Uroš Perič je eden od redkih, ki jim je uspelo združiti svojevrstno glasbeno zvrst z največjimi imeni. Glasba ga je tako prevzela, da ji je zapisal svoje življenje. Prav v tem času pa mineva deset let, odkar je zakorakal na profesionalno pot, in v tem času je doživel toliko, kot marsikdo nikoli ne bo.
Story: Nekaj časa ste ga napovedovali in končno je tukaj. Vaš novi album z naslovom Posvečeno vam. Nam zaupate zgodbo njegovega ustvarjanja?
Takoj po tistem, ko smo z Založbo kaset in plošč izdali ploščo z dueti, smo načrtovali nov album, in to je bilo približno pred dvema letoma. Sam imam rad neko rdečo nit, ki se vije skozi album, in to sem želel tudi zdaj. Zbiral in delal sem takšne skladbe, ki so na temo ljubezni oz. z različnimi vidiki ljubezni: od žalostne, srečne do vesele. In ker je ta projekt zelo obsežen (pri njem namreč sodelujejo celoten orkester Big banda, zbor, vse violine in godala), je to trajalo nekoliko dlje. Na koncu pa se je tako izšlo, da je album izšel ravno ob moji deseti obletnici. Posledično sem tudi spremenil prvoten naslov, ki sem ga imel v mislih. Kot že rečeno, sem ga najprej želel oviti v ljubezensko temo, zdaj pa nosi naslov Posvečeno vam. Posvečen je vsem oboževalcem in ljudem, ki hodijo na moje koncerte.
Story: Izdali ste že pisan nabor različnih albumov. V čem je ta poseben?
Ta album sem gradil dve leti. Zbrati je bilo treba več kot 60 ljudi, pripraviti aranžmaje, imeti čas za snemanja. Vse to traja in zajema precej organizacije ter logistike. To je moj 13. album in peti za slovenski trg. Drugi so izšli v tujini. Z vsakim albumom, ki sem ga posnel, sem šel tudi v tujino, a čakam, da se najprej izteče pogodba. Zdaj ima ekskluzivo Založba kaset in plošč Ljubljana, in dokler je tako, ga ne promoviram po tujini, ker ga ne morem osebno prodajati. Ampak z vsakim albumom, ki ga izdam, vzamem nekaj pesmi in jih promoviram na koncertnih odrih. To pa lahko in s tem ga tudi ponesem s seboj.
Story: Sodelovali ste z Big bandom RTV Slovenija, godalnim orkestrom, zborom in vašimi The Pearlette. Kako ste se ujeli, kako je bilo?
Zame je bilo to veliko načrtovanje. Najprej je bilo treba zbrati skladbe, napisati avtorske skladbe, določiti, kakšne aranžmaje in kdo jih bo delal za velike orkestre. Velika prednost je bila, da sem z Big bandom že sodeloval. To je bil tretji album, ki sem ga posnel z njim in drugi z godali. Vsi smo se poznali in sledili smo prejšnjemu receptu. (smeh) Najprej smo snemali z Big bandom, potem ritem sekcijo za komade samo z violinami, nato moje vokale in spremljavo. Orkestri so snemali v Ljubljani, vokali pa pri mojem producentu Mateju Košetu v Konjicah, kjer ima studio. Neizmerno sem užival. Spomnim se tudi, da sem moral snemanje zapustiti, saj me je čakala pot v Ameriko. Prva dva dneva sem bil prisoten, potem pa sem dal napotke Lojzetu Krajnčanu, da so posneli vse tako, kot sem želel. Ja, res je bilo potrebne veliko logistike!
Story: Ta album bo zagotovo lepo darilo za božič. Kje ga boste preživeli vi?
Na božič igram na trgu v Ljubljani. Na predbožični večer pa sem navadno doma. Z dekletom si narediva romantičen večer. Kaj dobrega za jesti, poslušava glasbo in uživava. Ker pa sem pravoslavec, je moj božič še enkrat januarja.
Story: Kaj vam je všeč v božičnem času in katere pesmi iz svojega repertoarja radi prepevate?
Imam velik repertoar božičnih skladb, ki jih prepevam za svojo dušo. Uvrstim pa jih tudi med pesmi na koncertih. Že dlje časa razmišljam in načrtujem, da bi izdal poseben album božičnih pesmi. Nekako so me na to pozvali tudi moji poslušalci in čas bi mogoče res že bil, da se tega lotim. Zbral sem že približno 15 pesmi, ampak še vedno razmišljam, kaj in kako. To je vsekakor načrt za prihodnost. Drugače pa bom v času božiča doma. Uživam tudi v tem, da poslušam božične skladbe iz ameriške zakladnice. Ogromno čudovitih pesmi je, ki jih poznamo iz filmov in reklam. Ena od teh je The Christmas Song Nata Kinga Cola. Kar pa se tiče božičnega obdarovanja, je pri nas tako, da se obdarujemo le v družinskem krogu, med prijatelji pa ne. Božič je zame zelo romantičen praznik, moti me le to (verjetno tudi večino ljudi), da se to okraševanje začne že tako zgodaj in da se božične stvari prodajajo že novembra. S tem nekako zbledi tisti čas, ko res pride božič.
