Njena zgodba o steklarski obrti izhaja iz delavnice njenega očeta Franca Germa in mame Nuše, ki sta bila pionirja na področju umetnostnega steklopihaštva v Sloveniji.
Barbara je bila rojena in vzgojena v Nemčiji. Tam so z družino živeli v bližini Frankfurta do njenega devetega leta. Po vrnitvi v Slovenijo pa je njen oče ustanovil podjetje. Barbara je zaradi spleta okoliščin prevzela družinsko podjetje, a šele po zaslugi vztrajne hčerke Kim Germ poklic steklarke tudi vzljubila. V intervjuju je iskreno spregovorila o svoji življenjski izkušnji, izkazala pa je tudi hvaležnost možu Andreju Kračmanu, saj brez njegove nesebične podpore ne bi bilo nakita BKG.
Lahko bi rekli, da vam je bilo umetnostno steklopihaštvo položeno v zibelko – ste se upirali nadaljevanju družinske tradicije ali ste jo nadaljevali z veseljem?
Res je, ta dejavnost mi je bila položena v zibko, vendar preden sem to dojela in sprejela, sem se zelo zelo upirala. S steklom se resnično nisem želela ukvarjati.
Kljub temu ste prevzeli znanje od staršev, ste hodili tudi na steklarsko šolo?
Po osnovni šoli sem se vpisala na srednjo ekonomsko šolo. Očetu, ki si je želel, da bi nadaljevala družinsko obrt, to ni bilo všeč. Po prvem letniku me je prepričal, da sem se prepisala na srednjo steklarsko šolo v Rogaški Slatini. Preselila sem se v internat in moja 'trnova' pot se je začela. Ni mi bilo lahko, pa sem vseeno končala šolanje in se zaposlila v očetovi delavnici. Tukaj sem pridobila še več znanja, ne samo steklopihaškega, tudi o marketingu, prodaji, psihološkem pristopu do strank in še mnogo drugih veščin, ki so potrebne, da prodaš izdelek, ki si ga ustvaril. Od očeta in mame sem se veliko naučila.
Kdaj ste prevzeli posel?
Velik preobrat se je zgodil leta 1994, ko je oče nenadoma umrl. To je bil šok za našo družino, saj je on vodil vse, predvsem pa podjetje, v katerem je delala tudi sestra Katarina, ki je ravno končevala srednjo šolo. Potem je vodenje prevzela mama. Čez približno dve leti se je pridružil še Katarinin mož Matko Izlakar Germ, ki se je zaljubil v ta poklic. Skupaj smo delali približno pet let. Leta 2000 sta se Katarina in Matko odločila, da zapustita domače podjetje in mama je takrat odšla v pokoj. In spet sem ostala sama. Nočem, da se sliši patetično, vendar spet se je zgodilo čez noč. To je neka tabu tema v naši družini, vendar dejstvo je, da veliko bolje delujemo posebej, zato smo si posel razdelili – Katarina in Matko delata na stojnicah, jaz pa sem ostala v trgovini, ki nepretrgano deluje že več kot 30 let.
Kdaj ste zasnovali lastno blagovno znamko steklenega nakita?
Lastno blagovno znamko steklo BKG – stekleni nakit sem začela ustvarjati čisto po naključju, ko me je takrat 12-letna hči prosila, naj ji naredim uhane. Večkrat sem jo zavrnila, češ da nimam časa. Ker pa ni odnehala, sem se nekega dne lotila teh uhanov in moja ljubezen do ustvarjanja nakita je bila rojena. Moram priznati, da do tistega trenutka nisem uživala v svojem delu, prej nasprotno. Po teh uhanih pa se je zgodba z mojim steklenim nakitom začela zelo naglo razvijati. Zdaj že 15 let ustvarjam z največjim veseljem, strastjo, užitkom in blagovna znamka se z vsakim letom bolj krepi. In lahko se pohvalim, da moj nakit nosijo po vsem svetu.
Vaš nakit nosijo tudi številne znane Slovenke – kateri se vaš nakit najbolj poda?
Najdlje sodelujem z Nino Osenar, ki se je pred že skoraj 10 leti zaljubila v moj nakit in od takrat zelo lepo sodelujeva. Stekleni nakit BKG nosijo ženske, ki si upajo malo več, ki rade stopijo iz povprečja. Ženske, ki rade živijo in se kljub vse hitrejšemu tempu življenja rade uredijo in se dobro počutijo v svoji koži. In moj nakit je zanje 'začimba'.
Steklo velja za krhek material, pa vendar iz njega ustvarjate nakit, ki mora biti trden, da ga sproščeno nosimo.
Pri nekaterih je res prisoten strah pred steklom, češ da se razbije. Seveda se razbije, če pade na tla. Kot kozarec. Če pa z njim ravnamo previdno, ga imamo lahko zelo dolgo.
Je izdelan iz kakšnega posebnega stekla?
Steklo, iz katerega piham, režem, vlečem, brusim, se imenuje jena steklo in je zelo trdno ter odpornejše proti udarcem in temperaturnim razlikam.
Kaj pa sam postopek – ali ustvarjate nad odprtim ognjem, s pihanjem, ali iz kosov, ki jih je treba zložiti in nato žgati v peči?
Ker je to steklo laboratorijsko, je tudi tehnologija obdelave laboratorijsko steklopihaštvo, obdelovanje stekla nad odprtim ognjem. Tališče je pri 1.600 stopinjah Celzija. Pri tej temperaturi se začne postopek oblikovanja. Uporabljam pa različna orodja, kot so pincete, grafitne palice, posebne škarje za rezanje steklene mase. Ker sem poleg steklarke oz. steklopihalke tudi steklobrusilka, pri svojih izdelkih uporabjam tudi to tehniko, torej brušenje stekla. Pa da ne pozabim na poslikavo stekla. Skratka, da kos nakita zaživi v vsem svojem sijaju, uporabim vse te tehnike in še kakšno več.
Ali poleg nakita ustvarjate tudi druge izdelke?
Poleg nakita delam tudi druge izdelke in popravila, gravure, restavriram staro steklo, lestence ... Trenutno razvijam tudi protokolarna darila.
Izdelke razstavljate in prodajate v Ateljeju na Starem trgu v središču Ljubljane. Ali tam tudi ustvarjate in ali imate prodajna mesta še kje v Sloveniji, morda v tujini?
Imam delavnico na obrobju mesta, kjer sem v stiku z naravo. To mi za ustvarjanje in umirjeno delo zelo veliko pomeni. Prodajni atelje v starem mestnem jedru pa je trenutno moje edino prodajno mesto. Za zdaj ne želim širiti svoje dejavnosti, saj sem še v procesu raziskovanja možnosti oblikovanja in kombiniranja stekla z drugimi, predvsem naravnimi materiali.
Besedilo: Metka Pravst
Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču