Modno uredništvo revije Story je pred objektiv postavilo lepotnega kirurga Igorja Višnjarja in njegovo ženo Ano, ki je zobozdravnica. Prelepi par nas je navdušil tako s svojo prezenco kot simpatičnimi odgovori.
Story: Še sveže poročena smo vaju ujeli in po poročnih so nastale nove fotografije, ki bodo ovekovečile vajino ljubezensko zgodbo. Kako se je to fotografiranje razlikovalo od poročnega?
Precej. Poročna fotografija se nama je do zdaj vedno zdela tako osladna in pretirano zrežirana, vse dokler ni prišla na vrsto najina. Vse skupaj je bilo zelo spontano, kratko, čustveno in brez nepotrebnih rekvizitov ... Le midva in lep spomin. Modna fotografija pa je, hm, saj vidite, kakšna. Čisto nasprotje poročni. Močno zrežirana, z veliko rekviziti, navadno zahteva veliko časa in veliko igre. Oboje pa super izkušnja!
Story: Brez zadržka lahko rečemo, da sta izredno lep par, lahko bi rekli kar 'hollywoodski'. Kako sta se vajini zgodbi prepletli?
Ana: Joj, hvala za kompliment ... Midva se zagotovo ne doživljava tako. Seveda se zavedava sreče, ki nama je bila položena v zibko, ampak temu nikoli nisva posvečala pretirane pozornosti. Lepota, vsaj zunanja, je na žalost minljiva, razen seveda, če imaš odličnega estetskega kirurga za moža! (smeh) To, kar ostane večno, so notranja lepota, karizma, inteligenca. In zame je Igor veliko več kot le privlačen moški. Pravzaprav sva si v marsičem zelo podobna, pomembne so nama iste vrednote, oba sva zelo delavna in hkrati znava uživati življenje. Zato pa se imava tako rada in najina zveza tako dobro funkcionira, že skoraj osem let. Spoznala sva se še kot študenta na medicinski fakulteti in zelo hitro ugotovila, da bo ta zgodba nekaj več kot le hitra romanca.
Igor: Ko sem prvič videl Ano, je bila to, čeprav se sliši zelo klišejsko, ljubezen na prvi pogled! Z njene strani je bilo malo drugače. Mojim številnim vabilom na kavo in zmenke ni namenjala posebne pozornosti, vendar se je na koncu omehčala in že skoraj osem let sva eno. Veste, prej sem bil nekoliko 'luftar', v Ljubljano sem prišel študirat iz majhne vasi pri Velenju in mi je mesto zmešalo glavo. Lahko rečem, da sva se veliko naučila drug od drugega in se še vedno učiva. Smisel ekipe je, da je boljša in uspešnejša kot vsak posameznik posebej. In zdi se mi, da sva dobra ekipa.
Story: Sta drug drugemu kaj pomagala do tako lepega videza ali vama je mati narava podarila ta dar kar brez računa?
Ana: Nič pomoči, le dobri geni. No, malo pomagajo tudi dober frizer, dobra krema, nekaj ličil in skrb za zdravje. Veliko športa in okusna, predvsem pa kvalitetna hrana. Aja, pa smeh. Veliko smeha.
Igor: Nič na svetu ni brezplačno in tudi narava zaračuna svoj davek. Dokazano je, da imajo lepši ljudje zgolj zaradi videza prednost pri naklonjenosti drugih ljudi ali pri kandidiranju za delovno mesto. Po drugi strani pa je prav tako zelo res, da se lepih moških in žensk drži sloves neumnih in nečimrnih oseb, ki zgolj tako v življenju kaj dosežejo. V življenju nič ni podarjeno. Lepota - oz. recimo raje primerno razporejeni proporci obraza in telesa - je morda zgolj prednost pri odklepanju kakšnih zaprtih vrat, skozi ta vrata v kakšno novo in lepo poglavje življenja pa lahko vstopimo le z ogromno dela, truda in odrekanja. S tem lepota nima zveze. Včasih se je zaradi stereotipov morda treba še bolj dokazovati in se truditi.
Story: Kako je videti življenje dveh zdravnikov?
Ana: Nič kaj glamurozno. Jaz se še ne smem pritoževati, saj sem šele na začetku svoje kariere, Igor pa je že dobro zapregel in lahko rečem le, da sva prikrajšana za veliko dni skupnega časa. Včasih se mi vse skupaj zdi že prav nečloveško. Če ne bi sama imela podobnega poklica, ne verjamem, da bi razumela. Morda, če bi bilo plačilo sorazmerno uram, preživetim stran od družine. Pa ni. Žal.
Igor: Mesec je videti približno takole: okoli 300 ur zdoma, kombiniram namreč delo v Splošni bolnišnici Novo mesto z delom v Kirurškem sanatoriju Rožna dolina v Ljubljani, kjer se ukvarjam z estetsko kirurgijo. Včasih je težko biti razpet na vse strani, a kirurgija je moje življenje, poklic in hobi obenem in verjamem, da takrat, ko nekaj delaš s srcem, to lahko res dobro delaš. Delovne navade so mi v glavo vcepili doma, usodno pa mi je lepoto kirurgije pokazal mentor Franc Planinšek in potem poti nazaj ni bilo več.
Story: Pred kratkim je na police prišla knjiga Supermarket lepote, ki jo je spisal estetski kirurg dr. Uroš Ahčan, kjer je spojenih kar nekaj področij iz lepotne industrije, ne zgolj estetske. Katere sestavine so po vajinem mnenju potrebne za najboljši 'lepotni koktajl'?
Ana: Človek je najlepši, ko je srečen. Nekateri so srečni in se udobno počutijo v svoji koži, nekateri pa žal ne. Ampak v današnjih časih imamo ta privilegij, da si lahko pomagamo na poti do sreče in s tem do lepote. Na kakršenkoli način že.
Igor: Knjige sicer se nisem imel priložnosti videti, a verjamem, da je odlična. Smisel estetske kirurgije ni, da po ulicah hodijo manekeni z naslovnic in plakatov, z idealnimi nosovi, dojkami in zadnjicami, kot bi si jih izbrali v samopostrežni, ampak gre za uslišanje intimne želje po spremembi motečega dela obraza ali telesa, ki moti harmonijo videza in duše. Z odpravo neke zunanje pomanjkljivosti dosežemo predvsem notranji mir. Torej ne gre toliko za popravo dojk, ušes ali trebuščka kot za izboljšanje samozavesti in odrešitev kompleksov, ki te hromijo. Pravijo, da milimeter spremembe na obrazu povzroči kilometer zadovoljstva v duši. In to je edini namen prave estetske kirurgije. Prejšnji mesec je izšla tudi naša knjiga z naslovom Lepo - o lepoti, staranju in estetski kirurgiji, ki smo jo napisali skupaj s Francem Planinškom in Neviem Medvedom. Namen knjige je spodbuditi človeka k razmišljanju, kaj nas v življenju žene, kako veliko ali malo nam pomeni videz in ali je res videz tisti, ki nas naredi srečne.
Story: Igor, vi imate dve izredno zanimivi službi, manekenstvo in estetsko kirurgijo. Imate zaradi prepletanja dveh različnih področij kaj bolj izostren pogled na lepoto?
Manekenstva ne jemljem kot službo, temveč zgolj kot hobi in sprostitev. S tem sem začel pred 15 leti, po naključju, za zabavo in oplemenitenje študentskega žepa, občasno kakšno reklamo posnamem še danes. Pri kirurgiji je odgovornost popolnoma drugačna, nekaj šteje talent, preostalo pa je trdo delo. Roko načeloma lahko natrenira marsikdo, občutek za oblikovanje in lepo pa se mi zdi prirojen.
Story: Se vam je kdaj zgodilo, da vas zaradi manekenskega poklica katera izmed strank ni jemala resno?
V ambulanti in operacijski ne igram manekena, ampak z vso resnostjo, iskrenostjo in strokovnostjo pacientom poskušam pomagati pri reševanju njihovih težav. Hobi je stvar, s katero se ukvarjam v prostem času, in ne na delovnem mestu. Odnos je izrazito pomemben in pacienti mi zaupajo.
Story: Kadar ne nosita bele halje, sta najraje v ...?
Ana: Moževi srajci.
Igor: Verjetno se sliši klišejsko, ampak res dobro se počutim v džinsu in navadni majici.
Story: Sta sicer vneta privrženca mode?
Ana: Vneta bi težko rekla. Modo imam zelo rada, rada se lepo oblečem, a mi denarnica ne dopušča prevelikih ekscesov. Največkrat posegam po praktičnih kosih, včasih pa poskrbim tudi za dušo in si vsake toliko privoščim kaj zelo modnega.
Igor: V omari imam malo modnih kosov, predvsem kakšne dobre hlače in superge. Je pa Ana večkrat moja mini modna svetovalka, kljub skromnosti iz zgornjega odgovora se na modo precej spozna.
Story: Rada skupaj prelistata kakšno modno revijo? Če ne drugega, da bi prebrali kakšen zanimiv intervju in pogledali, kako svoje delo opravljajo kolegi iz manekenskih vrst?
Ana: Seveda. To je tudi del splošne razgledanosti. Predvsem pa ugotavljam klasičen vzorec listanja modnih revij na dopustih in v čakalnicah.
Igor: Listam predvsem strokovno literaturo, rad pogledam zanimivo reklamo ali oglas, ne morem pa mimo ocenjevanja in komentiranja mer igralcev. Profesionalna deformacija očitno.
Story: Si veliko pomagata med seboj, ko gre za modo in svetovanje? Sta si v 'oporo'?
Ana: Mislim, da ja. Predvsem je potreben pomoči Igor. (smeh) No, tudi on mi kdaj kakšno pristavi.
Igor: ... in dejansko me Ana kdaj tudi upošteva!
Story: Sta na kakšen modni kos še posebej navezana in ima v vajini omari 'častno mesto'?
Ana: Jaz kolobarim. V moji omari si običajno kosi izmenjujejo častno mesto. Ne vem, zakaj, ampak prve vrste navadno zasedajo nova oblačila, ki stara potiskajo nekam daleč v globino, vse do Narnije. Če so res posebni kosi, jim morda celo uspe priti nazaj v prve vrste.
Igor: Rad sem urejen, blizu mi je športno eleganten slog, je pa težava v tem, da zjutraj vstajam pred ženo in v temi iz omare potegnem prvi kos, ki mi pride pod roke. Včasih zadenem dobro, včasih manj! (smeh)
Story: Igor, kaj modnega najprej opazite na ženi in kaj se vam zdi najbolj zapeljivo?
Ana je 13 let trenirala ples, in to se ji pozna še danes. Obožujem namreč njeno hojo, predvsem v visokih petah, in se mi zdi izjemno zapeljiv del njenega 'kompleta'. Človeka izbiraš z očmi in srcem in moram reči, da sem navdušen nad obojim.
Napisala: Manja Plešnar u Vodja projekta: Petra Rozman u Fotografije: Primož Predalič
Pričeska: Irena Hrušovar za Mič Styling in Luka Nebec, Ljubljanski brivec, Mič Styling
Ličenje: Tadeja Šterk za Make Up Artist Center u Lokacija: Grand hotel Union v Ljubljani
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del