode? No, pri nas pa vsi vedo, kdo je Oliver! On ima absolutno popularnost, ki je danes ni več. V svetu je bilo dosti manj medijev, en televizijski kanal in vsi smo gledali tega.

Story: Za absolutno popularnost pa je vendarle potrebnega še nekaj več.

Tako je, vse od osebnosti do karizme ... Vse skupaj!

Story: Kakšen je bil občutek ob vseh teh porinih, ki si jih je prislužila 'Familija'?

Sprva si seveda vesel, potem pa postaneš zaskrbljen, da koga ne izpustiš v zahvali. V nekem trenutku si lahko evforičen, pa pozabiš pomembne ljudi, nato pa nihče več ne govori s tabo.

Story: Se strinjate, da so lovorike še kako pomembne, vendar pa je najpomembnejša še vedno publika?

Seveda! Najpomembnejša je publika, če je ne bi bilo, bi mi vsi igrali sami zase za štirimi stenami doma. Imeti publiko, ki želi slišati moja dela, to je velik praznik, veselje.

Story: Imate pri ustvarjanju novih pesmi v mislih tudi vse poslušalce?

Ne! Moje pesmi so izpovedi, s katerimi lahko izrazim trenutno občutenje. Pesmi so kot odprta pisma. Če bi bila zaljubljena v nekega fanta, bi to zagotovo prenesla na papir. Pesem bi namenila njemu, ko pa bi to prišlo na radio, bi se s teboj lahko poistovetilo veliko žensk. To je tvoja publika. (smeh) To je ta čarovnija! V resnici ne pišeš pesmi za druge, temveč zase, vendar pa se v njih najdejo tudi vsi, ki občutijo enako. Ljudje, ki pridejo na moj koncert, so mi najbolj podobni.

Story: Najpomembnejša v pesmih je torej iskrenost?

Seveda. Če pišeš hit, ki bi bil všeč vsem, boš privabil vse, vendar bodo kmalu pozabili nate. Kmalu ne boš všeč nikomur, niti sebi. Zato je veliko bolj pomembno, da so tvoja dela iskrena.

Story: Vsakdo izmed nas se v življenju spopada z vzponi in padci, vi zagotovo niste nobena izjema.

Tako to je. Tako pač mora biti!

Story: Vendar pa mi vse to lahko rešujemo sami, medtem ko je vaše življenje vsak dan znova na očeh javnosti.

To ni lahko, niti najmanj prijetno. Pokojni Arsen Dedić je nekoč dejal: "Ni mi bilo lahko, pa tudi brigalo me ni. Življenje ni na mojem nivoju." (smeh) Strinjam se s tem!

Story: Bi bilo torej lažje, če ne bi bili prepoznavni?

Judje imajo za to dober pregovor. So zelo star narod, zato so imeli največ časa za učenje. "Daj Bog, da bom zdrav, bogat in anonimen." Glede na to, da sem kadilec, nimam pretirano veliko denarja, pa tudi anonimen nisem, očitno ne ustrezam tem standardom. (smeh) Kljub temu pa nisem nesrečen, temveč zelo srečen!

Story: Kako pa občutite to srečo? Kako jo definirate?

V življenju imaš zadovoljstvo in srečo, vendar to ni isto, čeprav ljudje lahko hitro to zamešamo. Prvo je tisto, kar kupiš, sreča pa je nekaj drugega. Sreča je, ko ti nekdo vrača ljubezen, ko te imajo ljudje radi, ko so tvoji otroci na dobri poti ... To je sreča! Ko nimaš nikakršnih težkih bremen, ki jih ne moreš nositi. Če pa jih imaš, te niti najnovejši avtomobil ne bo mogel osrečiti. Sreče ni mogoče kupiti! Je zastonj, le treba jo je doseči.

Story: Seveda ima vsak svojo pot za dosego tega.

Res je. Veliko mi pomeni, če mi nekdo vrača ljubezen, energijo. Pomembno je, da so moji najbližji dobro. To je zelo pomembno.

Story: So sreča tudi spomini iz preteklosti, ki te tudi po vseh teh letih spravijo v dobro voljo?

Seveda, dobro si to povedala.

Story: Kakšen pomen pa imajo vsi ti spomini v vašem življenju? Kateri so morda najbolj živi?

Veš, kateri spomin je najpomembnejši? Spomin nase. Pomembno je, da te ni sram nekaterih napak, da imaš čisto vest. Če te nekdo prizadene, se od te osebe lahko umakneš, če pa prizadeneš sebe, umika ni. Pomembno je, da imaš dober spomin nase. Vidiš, kako sva zaplula v filozofske vode. Tole so težka vprašanja. (smeh)

Story: No, potem pa zaplujmo v lahkotnejše tematike. S svojimi pesmimi ste se zasidrali v srca Slovencev, obožujejo vas Hrvati, priljubljeni pa ste tudi po Balkanu.

Ne vem, kako bi to opisal. Ne navežem se na stavbe, temveč na ljudi. Poleg glasbe sem študiral kiparstvo, zato seveda opazim karakteristike arhitekture, navdušujejo me dela drugih, saj v tem nisem tako dober. Vendar pa mi ob misli na Ljubljano nikoli ne pridejo na misel stavbe, temveč prijatelji. Na stavbe se vežejo le turisti, medtem ko imam na vašo prestolnico lepe spomine, zaradi katerih ne mislim na fasade.

Story: Tako, kot se spreminja mesto, pa tudi sami niste isti ob vsakem obisku ljubljenega kraja.

To je sreča! Rasteš kot oseba, in ne živiš v kapsuli. Imaš širino in pustiš, da te različni naslovi gradijo. Taki so vsi tisti, ki jih imam rad. Vsi glasbeniki imajo svoje faze v življenju, saj se ves čas spreminjajo. Vsako mesto ima svoj utrip in včasih enostavno odkriješ mesto, ki ima enak utrip tvojemu. To je tvoje mesto! Tudi jaz imam svoja mesta, ki imajo moj utrip.

Story: Stavim, da se v Dalmaciji skrivajo številni takšni kraji?

Seveda. Dalmacijo vidim kot eno izmed zibelk sveta, kjer so se križale antična kultura, različne civilizacije. Te so pustile svoj pečat tako na okolju kot miselnosti nas ljudi.

Story: No, Dalmatinci ste znani tudi po tem, da si brez težav privoščite tudi počitek.

Mislim, da obstajajo stereotipi in resnice. Prvi prikazujejo Dalmatince kot lene ljudi, ki se pretegnejo šele v avgustu, ko oddajajo apartmaje. Seveda je to delna resnica, a ko prideš na Hvar, hitro opaziš širne nasade oljk. Ti ljudje med drugim obdelujejo polja, izdelujejo oljčno olje. Ti ljudje so kilograme zemlje nosili na hrbtu, da so ustvarili to.

Story: Nisem mislila, da ste leni, temveč zgolj sproščeni.

To si dobro povedala! Najpomembnejše je, da si dober človek. Mislim, da je pri Dalmatincih tako. Naše ljubezni ne moreš kupiti, temveč si jo lahko le prislužiš. To je dobro! Za moj rojstni dan 1998 je na Korčuli divjal grozljiv požar, s katerim so se mučili številni gasilci. Videli so, da se domačini ne morejo sami spoprijeti z njim, zato so iskali prostovoljce, ki bi bili pripravljeni pomagati.

Seveda sem želel nekaj prispevati tudi sam, ne bom se kopal v morju, medtem ko bodo ognjeni zublji divjali nekaj kilometrov stran od mene. Ob sedmih zjutraj smo se tako s kombijem podali gasit požar. Jaz in 12 Slovencev! (smeh) Bil sem začuden, morali bi uživati na dopustu, vendar so se kljub temu odločili, da priskočijo na pomoč. Z vsemi sem postal prijatelj in tako tudi vsi ljudje iz mojega mesta. Za vedno smo si to zapomnili in še danes nas veže poseben odnos. V takšnih situacijah se ustvarijo močne vezi.

Nika Arsovski

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story16/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 16/2017

Story 16/2017, od 13. 04. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri