Modna oblikovalka Jelena Proković s sestro Svetlano oblikuje pot priznane modne znamke JSP, ki je svoje mesto v slovenski prestolnici našla na policah trgovine Zoofa. Tam smo jo obiskali tudi mi, kjer smo se lahko prepričali o široki domišljiji in ustvarjalnosti slovenskih modnih oblikovalcev, ki se danes le s težavo kosajo z množično proizvodnjo največjih svetovnih znamk. Naš hladilnik je poln lokalne hrane, prisegamo na zeleno energijo ... kdaj bo neoporečna tudi naša garderoba?
Story: Moram priznati, da sem bila ob ogledovanju kosov, razstavljenih v Zoofi, navdušena, prav tako nad cenami, ki so prijazne tudi do naših denarnic.
Delujemo kot zadruga z 12 oblikovalkami, ki si delijo stroške najema in druge izdatke, kot tudi vse delo, povezano s poslovanjem, promocijo, organizacijo in prodajo znotraj Zoofe. Mislim, da se prav zaradi tega lahko pohvalimo z do kupca prijaznimi cenami. Največja posebnost Zoofe je tudi to, da imamo oseben pristop do stranke, saj je ena izmed redkih trgovin, kjer te postrežejo oblikovalke.
Story: Ali sicer na preostale modne oblikovalce gledate kot na konkurenco ali pa se vam zdi tovrstno združevanje dobrodošlo?
No, konkurenca je prisotna povsod. Cena oblačil je čedalje nižja, oblikovanje pa gre naprej. Če torej želiš biti oblečen modno, za to ni treba zapraviti gore denarja. Pomembno je le, da imaš vizijo, kako si želiš izgledati. Prav zato je zdrava konkurenca dobrodošla. V Zoofi sem prisotna že tri leta in zadovoljna sem, ko vidim, da je zadruga v tem času vidno napredovala. V sedanji zasedbi delujemo že zadnja tri leta, letos smo se tako že drugič predstavile tudi na LJFW in Mercedes-Benz Fashion Weeku. Z vsakim letom napredujemo kot ekipa, en človek namreč ne more narediti vsega. Vsaka izmed nas ima svojo zadolžitev, da trgovina diha tako, kot mora.
Story: Tudi sami ste se skozi leta razvijali, vaše današnje kreacije se močno razlikujejo od začetnih, ki so nastale po vaši selitvi iz Beograda. Je vaša moda postala morda bolj ljubljanska?
Kaj takšnega bi težko trdila, saj je baza znamke JSP še vedno v Beogradu, kjer ustvarja sestra Svetlana. Mislim, da je tako ljubljanska kot beograjska. Težko rečem kaj drugega, saj v Ljubljani živim že 17 let. Kljub temu verjamem, da ima JSP svojo pot, zgodbo. Morda se je stil spreminjal tudi z najino zrelostjo v oblikovanju, brez kakršnegakoli ozira na mesto, lokacijo.
Story: Kakšna pa je po vašem mnenju razlika med ulično modo v Ljubljani in Beogradu?
Z leti se razlika, ki je bila pred časom resnično velika, zmanjšuje, danes je skorajda ni več. Pred desetimi leti so se v Beogradu prodajale bolj ekstravagantne stvari, medtem ko so bila oblačila v Ljubljani bolj vsakodnevna. V teh letih se je veliko spremenilo. Po zadnjem tednu mode pa so se najbolj oblikovalski kosi prodali prav v Ljubljani. Dojemanje mode je drugačno, ženske pa si zato upajo več, kar je bila pred časom značilnost Beograjčank. Bistvene razlike danes niti ni več.
Story: Kako kot Beograjčanka gledate na modno kulturo Slovencev?
Spominjam se, da ste se mi ob prihodu v Slovenijo Slovenci zdeli uniformirani. Kot bi obstajala dva tokova, športno nastrojen in tista klasični. V Beogradu je konec devetdesetih vladala vizija po tem, da se razlikuješ od množice. Tako so nas učili tudi na fakulteti. Živeli smo v turbulentnih letih, zato smo se morali znajti na različne načine. Želeli smo delovati kot naši vzorniki iz sveta mode, glasbe in filma. Kupovali smo v trgovinah z rabljenimi oblačili in te kose predelovali. Trudili smo se najti nekaj avtentičnega, za kar se lahko zahvalimo izolaciji, v kateri smo živeli, ker nismo mogli potovati v tujino, v trgovinah pa izdelkov z Zahoda nisi mogel najti. Spominjam se, da so na našo šolo prišli francoski profesorji, ki so nas pohvalili, češ da tako izvirnih skic še niso videli. Njihovi študenti so imeli ogromno informacij, ob čemer težko ostaneš izviren. Nismo mislili, da je to sreča, pa vendar je očitno to dobro vplivalo na našo kreativo.
Story: Ste torej bo selitvi doživeli manjši modni, kulturni šok?
Bili smo del iste države, zato selitev v Slovenijo zame ni bila tako šokantna. Četudi sem govorila srbsko, so me ljudje razumeli, počasi pa sem se naučila tudi slovenščine. Nisem se počutila kaj dosti drugače. Morda je bila moda manj dinamična, po enem letu življenja pa sem spoznala ljudi, ki so kaj pomenili v modi in kulturi, ki so mi dali prvo priložnost, da se pokažem in začnem ustvarjati svojo novo pot v Ljubljani. Vse se mi je zdelo znano, pa vendar drugače. Na začetku sem mislila, da razumem slovenščino, saj mi je bila tako znana, pa vendar sem jo začela razumevati šele sčasoma.
Story: Kaj se vam zdi pri kupcih najzanimivejše?
Morda prav to, da so si med seboj tako različni. Ne le starostna meja, ki je z vsakim letom višja. Ko smo bile mlajše, smo ustvarjale predvsem za mlajšo publiko, odkar pa sva s sestro v zrelih letih, je tudi najina publika postala bolj zrela, zahtevna. Težko bi določila zgornjo mejo, saj so nekatere ženske tako dobro videti, da brez težav skrijejo leta, celo desetletje. Na začetku so nas dojemali kot drzne, provokativne, kar je šlo dobro z uporniško mlado generacijo, zvezdnicami, zdaj pa na nas prisegajo predvsem poslovne ženske, igralke, voditeljice in vse druge, ki želijo izstopati.
Story: Kupci torej rastejo z vami, vašo filozofijo?
Seveda. Še prav posebej pa so mi ljubi tisti, ki na nas prisegajo že od samega začetka. Tisti, v omarah katerih bomo brez težav našli kose izpred desetletij nazaj. Na naših modnih revijah tako v publiki sedi skoraj celotna retrospektiva našega razvoja. (smeh) To je lepo videti!
Story: Poleg modnega sveta pa se pogosto znajde v svetu kostumov. Vam je bližje moda ali kostumografija?
Dve moji ljubezni, ki ju ne morem enačiti. V moji modi je veliko teatra, v mojem teatru pa veliko sodobnosti. Izražam se lahko skozi dva različna medija, ki pa ju ne morem ločiti.
Story: Ali kostumografija dopušča več domišljije kot moda?
Odvisno od predstave, zgodbe, želja režiserja. Občasno te obdarijo s kostumografskimi poslasticami, pri katerih imaš dokaj proste roke, po drugi strani pa tudi naši kosi za modne revije nastajajo povsem brez oziranja na druge. Staviva na svojo vizijo, zgodbo, ki jo želiva povedati. Težko bi ocenila, kje se lahko bolje izrazim.
Story: Vaše življenje je neizbežno povezano z modo. Vam ustreza ...
