Editta Zelolepo je s svojimi pisanimi usnjenimi izdelki že več kot 15 let prisotna na slovenski ustvarjalni sceni, pa čeprav izdelkov nikoli ni izdelovala po navodilih galanterijske stroke.
Od kod vaša ljubezen do usnja?
Že med študijem me je v naši modelarski in šiviljski delavnici na fakulteti zelo zanimal osamljeni stari stroj za šivanje usnja, ki pa ga praktično ni nihče uporabljal, saj v resnici v štirih letih študija nismo imeli niti ene ure predavanja o usnju, usnjenih oblačilih ali modnih usnjenih dodatkih.
Vas je mikal vonj usnja ...
Ne bi rekla, da vonj. Gre za bolj kompleksen pojav. Izhajam iz svoje skromnosti in potrebe po tem, da se izražam skozi medij, ki mi trenutno ustreza. Usnje je trpežno, ima zelo dolgo življenjsko dobo, dandanes na trgu obstaja širok spekter ponudbe pestrih vzorcev in barv. Velik minus s predelavo vse te pestrosti, ki se ga zavedam, je veliko onesnaženje za okolje.
Dolga življenjska doba in trpežnost, ki ju usnje ponuja, pa je ključen faktor pri izdelavi mojih kreacij, saj sem pristaš slogana »less is more« (manj je več, op. a.) v posedovalnem smislu. Imeti torbo, ki ti paše prav povsod, je zame osebno velika prednost, sploh če je ta torba narejena samo zate in v njej ostane sled mojega ustvarjalnega procesa.
Kaj vaše izdelke naredi prepoznavne?
Izdelava mojih izdelkov ni čisto takšna, kot jo narekuje galanterijska stroka. Zaradi neznanja in pa želje po tem, da bi moji izdelki kljub vsemu odstopali od ponujenih izdelkov na trgu, sem razvila postopke izdelave, za katere se je izkazalo, da so čisto v redu, vendar sem z leti, ko je znamka rasla, vedno bolj težila k pravilni in tehnološko bolj dovršeni izdelavi.
Nadeli ste si priimek lastne blagovne znamke – zakaj?
Nekoč sem se pisala Nardin, ker sem prevzela priimek takratnega moža, še pred tem sem se po očetu pisala Dulić. Nikoli nisem zanikala svojih korenin, ponosno povem, da sem Bosanka po očetu in da sem po tej strani močno povezana s koreninami njegove babice. A blagovna znamka Zelolepo je močno spremenila tok in smer mojega življenja, ljudje so me direktno povezovali z imenom Zelolepo.
Vaši usnjeni izdelki nastajajo s pomočjo različnih ustvarjalnih tehnik – se držite posebnega zaporedja ali vsak posamezni izdelek delate po občutku?
Kadar delam za konkretnega naročnika, se ustvarjalni proces začne odvijati že na prvem srečanju. Marsikdo ne opazi, da se takrat moja senzorika bistveno poveča in skeniram prav vse, vonje, zvoke, barve, geste, ki se zgodijo. Gre za spontani pojav, ki ga ne nadzorujem, a mi postreže z ogromno podatki, ki jih potem uporabim pri načrtovanju in oblikovanju izdelka. Občutek, o katerem govorite, je bolj intuicija, ki me vodi do neke točke. Kljub vsemu pa tudi sicer sledim nekemu zaporedju pri izdelavi, po toliko letih so načrt in organizacija ključnega pomena pri ustvarjanju.
Vaša ponudba je zelo pestra: drobižnice, denarnice, torbice, pasovi, copate, zapestnice ... Katera skupina izdelkov vam vsakič znova pri ustvarjanju predstavlja največji izziv?
Največji izziv mi predstavljajo torbe. Kajti v sami izdelavi torbe je toliko zakonitosti, ki jih ne smem spregledati. In s torbo se v resnici naročnik tudi najbolje in najlažje poistoveti, saj v njej praktično prenaša svoje življenje.
Po vaših izdelkih posegajo ljudje, ki hočejo nekaj posebnega – nam zaupate kakšno zanimivo naročilo, ob izdelavi katerega ste si lahko dali duška?
Pred nekaj leti sem izdelovala torbe, v katere sem vstavljala poldrage kamne, in za Shano Flogie izdelala torbo, ki jo je krasilo sedem poldragih kamnov, ki so si sledili v zaporedju čaker. Takšna velika torba s toliko kamni je bila izdelana samo ena, bilo pa je narejenih nekaj manjših torb z enim kamnom v kolekciji Gustav.
Kljub temu je v vaši ponudbi mogoče zaslediti tudi klasične izdelke, s kančkom vašega ustvarjalnega navdiha.
Vrsto let se me je držal sloves pisanih, mavričnih izdelkov, pri katerih uporabljam nenavadne, predvsem pa mnogotere barvne odtenke. Klasika je bila prisotna tudi vsa ta leta, imam krasen občutek za klasično črno in vidim, da zadnja leta pri izražanju in oblikovanju vedno bolj posegam po čistih linijah, bolj enostavnih rešitvah, predvsem pa ne kolažiram več toliko kot nekoč.
Kdaj v dnevu ste najbolj ustvarjalni?
Mislim, da je ustvarjalnost tako kot neustvarjalnost del moje narave in obdobij. Zato lahko enkrat ustvarjam več juter zapovrstjo, spet drugič mi kri po žilah poganja delo sredi noči, včasih pa ne zmorem od sebe dati niti praznega niča. Takrat se zgodi mala smrt, ki se je jaz v resnici zelo veselim, saj imam zavedanje, da prehajam v drugo ustvarjalno fazo in obdobje. Sicer pa se ustvarjalnost in kreativni proces zgodi že dosti prej, ne v ateljeju. V popolnoma nekreativnih okoliščinah in morda zelo konfuznih situacijah, ki sploh niso povezane z mojim delom.
Kako se bo v prihodnje razvijala blagovna znamka Zelolepo?
Pred kratkim mi je poslovno pot prekrižal izvrsten učitelj, mojster fine galanterije, ki že več let spremlja moje delo, in ko sva se spoznala, mi je takoj povedal, da o galanteriji nimam pojma, ampak da se mi pa globoko prikloni, da sem toliko let že prisotna na sceni in da zagotovo nekaj delam prav. Postala sem njegova učenka, čeprav je najprej rekel ne.
Z vsakim napredkom in razvojem se pojavijo določene potrebe po razširitvi kadra, tako da na dolgi rok načrtujem tudi to. Vsekakor bom posegla tudi na področje moških modnih dodatkov, še vedno pa vztrajam pri tem, da imam v ponudbi omejeno količino izdelkov, ki je celično načrtovana in da izdelki dosegajo kvalitetno izdelavo.
Metka Pravst
