Je pripovedovalka zgodb v vizualnem jeziku in zase pravi, da je iluminatorka, saj osvetljuje zgodbe, s tem ko jim daje barvo in svetlobo.
Njena osnovna izobrazba je slikarska, magistrirala je iz kiparstva in takoj po končanem študiju nekaj let delovala na področjih sodobne konceptualne vizualne umetnosti.
»Raziskovala sem sodobne medije in razstavljala po Sloveniji in v tujini, med drugim tudi v New Yorku in Berlinu. Nato sem dolga leta delovala na področju ilustracije in oblikovanja. Vmes sem oblikovala vizualna sporočila in ustvarila dve blagovni znamki, Meditero in Olivio, ter oblikovala kar nekaj knjig. Pred osmimi leti sem odkrila čar poslikave in oblikovanja prostorov in skupaj s timom umetnikov ustvarila posestvo JandaLa.«
Kateri so vaši trenutni mediji?
Še vedno je moje delovanje zelo raznoliko, a trenutno mi je v največji izziv in veselje troje; to so urejanje in poslikava prostora, klasično slikarstvo in portreti ter unikatna poslikava motociklov – ta je moja najnovejša strast. Tega ne počnem z airbrushem, temveč s čopiči, torej klasično, slikarsko. Vsak motocikel je zame platno, na katerem pripovedujem zgodbo, ki si jo naročnik želi povedati. Temu primerno se menjajo stili slikanja in podobe.
Kako je na vaše delo vplivala digitalizacija – ste se kdaj upirali novodobnim možnostim, ki ponujajo nove načine ustvarjalnega izraza?
Upirala se nisem nikoli, poznam številne medije in jih tudi uporabljam. Res pa je, da sem tradicionalni umetnik in da lepoto iščem v starih znanjih in umetninah. Že med študijem so me privlačila dela iz davnine, ki v sebi nosijo lepoto in globino, dela, ki niso le površinska, ampak imajo duhovno vrednost. Vedno so me zanimale mitologija, simbolika in stari načini vizualnega izražanja. V njih je več človeške lepote, ki seže globlje kot le v mehaniko očesa in možganov. Stara dela lahko občutimo z vsem bitjem, saj delujejo celostno. Sodobne tehnike so bolj mehanske in instantne, lahko bi celo rekla, da so bolj površinske.
Ponašate se tudi z nazivom doktorica; iz česa ste doktorirali?
Doktorat imam iz ilustracije in vizualne komunikacije, uradni naziv je sicer doktor umetnosti. Kot zanimivost pa naj povem, da sem bila prva doktorica umetnosti iz ilustracije v Sloveniji.
Ste tudi profesorica umetnosti, ilustracije in vizualne komunikacije na različnih univerzah v Sloveniji in tujini. Zasledila sem, da ste poučevali v Istanbulu, Lizboni, Sofiji ... Kje ste najlažje vzpostavili stik s študenti?
Poučevanje je moja velika ljubezen, v stiku s študenti se vedno počutim neverjetno živo. Ne morem reči, da je bilo kje lažje in da je bilo kje drugače, povsod se stik s študentom gradi počasi in vztrajno. Znanje se prenaša skozi odnos. Zgolj podajanje znanja in študiranje literature nista dovolj, za razumevanje je potrebno nekaj več. To od profesorja zahteva veliko več zavzetosti in pozornosti. Študenta moraš prelisičiti, da ti dopusti, da mu predaš znanje. Največje priznanje, ki sem ga dobila, da je moje delo z njimi pravilno, je bilo Rozmanovo priznanje za delo z študenti ter seveda to, da sem s številnimi še vedno v stiku, da se slišimo in srečujemo.
Pravijo, da se profesorji od študentov tudi veliko naučijo!
Profesor se lahko od študentov vedno nauči več kot oni od njega, ker je bolj odprt in neobremenjen s tem, kaj zna. Biti profesor ne pomeni biti pameten in imeti informacije ter zbirati točke na simpozijih in z objavljenimi članki. Biti profesor je odgovorno delo prepoznavanja talenta v vsakem posamezniku, usmerjanja človeka, odpiranja potencialov in podajanja razumevanja.
Vodite laboratorij vizualne, verbalne in glasovne komunikacije AKArtLab (Ancient Knowledge Art Laboratory), v okviru katerega tudi raziskujete – za kakšna raziskovanja gre?
Moja raziskovanja so šla vedno v dve smeri, v širino in v globino. V širino tako, da sem raziskovala različne stvari, in v globino tako, da sem želela razumeti bistvo komunikacije. Raziskujem mitologijo simboliko, govorico znakov, psihologijo, filozofijo, umetnostno zgodovino, antropologijo, matematiko, fiziko, duhovna znanja, ezoteriko in predvsem stara znanja o vizualnem komuniciranju.
Moja raziskovanja so me vodila po vsem svetu in v različna časovna obdobja. V bistvo, ki se odraža v njihovi kulturi, filozofiji in religiji. Dandanes je svet mišmaš vseh mogočih informacij, ki delujejo le skozi misli in um. Nekoč pa je bila komunikacija veliko bolj jasna in usklajena z vibracijo človeka. Delovala je na nivoju telesa, srca in uma in bila veliko bolj celostna. Komunikacija je vibracija, ki se prenaša od enega človeka na drugega. Na katerem nivoju in kako to deluje na človeka, pa je zapisano v starih zgodbah, verovanjih, slikah, zgradbah, kipih, iluminacijah, tipografijah, simbolih, piktogramih.
Metka Pravst
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
