Katarina Benček: “Kupuje, ko ljubezen boli”

“Opazila sem, da rada nakupujem, ko imam težave v razmerju, kot vsaka ženska. Sem pa ‘moški tip’ nakupovalca. Vidim, kupim.” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
4. 11. 2016

Zgovorna svetlolaska Katarina Benček, ki že od malih nog goji ljubezen do mode, je pred kratkim začela hoditi po stopinjah svoje mame. Pogumno se je podala v poslovne vode in v središču Ljubljane odprla svojo modno trgovino Urbani obešalnik. S svetlolasko smo pokramljali o uresničitvi njenih dolgoletnih sanj in o tem, kako se je to sploh zgodilo.

“Oba dedka sta bila fotografa, eden je bil poleg tega še slikar ter pisatelj, tako da je veliko neke umetniške žilice podedovane.”

Story: Kdaj se je prvič porodila želja, da bi imeli lastni butik?

S to idejo sem se poigravala že več kot 10 let, saj ima moja mama butik, že odkar pomnim. Spraševala sem, ali bom jaz to nekoč prevzela, morda sestra, kar obe skupaj ali pa nihče ... kar bi bila škoda. Ker pa me je od nekdaj zanimalo mnogo različnih stvari, se mi je zdelo kar težko odločiti, česa bi se lotila. Kar nekaj časa sem se iskala, kar mislim, da je edino pravilno, zdaj prvič čutim, da je to to. Nisem oseba, ki bi lahko delala nekaj, kar je ne veseli. Tik pred odhodom v Los Angeles sem odšla z mami spet v nabavo, da si naberem nekaj zalog, v glavi sem ves čas vrtela eno in isto misel oziroma vprašanje, ali bi lahko živela brez lastnega butika in nabave. Odgovor je bil jasen ne. Tako se je začelo.

Story: Ste si mislili, da se bo ta želja uresničila tako kmalu? Ne nazadnje ste še mladi ...

Če imaš nekoga, ki ti lahko pomaga, kot v mojem primeru starši, je to možno. Zavedam se se svojega zaledja. Pri mami je bilo drugače, meni je bilo v tem pogledu lažje in lahko sem srečna, da je tako. Hvaležna sem za svoje starše, družino (sestro), ker vedno stopimo skupaj, ko je potrebno.

Story: Pri projektu so vam bili v veliko pomoč starši. Za odprtje butika v središču Ljubljane na tako dobri lokaciji potrebuješ kar dobro finančno zaledje, kajne?

Seveda. Staršev ne bi zamenjala za nič na svetu in ponosna sem, da sta ustvarila, kar sta. Saj smo v Slovenijo prišli tako rekoč le z žlico. Je pa res, da je oče izredno izobražen in smo imeli nekoliko boljše izhodišče kot večina. Povabili so ga v Slovenijo, tako smo sploh pristali tu. Z njegovo pomočjo je potem mama odprla butik. Mama je talent na svojem področju, zato se vedno šalim, da bi še pingvinu sneg prodala. Tako je to pri nas.

Story: Pa bi lahko odprli butik sami, brez zaledja? Kaj svetujete mladim podjetnikom?

Težko. Verjetno bi prodala avto, ampak še to bi bilo ravno na 'knap'. Vem, da je potrebno zdaj vsaj leto dni vlaganj, truda, da se bodo pokazali sadovi. Če nimaš zaledja, je to izredno težko, ker je vseeno tukaj kar velik vložek v blago, inventar, najemnino ... veliko je nepredvidenih stroškov. Svetovala bi, da pridno delajo in varčujejo. Vem, da je to danes izredno težko, vendar se da. Z dobro idejo lahko najdeš tudi vlagatelje. Odvisno, za kakšen posel gre. Kjer je volja, tam je pot. Nekateri pridejo do cilja prej, drugi pozneje. Bolj pomembno je, da imaš cilj pred seboj.

Story: Se kdaj bojite, da bi trgovino prehitro zaprli, ali tega strahu ni, ker je veliko zanimanja za to, kar ponujate?

Seveda je nekje v meni strah oziroma pomislek, kako bo šlo vse skupaj. Verjamem v trud in pridno delo, zato upam, da bo to uspešna zgodba. Ne bi želela razočarati staršev, predvsem pa ne sebe.

Story: Kdo poleg staršev in družine vas najbolj podpira in verjame v vašo zgodbo z Urbanim obešalnikom?

Izredno presenečena sem bila nad odzivi svojih prijateljic in bližnjih. Vsi od prvega do zadnjega so rekli: "To si pa ti." Doroteja mi pomaga marketinško, saj ima veliko sledilcev in res sem vesela, da se podpiramo in si pomagamo. Sicer pa vsaka prijateljica po svoje nekaj pripomore. Tudi če samo z lepo besedo ali pogovorom.

Story: Kakšne stvari sploh visijo na vašem Urbanem obešalniku?

Na mojem urbanem obešalniku je moda urbana. (smeh) Torej, veliko je kosov, ki me spominjajo na meščane, Ljubljančane. Najde se veliko ulične mode, 'oversize' kosov ... Najpogostejše vprašanje je, ali smo dizajnerski butik, kar je zame kompliment, ker tako vem, da so kosi nekoliko drugačni. Danes je težko biti drugačen, ker je že vse tako dostopno in lahko najti, ampak se trudim in upam, da bodo komentarji takšni tudi v prihodnje.

Story: Pravite, da že vse življenje iščete zanimiva oblačila, ki se jih pri nas ne da dobiti. Zakaj menite, da tega pri nas ni?

Pri nas v Sloveniji je še vedno dobro biti v povprečju in zato se verjetno takšni kosi tudi prodajajo in trgovci to nabavljajo. Po drugi strani pa je slovenski trg tako majhen, da marsikaj ne pride do nas. Zato sem pogosto mamici naročila, kaj naj mi prinese, ali pa sem naročevala s spletnih strani v tujini. Opažam pa, da se Slovenija prebuja in da je ljudi, ki so radi drzni, vse več. To podpiram. Vedno sem bila rada v koraku s trendi, naj je bil to drzen bodi, obleka, neki kos, morda samo nakit, nekaj, kar da tvoj podpis.

Story: Pa bi morda v prihodnosti lahko sami oblikovali oblačila? Morda bi se lahko vpisali še na tretjo fakulteto ... Vem, da se je tudi vaša sestra veliko ukvarjala z izdelovanjem unikatnih izdelkov. Vam bo pomagala, boste morda prodajali tudi njene stvaritve?

Ne bom rekla, da se nisem že igrala s to idejo, in če bi se kdaj začela s tem ukvarjati, bi bile to gotovo 'večerne' obleke, ker jih še vedno primanjkuje na našem trgu. Vem, kakšne težave imam, ko želim najti nekaj za kakšno prireditev ali pač za moj žurerski pohod. Sicer pa pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa - babica je zelo dobro šivala, zato ne bom rekla, da to ni mogoče. Potihoma upam, da se bo sestra kdaj pridružila temu, saj si že zdaj sama šiva. Zelo je nadarjena, pa se je odločila za farmacevtske vode. Upanje umre zadnje. (smeh) Zdaj si želim delati, faks je vseeno neko breme v časovnem smislu, zato mislim, da bosta dva dovolj v tem življenju. (smeh) Moja sestra pa je talent - velik. Je pa igrala na bolj 'pametno' karto in se odločila za študij farmacije, kar je pri njeni inteligenci tudi pričakovati. Vseeno pa mislim, da bo nekega lepega dne rekla, da je čas, da se posveti svoji ljubezni, in to je umetnost. Vsaj jaz jo tako vidim. Ustvarja od nakita do oblek, slik ... Mislim, da je koreninam težko uiti. Oba dedka sta bila fotografa, eden je bil poleg tega še slikar ter pisatelj, tako da je veliko umetniške žilice podedovane. Upam, da se mi nekoč pridruži. Imena se je spomnila prav ona in vesela sem, da je v tem projektu tudi njen podpis.

Story: Bi zase rekli, da ste šopoholik, in ali se odpravite v šoping kot na 'terapijo'?

Opazila sem, da rada nakupujem, ko imam težave v razmerju, kot vsaka ženska. Sem pa 'moški tip' nakupovalca. Vidim, kupim. Včasih niti ne pomerim. To so verjetno leta in leta izkušenj nabave po skladiščih z mamo, ko nimaš možnosti pomerjanja. Nisem pa odvisnik, sem že imela obdobje v svojem življenju, ko sem morala sebi marsikaj prikrajšati. Zato sem zdaj bolj previdna pri zapravljanju denarja.

Story: Kdaj ste nazadnje kupili nekaj, ker ste bili slabe volje?

Zadnje čase sem dobre volje. (smeh) Amerika je naredila svoje. Pred odhodom me je obremenjevalo kar nekaj zadev in sem se sproščala z nakupovanjem. Torej, aprila tega leta.

Story: Pred odprtjem trgovine ste se odpravili v Turčijo po nekatere modne kose. Kaj ponuja Istanbul in ali ste tam navezali kakšne dobre poslovne stike?

Mama ima Istanbul v malem prstu, niti ni bilo prvič, da sem šla tja z njo. Vsekakor me bolj kot Turčija zanimajo še druge države, kot sem že rekla, vedno je treba iskati še več in še več, da si lahko drugačen. Istanbul me je nekoliko razočaral v modnem smislu, saj se poznajo zadnja politična dogajanja, zato so očitno nekoliko zaspali. Prodaja šepa, kar rešujejo z visokimi cenami, in mislim, da to ni prava pot. Želim, da bi se pobrali iz krize, ampak bomo videli. Še vedno sem našla nekaj hudo dobrih kosov, odločila sem se za kvaliteto, in ne kvantiteto.

Story: Bi si drznili trgovino preseliti v Los Angeles?

Bi. Tam posel cveti. To bi bil še najmanjši problem. Imela sem ponudbo prijatelja, da mi bo odprl trgovino, ko sem mu sporočila, da bom ostala tu zaradi trgovine, kar mu ni bilo najbolj po godu. A moja želja je ostati tukaj. Moji mi preveč pomenijo.

Story: So se okoli vas zdaj, ko ste odprli trgovino, nabrali kakšni hudi zavistneži?

To, da se javno izpostaviš, da si začel neki nov projekt, je lahko dobro in slabo. Pri nas je več kot očitno veliko zavisti. Z zavistjo se srečujem že od nekdaj. S tem se poskušam ne obremenjevati, je pa žalostno, kako pokvarjeni so lahko ljudje. Vem, da bo veliko tistih, ki se ti nasmihajo v obraz in želijo vse dobro, po tihem pa upajo, da ne bo tako. To je nekaj, česar ne morem spremeniti. Zato poskušam to sprejeti in se čim manj obremenjevati.

Napisala Manja Stević
Fotografije Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story44/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 44/2016

Story 44/2016, od 27. 10. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri