Spoznajte ustvarjalko Katjo Goljevšček, ki izdeluje lesene figurice z osebnostjo

Globalna situacija je marsikomu dodobra spremenila življenje. Kako se je spremenilo vam?

Seveda je vse drugače: otroka se šolata doma, jaz delam od doma. Tudi sicer se dela drugače in z drugimi vsebinami, tako da se vsak dan učim. Ne vemo, koliko časa bo tako in kako se bo vmes svet spremenil. Verjamem, da je vse za nekaj dobro, tudi ta izkušnja, in tudi če še ne vidimo, zakaj in kako je to dobro. Veliko se ukvarjam s sabo, iščem pristen stik, tehtam svoje pretekle odločitve in izkušnje. Mogoče je prav temu namenjen ta čas.

Vas pa je ta nehvaležna situacija prisilila tudi v iskanje rešitev, kajne?

Bolj me je spodbudila, naj razvijem idejo, ki se je porajala že nekaj časa. Naj se poslušam in stopim v akcijo. Nočem, da ta posebni čas samo mine, hočem mu dati pomen. Lahko bi delala še naprej po starem, ampak sem se odločila ubrati novo pot.

Kako se je porodila ideja o lesenih personaliziranih figuricah?

Vedno sem imela neki posebni odnos do družinskih fotografij. Doma imamo steno, na katero obešamo fotografije, in vsakič ko sem šla mimo, sem čutila, da se v njih skriva odgovor na moje želje ustvariti nekaj svojega. Ko pogledaš fotografijo, vidiš ljudi v nekem trenutku, ampak zadaj, za tem trenutkom je še toliko zgodb med temi ljudmi. Kaj je nekdo ravnokar rekel drugemu, kaj se je dogajalo pred fotografiranjem, kakšen je odnos vseh teh oseb, kako so povezane in prepletene njihove zgodbe. Izrečene in neizrečene besede, energija med njimi. Če res dobro pogledaš fotografijo, vidiš vse to.

Vmes je udarila pandemija, vsa ta negotovost, izoliranost, prisilno ločevanje od ljudi, s katerimi si bil še včeraj lahko ves čas skupaj. Name je vse to vplivalo predvsem tako, da sem se začela spraševati, kaj je sploh zares pomembno, kaj zame šteje, brez česa ne bi mogla biti. To so zame vsekakor pristni odnosi, moji ljudje, vse tiste drobne izmenjave veselja, opore, razumevanja, ki jih imaš s tistimi, ki so ti blizu.

In tako se je vse zlilo v zaokroženo idejo. Figurice, narejene po fotografijah. Tako dobijo osebnost in vso zgodovino človeka, ki ga predstavljajo. Z njimi lahko komuniciraš, lahko se povežeš s človekom, ki ga predstavljajo. Lahko si z njim, tudi če v resnici nisi.

Kaj je njihova posebnost in namen?

UniiiqUs so unikatne lesene figurice, narejene po fotografiji posameznika. Ljudje pošljejo svojo fotografijo ali fotografijo svojih bližnjih, mi pa potem po fotografijah narišemo ilustracije, jih z različnimi tehnikami prenesemo na les, izrežemo in pobarvamo.

Vsak UniiiqUs je unikaten – ilustracija je unikatna, pa tudi les kot material še poveča unikatnosti, saj je vsak kos drugačen. Moj namen je bil, da ustvarim figurice, ki so edinstvene, kot je edinstven vsak človek.

Figurice so lahko okras, za k družinskim fotografijam, za na nočno omarico, so zelo priročno, osebno in pomenljivo darilo. Lahko je le ena, recimo neka posebno ljuba oseba, lahko pa je cela družina, vrstniška skupina, razred, ekipa. Lahko so tudi opomnik časa in posamezne figurice predstavljajo življenjska obdobja nekoga.

Presežejo lahko prostor, sploh zdaj, ko smo prisilno ločeni drug od drugega, ter čas in nam pomagajo ohranjati vez celo z nekom, ki ga ni več med nami.

Vsak UniiqUs 'podeduje' osebnost in zgodovino nekoga, ker je prezentacija konkretnega človeka, zato z njim nadaljujemo odnos, ki ga že imamo. Super so tudi za igro vlog, učenje o odnosih, o empatiji, za reševanje konfliktov.

Izdelane so v Sloveniji iz slovenskega lesa. Kdo jih oblikuje in izdeluje?

V celoti nastajajo v Sloveniji, razen ilustracij, za katere zaradi želje po čim večji raznolikosti stilov poiščem tudi kakšnega tujega ilustratorja. Pri tem je super, da se lahko naslonim na res odlično in sposobno sodelavko, ki je grafična oblikovalka in študentka oblikovanja lesa, tako da zagotovo izbereva kakovostne ilustratorje, ker tukaj se vse začne.

Potem za vsak stil UniiiqUs poiščem najprimernejše tehnike izdelave, da se res ujema s stilom ilustracije. Trenutno ilustracije na dva stila lasersko graviramo in ročno barvamo, za tretji stil pa naredimo ročno preslikavo. Skupaj z majhno ekipo mizarjev, ki imajo voljo z mano raziskovati vsak stil posebej, iščemo najboljše rešitve.

Ste od svojih strank prejeli kakšno zanimivo anekdoto?

Prav zdaj pa se pogovarjam z neko družinsko terapevtko iz Velike Britanije, ki bi rada za vsako družino, s katero dela, naročila komplet UniiiqUs. Pravi, da je v družinah toliko neizrečenih stvari in da jim bodo UniiiqUs pomagali, da končno pridejo na dan. Rekla je, in to se mi je zdelo posebno lepo, da bo to kot osvoboditev družine od vsega neizrečenega. Če bodo pomagali eni družini, je moje delo narejeno.

Kako zdaj gledate na to obdobje krize? Ste glede prihodnosti optimistični?

Prepričana sem, da pomene pripisujemo sami, situacije so vedno nevtralne. Tako da tudi to zdaj ni nujno obdobje krize, ampak ga lahko vidimo, kot se odločimo, da ga bomo videli. Vsekakor je lahko tudi obdobje za razmislek, za nove priložnosti, za drugačne odnose, lahko v njem najdemo tudi veliko lepega.

Glede prihodnosti sem vedno optimistična. Nekaj dobrega bo zagotovo in na to se je treba nasloniti, iz tega črpati energijo.

Na kaj ste v tem letu najbolj ponosni in česa si največ želite v 2021?

Ponosna sem na svojo družino, na svoja otroka in nečakinji, ki so tako neverjetno dobro sprejeli spremembe in se prilagodili. Enostavno grejo s tokom in hkrati potegnejo iz vsakega dneva najboljše, glede tega jih občudujem. Zaradi njih se mi zdi, da moramo obrniti svet in družbo na bolje. Ponosna sem tudi nase, ker se vsako jutro odločim, da bo dan dober – ne glede na to, da iz vseh strani ves čas letijo same slabe novice – in pri tem vztrajam ves dan, zvečer pa celo najdem stvari, za katere sem iskreno hvaležna.

Res si želim, da iz sedanje situacije nastane nekaj dobrega. Da ugotovimo, kaj je vsakemu med nami in nam vsem skupaj res pomembno, in negujemo to, namesto da bi se le preganjali za zunanjimi potrditvami. Da ugotovimo, brez česa zlahka živimo in brez česa resnično ne moremo. Da bomo čez desetletje na ta čas gledali kot na čas, ki nas je prebudil in nas ponesel naprej, in ne nazaj.

Napisala: Katja Kozlevčar // Fotografije Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol