V celostni podobi jasno začrtan minimalizem in z njim pogojena prilagodljivost raznovrstnim slogom orjeta ledino v slovenskem prostoru mladih oblikovalcev. V rasti in razvijanju se Katarina in Dominika Bučar, sestri - prva arhitektka, druga športnica po duši - konstruktivno sprašujeta, kam ju bo odnesel tok. Samosvojost in praktičnost njunih nahrbtnikov ju namreč nikakor ne meče v koš muh enodnevnic in površinskih trendov. BOO je zgodba zase.
Od prvega črnega usnjenega boopacka, ki je bil, tako kot vsi današnji, v celoti zasnovan in ročno izdelan v Ljubljani, je preteklo že nekaj vode. Danes iz spletne trgovine in ličnega butika na Cigaletovi mahata izdelkom v svet, v katerem se s potencialom po večji prepoznavnosti dobro znajdejo. Zlasti barvito privlačna spletna podoba se poda k njunemu procesu ustvarjanja novih kolekcij, v katerem stremita k stičišču novitet, posebnosti in estetski lepoti ter se hkrati gibata v okviru novih pravil. Na vprašanje, ali se zato štejeta med vplivneže, pa odgovarjata: "Vplivnež je lahko samo BOO. Osebno se ne izpostavljava preveč - komunicirava in izražava se skozi blagovno znamko."
Story: Dejstvo, da so vajini nahrbtniki edini slovenski varovanci britanskih ponudnikov Topshop in Asos, kaže, da ste opazni pri tujih kritikih. Največ nahrbtnikov prodate prav na Otoku. Kakšen vtis pa je Britancem uspelo narediti na vaju?
Najboljši občutek nama je bilo v Topshopu opazovati ljudi, ki so se ustavili prav pri najinih nahrbtnikih. V trgovini s toliko veliko izbire prav pri najinem izdelku. Zagotovo sva dobili potrditev, da je BOO blagovna znamka, všeč tudi tujcem, ki je še ne poznajo. To nama je dalo tudi veliko samozavesti, predvsem pa motivacijo za naprej in med drugim tudi nove poslovne priložnosti.
Story: Vaju delo toliko izpopolnjuje, da se vama nikoli ni težko lotiti težjih izzivov?
Pravzaprav obe še bolj uživava, kadar je izziv malo večji. Radi imava nove projekte, ki te vlečejo naprej, predvsem z vidika novih znanj in poslovne ter osebnostne rasti.
Story: Kakšen je vajin običajni delovni teden?
Nikoli ni dolgčas. Vsak teden naju čaka kaj novega in kreativnega. Zavedava se, da ne smeš zaspati in obstati v udobju, zato stalno razmišljava in načrtujeva nove projekte. Zelo hitro tudi dodajamo novosti in širimo ponudbo BOO.
Story: Ustvarjanje je nekaj čarobnega, predvsem pa terapevtskega s filozofskega stališča.
Večinoma ja. Vsako delo, ki te veseli in ga rad opravljaš, je po svoje terapevtsko. Podari zadovoljstvo in izpopolnjenost. So pa dnevi, ko moraš nekatere stvari opravljati pod pritiskom in se srečaš z marsikatero oviro. No, takrat morda ne bi ravno rekli, da je prav terapevtsko. (smeh)
Story: Vidita prodor mladih oblikovalcev glede na lastne izkušnje kot nekaj, kar modne starešine pozdravljajo z odprtimi rokami, ali sta imeli kdaj občutek, da že uveljavljeni na vaju kot novost gledajo zviška?
Mislim, da se najdejo posamezniki, ki niso preveč odprti za nove znamke, oblikovalce. Za nekatere oblikovalce si hitro preveč komercialen. Ampak na splošno mislim, da so naju kar dobro sprejeli.
Story: Kako pa sprejemata lepotne ideale, ki jih postavlja družba?
Zavedava se, da vseh lepotnih idealov ne smeš vzeti preveč resno. Moraš ostati pristen, ostati ti in zelo pomembno je ne podleči vsakemu novemu idealu. Ob zavedanju, da ti ni treba biti popoln, je vse lažje in tudi občutek je boljši. Na žalost pa živimo v času, ko so ideali lahko precej nasilni. Zadnje čase vse skupaj preveč izhaja z družabnih omrežij.
Story: Na njih svoj prostor v svetu iščejo nove generacije ustvarjalcev. Kaj vaju v zadnjem času navdušuje?
Dominiko pri oblikovanju trenutno navdihujejo predvsem osemdeseta in devetdeseta leta. Retro slog.
Story: Kaj z modnega vidika pogrešata na ljubljanskih ulicah?
Da bi si ljudje malo več upali, več tvegali in se tudi ne obremenjevali z mnenji in ideali drugih.
Story: Izpopolnili sta strategijo – kombinacijo kakovostnih izdelkov in trženja na družbenih omrežjih. Z lahkoto ujameta skupen jezik?
Ne vedno! V nekaterih stvareh se popolnoma dopolnjujeva in se strinjava, zelo hitro pa se znajdeva tudi v čisto drugih slikah. V nekaterih stvareh sva si zelo podobni in v drugih popolnoma različni. Ampak misliva, da je to samo pozitivno.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