... pobeg v gledališče? Seveda. Gledališče ima to moč, da pozabiš na vse, na čas, kraj in vsakodnevne težave. Včasih se znajdeš v 17. stoletju, v prvi svetovni vojni, med vitezi okrogle mize ali preprosto v današnjem času, kjer iščeš odgovore o sebi, družbi, sreči, eksistenci, vrednotah, pasteh, politiki ... Zunanji problemi takrat izginejo. Tudi kadar sestro ustvarjava kolekcijo, odmisliva težave, vendar pa tega ni mogoče primerjati z močjo teatra.
Story: Se vaši pogovori s sestro pretežno vrtijo okrog mode in modnega dogajanja?
Slišiva se vsaj enkrat ali pa kar dvakrat na dan, uro ali več. Bolj kot ne pa se vsi najini pogovori zaključijo v svetu krojev, mode in materialov. Odraščali sva s tem, tako si sploh ne predstavljam, da bi modo krojila sama. Prav to je velika razlika med gledališčem in modo. Skozi modo se ne bi mogla prebijati povsem sama, tu potrebujem Svetlano. JSP potrebuje obe plati, tako mojo kot njeno. Na drugi strani pa sem v gledališču lahko povsem sama.
Story: Ali v vaši omari prevladujejo kosi JSP?
Res je, večji del garderobe sestavljajo naši kosi, našli pa boste tudi kak kos drugih slovenskih oblikovalcev.
Story: Predvidevam, da bomo zaman iskali oblačila nizkocenovnih in masovnih znamk?
Tega ne maram oz. čedalje manj. Za kakšne osnovne stvari je morda smiselno zapraviti manj denarja, kaj drugega ne. Zelo redko sicer hodim v šoping, saj rada premišljeno nakupujem. Včasih čakam več mesecev na en sam kos, ki me resnično razveseli, namesto da bi si vsak teden nekaj privoščila. To je bila svojevrstna terapija v času, ko sem bila mlajša, zdaj ne več. Nizkocenovna in množična proizvodnja škodujeta planetu, mi oblikovalci pa moramo narediti premik naprej v tej smeri.
Story: V svetu prehrane že cenimo lokalne izdelke, v modi pa žal še ni tako.
Ne vem, zakaj je tako. Pazimo, kaj jemo, tudi jaz kupujem izključno lokalne stvari. V modi bo morda ta proces trajal dalj časa, vendar z zadovoljstvom opažamo, da je strank z vsakim letom več. Očitno se je zavest, da je dobro podpirati domače oblikovalce, prijela.
Story: Zakaj menite, da ta proces poteka počasneje?
Zaradi prisotnosti ogromne konkurence! Množična proizvodnja ponuja kose, katerih cena je neprimerljiva. Lažje je s hrano. Ne želimo se hraniti z izdelki, ki prihajajo z drugega konca sveta in so bili vzgojeni v bog si ga vedi kakšnih okoliščinah. Pri modi pa še vedno posegamo po oblačilih množične proizvodnje. Za deset evrov, kolikor stane majica, je bil namreč človek močno izkoriščen, narava oškodovana. Spominjam se odlične kampanje, kjer so za evro prodajali majice na avtomatu, pri vsakem nakupu pa si moral pogledati video, v kakšnih okoliščinah je ta majica nastala. Mislim, da bi tovrstnih kampanj moralo biti čim več, tudi v Sloveniji. Prav pri nas se ozavešča o zeleni energiji, lokalni hrani, medtem ko je napredka v smislu 'do okolja prijazen' in trajne modne industrije premalo. Ožji krog ljudi se tega zaveda, vendar bi to znanje morali razširiti tudi na druge.
Story: Kaj pa je na tem področju mogoče narediti?
Mislim, da bi država morala podpirati delovanje malih podjetij. Zavedati se moramo, da si marsikdo ne more privoščiti majice za nekaj deset evrov, če pa bi država podpirala podjetja, ki bi gradila na ekoloških materialih in uvedla subvencije, bi se s tem povečala produkcija in posledično zmanjšala cena. Ekologija bi bila tako za vse, ne le za elito.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Primož Predalič, Peter Uhan, JSP kolekcija
