Najsi bo na ljubljanskem tednu mode ali pa v domačem studiu v Novem mestu, modna oblikovalka Ana Jelinič navdušuje s kreacijami, na katerih se igrivo poigrava z najrazličnejšimi motivi in barvami.
S simpatično Dolenjko smo poklepetali o prihajajoči kolekciji pa tudi o modnih navadah Slovencev, ki si po njenem mnenju upamo izstopati predvsem z zgornjimi deli oblačil.
Story: Prihaja pomlad, z njo pa najnovejše kolekcije oblikovalcev za prihajajoči jesen in zimo. Se boste tudi sami predstavili na letošnjem ljubljanskem tednu mode?
Ja, ravno sem izvedela, da bom, tako da veselo na delo. Priznam, da sem povabilo pričakovala, zato imam nekatere ideje že v glavi. Nekaj časa potrebuješ za kreativo in ustvarjanje, nato pa še veliko časa za izvedbo idej.
Story: Kateri modni trendi pa bodo prevladovali letos?
Ne vem. (smeh) Zdaj se ukvarjam bolj s svojo kolekcijo. Trenutno je na trgu toliko različnih trendov in stilov, da je težko izpostaviti le enega. Če fino kombiniraš in ujameš stil, je vse okej.
Story: Predstavljam si, da ste že kot dekletce s škarjami ustvarjali oblekice za punčke. Kako daleč od resnice je ta predstava?
Uf, zelo, zelo daleč. Vse se je namreč zgodilo povsem spontano, bolj nenačrtovano kot načrtovano. Sama sem imela drugačne želje, saj sem se usmerila bolj v arhitekturne vode. Vendar so me okoliščine pripeljale do modnega oblikovanja, kjer sem se nato našla. Moji starši niso bili v tem poslu, tudi doma nismo imeli strojev za šivanje. Šivati sem se namreč naučila šele v srednji šoli.
Story: Kakšna pa je bila torej vaša pot do modnega ustvarjanja?
Iz srednje oblikovne šole sem se vpisala na industrijsko oblikovanje, vendar sem se ustrašila prevelikega vpisa in presedlala na modo. Hecno je bilo, ker so vsi že risali neke modele, jaz pa nič. (smeh) Prav spomnim se sošolčevih ilustracij, ko je sedel poleg mene, in sem pomislila, uf, jaz pa nimam nič. Ko sem končala oblikovanje, sem imela željo po arhitekturi, za vsak primer pa sem si ogledala še grafično smer. Na predstavitvi so bile fotografije študentov, ki so me navdušile, zato sem se odločila za nadaljevanje študija oblikovanja.
Story: Vendar pa ste pozornost javnosti pritegnili šele sredi študija.
Zmagala sem na reviji za mlade talente, takrat sem bila v 2. letniku. Zaradi tega sem bila povabljena na naslednji teden mode, kjer sem imela svojo prvo samostojno predstavitev. Na nekaterih revijah sem sodelovala tudi s Squatom in fakulteto.
Story: Kako je mogoče z modo uspeti v slovenskem prostoru?
Če delaš in si priden ter vztrajaš, uspehi pridejo sami od sebe. Predvsem delo je pomembno. Vedno pa moraš biti v krogu dogajanja, zato tudi spremljam aktualne modne dogodke po vsem svetu.
Story: Torej imajo mladi slovenski oblikovalci dovolj možnosti za to, da postanejo prepoznavni?
Mislim, da! Na fakulteti so nam dali ogromno možnosti, da smo se pokazali, vendar smo morali delati. Ustvarjati in biti pridni. Le v tem primeru si lahko nekaj od tega potegnil. Vsako leto se na ljubljanskem tednu mode predstavijo tudi študentje in na teh dogodkih so prisotni številni ljudje, ki te lahko opazijo.
Story: Na številnih modnih pistah opazujemo kreacije, ki jih marsikdo v življenju ne bi nadel. Čemu vi dajete prednost pri oblikovanju oblačil?
Predvsem mi je pomembno, da so stvari nosljive. Tudi sama kupujem in dajem prednost takim stvarem. Fino je, da kupljene kose lahko nosiš večkrat ali pa kar vsak dan. Da ne kupiš nečesa, kar visi v omari, in potem to stvar božaš in gledaš. Čeprav tudi kakšen tak kos moraš imeti. (smeh)
Story: Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Kateri pa je bil vaš prvi kos?
