Rokometaš Vid Kavtičnik je precej na sveže zaljubljen. Tokrat ga nista zmešali ne Nemka ne blondinka. Srčni utrip mu je pospešila Maša Požar, simpatična rjavolasa Ljubljančanka, z delovnim mestom v kabinetu predsednika vlade.
Z rokometašem, ki bo v prihajajoči sezoni denarce služil v dresu francoskega prvaka Montpellierja, sta se spoznala na silvestrovo, ko sta se oba znašla v istem stanovanju. Gre za stanovanje Vidove sestre Mojce in njenega takrat še fanta, danes pa moža Gorazda, ki je - kakšno naključje! - Mašin stric.
Zabavali so se, pili in si ob vstopu v novo leto 2009 izmenjali poljubčke, s pomembnim poudarkom, da so bili Mašini in Vidovi malo drugačni od drugih. Bolj … saj veste. Ker se mu je punca zdela dobra družba, je Gorazda prosil za njeno telefonsko številko in jo 2. januarja povabil na koncert Željka Joksimovića.
Maša, ki je zelo dobra tenisačica je povabilo sprejela, a ker sta se sredi Ljubljane tako močno zaklepetala ob kuhanem vinu, jima do prizorišča koncerta sploh ni uspelo priti. Do 10. januarja, ko se je Vid moral vrniti v Kiel, kjer je igral za tamkajšnji rokometni klub, sta se veliko družila, a vse brez kakršnihkoli pričakovanj, da bo ta zgodba obrodila sadove. Sadove v smislu resne zveze.
Do resnega ljubezenskega razmerja jima, kot povesta danes, v resnici sploh ni bilo, saj sta decembra oba šele končala prejšnje. Vid je hodil z Nemko, Maša z Američanom.
Rokometaš se je torej, kot rečeno, moral vrniti v Kiel, Maša pa v Ameriko, kjer je po štirih letih študija na univerzi v Massachusettsu ‘spakirala’ vse svoje stvari in se konec februarja vrnila v domovino. Z marcem je namreč začela delati kot tiskovna predstavnica premierja Pahorja. No, in prav marec je bil prelomen tudi v smislu srčnih zadev.
Ko je konec marca Vid znova prišel v Slovenijo, sta se z Mašo videvala še pogosteje kot januarja in … Ja kaj - zgodilo se je! “Takrat sem se zaljubil,” pove Velenjčan, dve leti mlajša Maša pa doda: “Jaz tudi.”
Maja Susman
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del