V ljubljanskem klubu Cvetličarna se bo v okviru Best Of koncertov zgodila prava poslastica za vse ljubitelje vrhunske kitarske glasbe. Nastopil bo Vlatko Stefanovski Trio, ki velja za prvovrstno zasedbo na svetovni ravni. Vlatko Stefanovski je znan po posebni tehniki igranja kitare in velja za enega od največjih svetovnih kitaristov. Z njim smo poklepetali ob kavi.
Story: Vlatko, če vas izzovem, da se opišete z glasbo - katera zvrst vas najbolje opiše, katero pesem bi izbrali?
Vse pesmi niso vedno napisane zaradi nekih čustev. Včasih je glasba bolj kot ne refleksija na življenje, v katerem živimo, in na svet, ki nas obkroža. In če že moram izbrati pesem, ki bi me na neki način opisala, bi se odločil za svojo kompozicijo Gipsy song.
Story: Nedvomno ste glasbenik po duši in srcu, od kdaj ta ljubezen do glasbe?
Moja ljubezen do glasbe se je rodila v puberteti. Poleg vseh drugih hobijev, fotografije, košarke, rokometa, kolesa in vsega drugega, se mi je glasba zdela najbolj zanimiva. Glasba me je zanimala že pri 11 oziroma 12 letih, kitaro pa sem začel igrati pri trinajstih.
Story: Ste odraščali v glasbeni družini?
Nisem odraščal v glasbeni družini, temveč v gledališki. Mama je bila igralka, oče pa direktor gledališča. Tudi moj brat se je podal na pot ustvarjanja in lahko rečem, da je 'zrasel' v dramskega pisca. To je vzdušje, v katerem sem odraščal.
Story: In kdo je vaša glasbena inspiracija?
Danes lahko rečem, da je moja glasbena inspiracija vse, kar slišim in poslušam. Vsekakor pa je bil rokenrol iz šestdesetih in sedemdesetih moj največji navdih. Bendi iz teh časov so mi pustili poseben pečat in poskušal sem se 'najti' v tej glasbi.
Story: Znano je, da vedno igrate z zaprtimi očmi. Kaj takrat vidite, kaj se vam riše pred očmi?
To je tisto, kar se pojavi pred očmi vsakogar, ko poskusi zaplavati v sanje. Naša zavest je lahko osredotočena ali zmedena. Ko zaprete oči, ponudite možnost zvoku in domišljiji, da vas inspirira. Jaz zaprem oči, da se lažje osredotočim na glasbo, ki jo igram, in da bolje slišim bend, če igramo skupaj. Na neki način je to moja glasbena oziroma kitarska meditacija.
Story: Zanimivo je tudi, da se nikoli niste šolali na glasbenem področju. Kako vam je uspelo? Mogoče na račun neverjetnega talenta?
Ne vem, ali lahko rečem, da je 'kriv' talent. Mogoče bi lažje rekel, da sem precej vztrajen pri stvareh, ki jih počnem s strastjo. Talent je samo spodbuda k stvarem, ki so ti 'na voljo', pa naj bo to šport, glasba ali filozofija. Bolj kot v talent verjamem v ljubezen in strast do nečesa. V mojem primeru je uspeh očitno kombinacija vsega.
Story: Je intuicija tista, ki vas vodi po poti ustvarjanja?
Vsekakor je intuicija ključna. Pa ne samo v glasbi, temveč povsod. Tudi v življenju, skozi katero hodimo. Naj krenemo desno ali levo, kaj narediti v tem primeru ... Vse to so stvari, pri katerih nam pomaga intuicija. Pogosto se naslanjam na intuicijo, in to pri vseh stvareh, ki jih počnem.
Story: In kakšen je vaš življenjski moto?
Trenutno bi za svoj življenjski moto citiral velikega človeka, producenta in dirigenta Quincyja Jonesa, ki pravi: 'Živite dan, kot da vam je zadnji, toda vsako stvar počnite, kot da vam je prvič.'
Story: Za kaj ste najbolj hvaležni v svojem življenju?
Vesel sem, da še vedno lahko igram in potujem ter s tem in ob tem hranim in preživljam svojo družino. To mi pomeni največ.
Story: In če vam ne bi uspelo v glasbi, bi svojo energijo usmerili v fotografijo?
Imam veliko hobijev in ni nujno, da bi fotografija bila tista, v katero bi usmeril največ energije. Kot deček sem rad slikal, šele potem sem odkril fotografijo. Izbor je res ogromen in ne vem, za kaj bi se odločil. Mogoče bi bil celo vrtnar. Vse bolj me namreč zanimajo narava in čudesa, ki nam jih narava ponuja, čedalje manj pa sem naklonjen mestu ter betonu.
Story: Ste z glasbo kdaj osvajali dekleta?
Seveda. Sploh v tistih prvih letih, ko smo ustvarjali svoje bende, da bi naredili vtis, v prvi vrsti seveda na dekleta. Mogoče se vam zdi, da smo bili glasbeniki zaradi nastopa v prednosti in boljšem položaju, toda ni bilo tako. Če pomislim na trenutke, ko smo na obali igrali kitaro, so takrat situacijo bolje izkoristili tisti, ki v rokah niso držali instrumenta. Oni so izkoristili čustvene trenutke in se posvetili dekletom, mi pa smo za njih igrali. Enako je bilo na odru, tehnična ekipa pod odrom se je zabavala s publiko in dekleti, mi pa smo jim igrali. (smeh) Kakorkoli, še vedno pa si ne predstavljam publike brez deklet. Dekleta so subtilna, imajo prefinjen okus, in dokler so del mojega občinstva, vem, da sem na dobri poti.
Story: S čim vam je uspelo osvojiti ženino srce?
Najbolje bi bilo, da vprašate kar njo. Se mi pa zdi, da je nisem očaral z glasbo. V resnici sva bila dolga leta prijatelja. Prijateljstvo je bila očitno odskočna deska, ki naju je vodila v pravo ljubezen.
Napisal Domen Mavrič, fotografije Goran Antley, Story Press
