Ana Dolinar, Helena Kodrič Mori in Smiljan Mori ter Maja Štamol so v obširnem intervjuju za Elle javnost spustili v ozadje vseh občutij, ki spremljajo posvojitev.
Delikatnim vprašanjem, povezanim s posvojitvijo, ni konca, Elle jih je nekaj zastavila znanim Slovencem, ki to izkušnjo živijo.
Ana Dolinar, mlada igralka, ima dve deklici – rodila je Ronjo, danes staro štiri leta, iz Gane pa je posvojila Nano Amo, ki ima zdaj dve leti.
Elle: Ana, imate biološko hčer in posvojenko. Vas je bilo – preden ste Nano Amo dobili v naročje – strah, da je ne bi vzljubili enako kot Ronjo ali da bi vas spremljal občutek, da ni vaša? Ste se bali, da se ne bi povezali kot družina?
- »Res je, da sem se na začetku, ko sem prvič videla Nano, spraševala, kaj točno moram čutiti ... in čakala sem na prave občutke ... ampak nič se ni zgodilo. Vse je bilo čudno, in na neki način sem se sramovala tega, kako čutim. Tega strahu, jeze do sebe, občutka nemoči ... S Sebastijanom sva se o tem veliko pogovarjala in zlagoma sem dojela, da je v resnici vse v redu. Da si moram dati čas, da s tem, kaj in kako čutim, ni nič narobe. Da enako, kot ne pričakujemo od otroka, da se bo čez noč navadil na popolnoma novo situacijo, tudi od sebe ne moremo pričakovati, da bo kar sama od sebe stekla kemija. To se sicer redko zgodi: kemija je namreč neka karakterna in emotivna podobnost med tabo in otrokom; veliko posvojiteljev ima občutek krivde, zakaj niso takoj zaljubljeni v svojega otroka, sploh tistih, ki ne posvojijo dojenčka. Ko sem spregovorila o tem, mi je bilo že pol lažje, od takrat naprej pa ljubezen samo raste iz dneva v dan.«
Helena Kodrič Mori, nekdanja pevka, in njen mož, Smiljan Mori, motivacijski govornik in podjetnik, sta se za posvojitev odločila po desetletnem boju za biološkega otroka, a je bil istočasno uspešen njun osmi postopek oploditve izven telesa. Helena je rodila Simo, iz ruske sirotišnice pa sta dobila dečka Samuela. Danes sta otroka stara pet in štiri leta.
Elle: Helena in Smiljan, imata tako biološkega otroka kot posvojenca. Vaju je bilo, preden sta posvojenca dobila, strah, da ga ne bi vzljubila enako kot hčerko? Sta se bala, da se ne bi povezali kot družina?
- Smiljan: »Ob najmanjši misli na to moraš opustiti idejo o posvojitvi. Če lahko ljubiš sebe brezpogojno, lahko tudi kogarkoli drugega.«
- Helena: »Ko sva bila v postopku posvojitve, sva bila istočasno v osmem postopku IVF, in dejansko me je bilo strah nepoznanega, ker takrat še nisva bila starša. Ni me bilo strah tega, da otroka, ki je posvojen, ne bi imela rada, strah me je bilo, kako se bom odrezala kot mama.«
Maja Štamol, modna oblikovalka, je posvojila deklici iz Gvineje Bissau. Najprej Žani Luise, ki je danes stara šest let, potem še Dilsi, ki ima danes pet let.
Elle: Maja, Žani Luise vam je uspelo posvojiti v manj kot mesecu dni. kaj Je pripomoglo k temu?
- »Vsak postopek posvojitve se začne na pristojnem centru za socialno delo, kjer je treba pridobiti mnenje o primernosti para kot posvojitelja. Ko sva ta postopek v septembru 2009 začela, nisva niti slučajno vedela, od kod bova otročka sploh posvojila. Splet okoliščin nas je pripeljal do Gvineje Bissau. V februarju 2010 sva izvedela, da bi lahko posvojila deklico. Nisva bila povsem prepričana, ali bi se to res lahko zgodilo, vendar sva v aprilu vseeno načrtovala pot tja. Prvi dan sva obiskala mamico Odete in odvetnika, ki nama je pomagal pri urejanju dokumentacije. Ker mamica ni imela nikakršnih dvomov, smo začeli postopek. Obravnava na sodišču je bila razpisana v času, ko sva bila še tam, zadnji dan najinega bivanja sva dobila sodbo, ki pa še ni bila pravnomočna, zato sva se domov vrnila brez nje. V času čakanja na pravnomočnost sva v Sloveniji pridobila potni list in se vrnila ponjo. Vsi postopki so bili v skladu z zakonom, brez podkupovanja in z relativno malo stroški (odvetnik, sodne takse, bivanje, letalska vozovnica), lahko rečem le, da so nam bile zvezde naklonjene. Prvič sva šla v GB 20. aprila, z Žani sva se vrnila domov 15. maja.«
Preberite več na Elle.si
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del