Story: Kako pa se spominjate božičev, ko ste bili še otrok?
Takrat je bilo to bolj intimno. Bolj srčno in z dušo. Spominjam se, kako sem Dedku Mrazu pisal pisma. Takrat smo praznovali le Dedka Mraza. Živeli smo v bloku, in sicer v sedmem nadstropju. Mama mi je rekla, naj mu nastavim pismo na radiator, ker ga bo Dedek Mraz zagotovo našel. Naše želje so bile manjše, kot so danes, saj nismo niti vedeli, kaj vse obstaja, poleg vsega pa niti ni bilo toliko igrač in drugih stvari. Danes pa te že, ko odpreš internet, zasujejo s tisoč izdelki, ki jih morajo imeti doma otroci. Takrat smo bili navajeni na eno vrsto čokolade, ene igrače in želje so bile skromne. Spominjam se, kako lepi trenutki so to bili. Vesel sem tudi, da sem pravoslavec in da sem praznoval oba božiča. Takrat so mi v šoli dali tudi prost dan, da sem lahko odšel domov (v Srbijo) in sem tam praznoval z družino.
Story: Nekako je vse to (tudi album) povezano z vašo deseto obletnico delovanja na glasbeni sceni. Če potegneva črto, kateri so bili nepozabni trenutki, prelomnice vašega ustvarjanja?
Tega je res veliko. Zagotovo so tukaj moji začetki, ko sem se pojavil na glasbeni sceni. Takrat smo naredili demo posnetke, ki smo jih razposlali na različne festivale in big bandom. Želel sem si sodelovati z big bandi, kajti to je edini orkester, ki ponazarja zvrst glasbe, ki jo ustvarjam. Prva odmevna pozitivna reakcija je prišla iz Begrada, kjer sem dobil koncert z njihovim big bandom na Kolarcu. To je primerljivo z našim Cankarjevim domom. Igrati tam je velika čast in prestiž. Ravno pred božičem odhajam znova v Srbijo, kjer imam po desetih letih znova koncert na Kolarcu - jubilejni nastop, ki ga bo snemala tudi televizija. Nato so sledila vabila in eden od pomembnih je bil prestižni džezovski festival v Švici. Od takrat, po tistem nastopu, je šlo vse samo še navzgor. Nikoli hitro, čeprav čutim, da nikoli ne stagniram, ampak počasi premagujem stopnice.
Story: Nastopali ste v številnih državah, s številnimi znanimi glasbenimi imeni. Kaj vam to pomeni?
Res je. Potem so se začela sodelovanja z različnimi glasbeniki, zvezdami večinoma iz tujine. Sledila so podpisovanja pogodb, sodelovanja s tujimi organizatorji in založbami. Lahko se pohvalim, da sem nastopal v 18 državah na treh celinah, in ko kakšno novo mesto, državo osvojim, me vedno znova vabijo. Recimo Nemčija. Tam sem nastopal že več kot 500-krat. Posnel sem 13 albumov in približno 150 pesmi. Vse to, pa čeprav ne delam neke glasbe, ki bi bila popularna v smislu popa, ampak retro glasbe. Zelo velika prelomnica je bilo tudi sodelovanje z Duškom Gojkovičem, ki mi je odprl nova vrata, potem sem spoznal in igral z Diane Shuur. Uspelo mi je združiti člane big banda, ki so spremljali Raya Charlesa, po njegovi smrti in še danes sodelujem z njimi. Spoznal sem njegovo hčerko, s katero sem nastopal, in ravno januarja naju čaka koncert v Nemčiji. Ogromno je še teh imen, ki si jih bom za vselej zapomnil.
Story: Prav tako pa ste prejeli tudi številne nagrade ...
Veliko mi pomeni, da sem dobil drugo nagrado za najboljši bluz izmed 16.500 prijavljenih pesmi, in sicer v Ameriki. Zame, za Slovenca, ki dela in ustvarja njihovo glasbo, je to nekaj nepopisnega. In še to druga nagrada! Tega ne bom pozabil. Bile pa so tudi nagrade občinstva na festivalih, džezovskem festivalu v Asconi v Švici. Če si priden in če delaš s srcem, se ti res veliko zgodi!
Story: Katerih koncertov se boste radi spominjali in katerih potovanj?
Prve poti v Ameriko in prve poti v Rusijo. Na vsak koncert gledam vedno enako. Ne glede na to, kje je. Vedno igram zase, in ne za občinstvo. Ko igram zase, hočem sebe maksimalno zadovoljiti. In ko zadovoljim sebe, pride ta impulz tudi do občinstva. Nikoli nisem delal razlik med nastopi. Po drugi strani pa sem vesel, da ustvarjam takšno glasbo (ob igranju klavirja in petju), da sem samostojen umetnik. Ne potrebujem drugih, če želim nastopati sam. Po drugi strani pa sem sodeloval z različnimi glasbeniki. To mi je všeč. Vedno znova srečujem nove glasbenike, s katerimi sodelujem in jih prek glasbe spoznavam na bolj intimnem področju. Ob igranju, ustvarjanju glasbe daš vanjo neka čustva. In ta sodelovanja so najboljša! In če se vrnem nazaj v Ameriko ... Ko igram, nikoli nimam treme, tam pa sem jo prvič imel. Predvsem me je obremenjevalo to, da sem prihajal z Vzhoda in se pojavil na odru ter prepeval njihovo glasbo. Posegel sem v njihov prostor, njihovo intimo. To so stvari, ki mi bodo vedno ostale v spominu. Vedno se z isto mero veselim vsakega nastopa, nove stvari, novega človek in novega koncerta.
Story: Kje ste bili nazadnje, kje ste nastopali in kako ste se imeli?
Letos sem prvič nastopal na Poljskem. Spremljale so me moje The Pearlette z njihovim big bandom. Vedno znova se veselim novih držav in vedno me sprejmejo zelo pozitivno ter z velikim spoštovanjem. Prav tako poskrbijo zame kakor za veliko zvezdo. Včasih se mi zdi, kot da doživljam utrinek iz kakšnega filma iz 70. ali 80. let. (smeh) Dobim svojega voznika, najboljše sobe, spremstvo, v Franciji sem imel celo svojega kuharja. Pripravljajo mi novinarske konference, snemajo za televizije ... Ampak pri vsem tem ostajam človek, kot sem. Ne obnašam se zvezdniško in sem zelo prizemljen. Drugače je pri nas, kjer me vsi poznajo in temu ne dajejo nekega pomena. Občinstvo pa je tudi nekaj posebnega. Ko sem igral v Kaliningradu, sem se udeležil festivala, ki si ga je ogledalo sedem tisoč ljudi. Vsi so stali, kričali in rinili naprej, da je policija komaj varovala oder.
Story: Pred kratkim vas je doletela še ena čast, in sicer so vas v Celju nominirali za naj Celjana. Kaj vam to pomeni?
V tem izboru sem bil že drugič in tudi tokrat sem bil zelo počaščen. Celje je majhno mesto, in če si izbran, veš, da te ljudje poznajo. Pravijo, da je najtežje uspeti prav v svojem mestu. Na neki način je že nominacija neko odlikovanje, zato sem je vesel. Pa tudi zato, da sem bil nominiran tako mlad. (smeh) No, upam, da se bodo še kdaj spomnili name.
Story: Kako pa vas vaša partnerica podpira pri delu?
Kakšno dekle res zamišlja ob svoji strani nekoga, ki prihaja iz zvezdniškega sveta. Najprej je seveda to zelo zanimivo, potem pa je zelo težko voditi dve življenji. Se pravi imeti resno zvezo in delati šovbiznis. S partnerjem se morata zelo dobro razumeti in na drugi strani se mora partnerica tudi zavedati, da te deli s celotnim svetom. Marsikatero dekle tega ni znalo ločiti in bili so veliki pritiski. Ljubosumje, zapostavljenost ... Ampak z Urško, s katero sva tri leta, sva se zelo dobro ujela. Našla sva recept, da te stvari niso težava oziroma teh problemov sploh več ni. Na moje koncerte več ne hodi (razen na večje), ker je vse to že doživela. Je pa res, da me zelo podpira. Je ljubiteljica te zvrsti in velikokrat ji dam poslušati kakšno novo pesem, da slišim njeno mnenje. In če ji ni všeč, se tudi malo jezim. (smeh) Ampak je moj najboljši kritik. Njene nasvete jemljem zelo dobronamerno. Tudi ko odpotujem, je vajena, da je sama. Takrat poskrbi za dom, in ko se vrnem, me razvaja tako kot jaz njo. In to je medsebojno.
Še to!
LETO 2015 BO DRUŽINSKO OBARVANO
Leto 2015 bo za Uroša še posebej zaznamovano. Na uredništvu Storyja so izvedeli, da je njegova Urška v veselem pričakovanju. Uroš bo tako postal očka, a ker je novica res še skrivnost, ki je Uroš ni zanikal, mu že zdaj ob veseli novici iskreno čestitamo!
MIMA, fotografije Story press
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del