Uf, kaj smo pa delali!? V srednji šoli sem, mislim, najprej naredila krilo. Pred tem sem ustvarjala bolj ročne stvari, kot je nakit, ne pa oblek. Še zdaj imam rada nakit, vendar mi nekako ne uspe ustvariti še nakita. Težko je biti v vsem dober, če bi imela več časa, bi mi morda uspelo. Verjamem, da bosta prišla čas, ko se bom posvetila torbicam, in čas, ko se bom posvetila nakitu.
Story: Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Hlače, kril nisem nikoli nosila. Črne hlače so obvezen del moje garderobe, saj me le redko vidijo v kavbojkah. Morda bolj črne barve, daljše tunike in hlače.
Story: In če bi si lahko privoščili še en modni dodatek, kos oblačila ...
Hm, ne vem natančno. Verjetno bi si kupila kakšno dobro torbico, saj sem nora nanje. Vendar ne katere izmed teh najbolj znanih, komercialnih.
Story: Slovenci ne slovimo kot izrazito modno usmerjen narod. Kakšno pa je vaše mnenje o naši oblačilni kulturi?
Mislim, da bi si lahko več upali in bolj uporabili domišljijo! Znašli smo se v kalupu, saj ne izkoriščamo vse ustvarjalnosti, ki jo imamo v sebi. Ne potrebuješ modnih kosov, temveč lahko s stiliranjem ustvariš samosvoj modni slog. Nekaterih to seveda ne zanima, vendar se velikokrat zgodi, da se obremenjujemo s tem, kaj bodo drugi rekli.
Story: Predstavljajte si, da sedite na kavi v obmorskem mestu. Bi lahko v množici ljudi prepoznali Slovenca zgolj zaradi oblačil?
Uf, bolj po obnašanju. (smeh) No, odvisno. Zdi se mi, da zelo hitro opaziš tujca v Sloveniji. Slovenci pa se izgubimo v množici, saj smo pri oblačenju radi povprečni.
Story: Česa pa nam primanjkuje?
Dodatkov! Ogromen vtis lahko narediš z modnimi dodatki, a za to se nam ni treba v celoti ovesiti z nakitom. Že z malo dodatki lahko narediš super stajling.
Story: Imate tudi, tako kot večina žensk, težavo z garderobno omaro, ki je polna oblačil, me pa nimamo ničesar obleči?
Ja, tudi jaz imam ta problem. Ženske smo nabiralke, vendar imam sama največji problem s tem, da kos oblačila težko vržem stran. Zato imam v omari še vedno 15 let stare hlače, ki pa so mi še vedno prav. (smeh) Ja, jih še dobim!
Story: Ali zjutraj že veste, kaj boste oblekli?
Vem točno kaj, vendar težko najdem pravo črno majico med desetimi ostalimi črnimi majicami. Uporabljam namreč predvsem modro, sivo in črno barvo, med njimi pa se najdejo tudi kakšni roza kosi. Ti so za dušo! Za tiste trenutke, ko se počutim preprosto roza. (smeh)
Story: Pred dobrim letom in pol ste v Novem mestu odprli svojo delavnico in trgovinico, Studio Ana. Zakaj ste se odločili za ta korak?
Že od nekdaj sem si želela imeti lasten studio. Ko sem končala fakulteto, sem se odločala, kaj bom naredila sama s sabo. Nisem vedela, ali bom ostala ali pa se bom selila nazaj na Dolenjsko. S fantom sva se odločila za domače dolenjske konce. Še nikoli nisem imela lastnega prostora, kjer bi lahko ustvarjala. In če že imam svojo delavnico, zakaj je ne bi združila s trgovino, kjer bi ljudje lahko kupovali moje izdelke.
Story: In kakšen je za zdaj odziv ljudi?
Slovenci radi kupujemo v tujini in se radi s tem tudi pohvalimo, zato v Novem mestu in verjetno tudi v drugih slovenskih mestih prodaja ni rožnata. Seveda pa obstajajo ljudje, ki imajo radi slovensko modo in jo tudi kupujejo ter cenijo. Studio Ana je precej specifičen in ljudje, ki me obiščejo, vedo, zakaj so prišli. Ne smeš jamrati, slediti moraš svoji zgodbi pa gre!
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
