Iz glasbenih vod je Eva Breznikar po tistem, ko je zapustila skupino Make up, zajadrala v modno oblikovanje iz usnja.
Njeni dodatki, ki jih ustvarja pod imenom EvilEve, so prepričali divje Guns n’Roses, nedavno pa še znanega kitarista Dougha Aldricha iz skupine Whitesnake in Dead Daisies.
Ste precej vsestranski. Od kod črpate navdihe za ustvarjanje?
V mladosti sem se dolga leta ukvarjala z vrhunskim športom, ki je močno zaznamoval moje življenje, zato vem, da je uspeh skupek trdega dela in številnih dejavnikov, predvsem pa ne smeš nikoli odnehati. Najtežja ni bila menjava področja dela, ko sem se odločila, da pevski mikrofon zamenjam za škarje in kladivo, ampak pritiski okolice, ki mi je z redkimi izjemami to odsvetovala, češ, nikoli ti ne bo uspelo in od tega ne boš mogla živeti. Zato je začetek neke neustaljene, neklasične poklicne poti tudi velika psihološka obremenitev. In prav tu mi je največ pomagal šport.
Številni umetniki, ki so zelo nadarjeni in delajo izvrstno, so ravno zaradi pritiska okolice opustili svojo pot in se podali v varne službe, četudi z njimi niso zares zadovoljni. Opazujem, kako jim je počasi izginil nasmeh z obraza, nekaterim se na dolgi rok kronično nezadovoljstvo tudi pozna na zdravju. To pa ni zame. Vem, da delam dobro, a to je samo nujna osnova. Imeti moraš hudo trmo in kljubovati pomislekom, četudi še tako dobronamernim. Zato črpam vso energijo izključno iz sebe in svojega predhodnega znanja o športu.
Kako je prišlo do ideje, da boste ustvarjali usnjene izdelke?
Zgodba se je pravzaprav začela v Ameriki, kjer sem živela v letu 2010 in so me ljudje na ulici ustavljali in spraševali, kje sem dobila to in ono – ko sem izdelovala še tako malce za šalo, zase in bolj improvizirano – da sem k odrskim oblačilom imela še kak svojstven dodatek. Da pa se popolnoma usmerim v te vode, me je prepričala moja dolgoletna oblikovalka oblačil za oder, ki že več kot 10 let ustvarja pod imenom Diktator Fashion Lab v Rimu.
Katja je že med procesom izdelovanja odrskih kosov vseskozi v meni nekaj videla, čutila, odlično sva sodelovali in prav ona je bila tista, ki mi je rekla: ti moraš nujno začeti izdelovati sama, naslednjič, ko se vrnem v Slovenijo, greva kupit prvo pravo orodje zate. Vztrajala je toliko časa, da sem res kupila prvo orodje in takrat porabila vse svoje prihranke za material in potrebščine. Ko je prve kose videl moj fant, mi je dejal, da naj takoj pustim vse preostalo v življenju in se začnem ukvarjati samo s tem.
Takrat ju nisem preveč resno jemala, danes pa sem jima hvaležna, da sta me prepričevala, da je to to. Nimam krojev, ne spremljam modnih smernic, ne gledam levo in desno, kaj delajo drugi, ne spremljam raznih tutorialov na YouTubu ali Pinterestu – samo usedem se in se prepustim, roke začnejo delati same.
Vaše kitarske pasove nosijo celo glasbeniki Guns'nRoses?
Delala sem za že kar nekaj zvezd in zanimivo je, da večja ko je neka zvezda, manj komplicira. Z Gunsi ni bilo nobenih težav. Dogovorili smo se za mere in barvo, vse drugo so prepustili meni. Prvič je bilo veliko težje, saj sem dobesedno ugibala, kaj jim bo všeč. Delala sem po nekem notranjem občutku in sledila edinemu navodilu, ki sem ga dobila z njihove strani: naredi tako, kot nas vidiš ti.
Takšno naročilo je nagrada, veselje in pohvala za leta vloženega truda. Ko dobiš prvo naročilo od zvezd, kot so Gunsi, ti rečejo, da je to naključje in sreča, da se ti je uspelo prisliniti nekako zraven. Povsem drugo vrednost pa ima, ko od iste zvezde dobiš naročilo drugič. Takrat veš, da te niso izbrali po naključju. Da v pestri svetovni ponudbi kitarskih pasov in ob ljudeh, ki bi za tako velike zvezde najraje izdelali karkoli zastonj, spet poiščejo prav tebe, je čast. Čast tudi za slovensko rokodelstvo in našo kulturno dediščino, v kateri ima usnjarska obrt zagotovo posebno mesto.
Sami ste precej povezani z glasbo. Kaj vam danes pomeni?
Ne boste verjeli, izdelujem v popolni tišini. Glasba pride na vrsto takrat, ko ne izdelujem. Seveda pogrešam oder in vse, kar pride zraven, ko pri prostoru za vaje napakiraš opremo, se usedeš v kombi in greš s prijatelji na koncert, ampak tega je bilo veliko, z različnimi glasbenimi projekti od Makeup 2 do The Stroj, Laibach in celo gledališča, tako da imam res veliko spominov. Ne trdim, da sem to poglavje za vedno zaključila, mi je pa tole, kar počnem zdaj, enako lepo.
Če se vrneva deset let nazaj. Kakšna je bila Eva takrat?
Pred desetimi leti so bili hudi časi, recesija je dobro zdelala številne segmente. Ker me kljub dobri izobrazbi in izkušnjam, sem namreč diplomirana trenerka plavanja in diplomirana novinarka, od zaključka študija naprej nihče ni želel zaposliti, bili so tudi številni izgovori v stilu: ti si ženska in boš imela otroke, sem od prvega dne svoje delovne dobe pač samostojni podjetnik. Ker mi ni bilo težko poprijeti za karkoli, sem delala številne različne stvari, glasba pa je bila moja velika ljubezen in hobi za zraven. Bili so dnevi, ko sem na drva kuhala ješprenj. Ne bom pozabila.
Tudi zaradi tega sem danes prišla do tu, kjer sem zdaj. Ker se nisem predala, ampak sem vztrajala in se učila. To mi je dal vrhunski šport. Do tu sem prišla sama, brez neke finančne injekcije ali mecena, z neizmerno moralno podporo treh oseb: že omenjene Katje, mojega fanta Jureta Golobiča in mojega očeta, ki me je v življenju vedno pri vsem podprl. Če bi se danes odločila, da bom zbirala znamke ali odprla avtopralnico, bi me takoj podprl. Vsem trem sem neizmerno hvaležna.
Kaj pa, ko potrebujete čas zase?
Ko res potrebujem čas zase, grem na dopust. Takrat potrebujem morje. Nikoli ne izdelujem na silo. To je čar rokodelcev. Baterije si sicer sproti napolnim z delom na domačem vrtu in sem ponosna pridelovalka zelenjave. Veliko veselja mi prinašajo živali, tako domače kot tiste, ki pridejo iz gozda krast pridelke. Letos sem se, po poškodbi na odbojki, po dolgih dolgih letih ponovno podala v bazen in treniram dvakrat tedensko z ekipo nekdanjih plavalcev, pod vodstvom kolega trenerja, trikratnega olimpijca Jureta Bučarja. Preplavam okoli 20 do 25 kilometrov mesečno. In mi gre tako dobro, da se včasih sama sebe malo ustrašim.
Besedilo: M. M. Kocbek // Fotografiji: : Matjash Fartek