Martina Lončar je oblikovalka nakita, ki pri svojem ustvarjanju rada uporablja nekonvencionalne materiale in preizkuša nenavadne tehnike za izdelovanje nakita.
Martinini ustvarjalni začetki izdelave nakita segajo v srednjo šolo, je pa oblikovanje nakita zaznamoval tudi študij umetnostne zgodovine, saj je takrat spoznala številne zlate izdelke preseljujočih se ljudstev, nakit karolinških in otonskih dvorov, z dragulji posute zlate platnice knjig. Vse to je nanjo naredilo velik vtis in nemara je bil prav to eden od impulzov, da se je podala na pot oblikovalke nakita. Po študiju se je izpopolnjevala v Milanu, nato pa jo je pot vodila v Firence, kjer trenutno živi in ustvarja. Pojasnila nam je, da so Firence že od nekdaj center za zlatarstvo, tudi danes se ni nič spremenilo, saj so tam kar štiri velike šole za izdelovanje nakita. Všeč ji je, da je obkrožena z ljudmi, ki stremijo k istemu kot ona. Zaveda se tudi velike konkurence, a je prepričana, da je to zdrava tekmovalnost. Vsak svoj unikatni kos nakita razume kot celoto, v katero sta vdelana ideja in sporočilo, s kiparskimi elementi pa poskuša pojasniti primarno idejo.
Svoje znanje ste izpopolnjevali v Scuoli Ambrosiani v Milanu, nato pa ste se izpopolnjevali še v treh zlatarskih delavnicah v Firencah. Česa so vas naučili vrhunski mojstri o izdelavi nakita, morda tudi kaj bolj življenjskega?
Vsak izmed njih me je naučil drugačnih veščin. Alessandro Dari me je poleg kiparjenja, tehnik vlivanja in graviranja naučil poslušati samo sebe, biti bolj samozavestna ter verjeti v to, kar počnem. Marco Garrezini je odličen draguljar, naučil me je predvsem natančnosti, vlil mi je veliko poguma. Poleg vestnosti in urejenosti me je naučil tudi ravnanja in pravilnega vzdrževanja orodij. Še danes, ko potrebujem nasvet, najprej vprašam njega. Pri V. M. Preziosi so me naučili načrtovanja, kako z natančnim programom skrajšati čas izdelave pa tudi stroške. Vseeno sem na pot stopila nepripravljena, še vedno se učim in iščem najboljše možnosti.
Se vam zdi, da vam je življenje v tujini prineslo uspeh?
V tujino sem odšla zaradi šolanja. Postopoma, ko začneš spoznavati ta poklic, ugotoviš, da obstaja nešteto poti do rešitve, da se šolanje nikoli ne konča, da prav raziskovanje in sodelovanje z drugimi krepi osebnost in odpira nove možnosti.
V Firencah ustvarjate v skupni delavnici ob boku oblikovalcev sodobnega umetniškega nakita iz različnih držav – je za vas tako okolje bolj spodbudno, kot če bi delali sami, v lastni delavnici?
Res je, v delavnici nas je šest, tri Italijanke, Američanka, Japonec in jaz. Rada sem v okolju, ki je zelo dinamično, vsak prispeva svoje znanje, izkušnjo svoje kulture in delovne izkušnje ter občasno tudi sodelujemo. Vsako leto organiziramo vsaj eno razstavo v delavnici, ob tem pa se udeležujemo številnih razstav, sejmov, Fuorisalone v Milanu ...
Ali razmišljate, da bi kdaj združili moči in izdelali posebne skupne kolekcije – imate ambicije v tej smeri ali se raje držite zase in ustvarjate samosvoje kose nakita?
Zelo rada sodelujem z drugimi oblikovalci, tudi v delavnici smo oblikovali skupno kolekcijo, se pa prav nič ne omejujem na delavnico, z veseljem se odzovem vabilu.
Decembra ste imeli predstavitev nakita v ljubljanskem butiku Cliché. Kako bi opisali kolekcijo – kaj je značilno zanjo in kakšnim ženskam je namenjena?
Moje kolekcije so namenjene vsem ženskam, takšnim, ki se rade izpostavijo, so samozavestne, samostojne in odločne, a tudi takšnim, ki cenijo mir in tišino. Kolekcije, ki sem jih predstavila, imajo skupno to, da sem povsod uporabila kamne. Rada uporabljam različne kamne, pa naj bodo prodniki, dragi ali pa umetni. Minimal je kolekcija, ki daje dnevnemu stilu piko na i. Ni vpadljiva, je za nekoga, ki rad nosi nakit zase. Ima rad dragocene materiale, a tega ne kaže vsevprek. Bonboni je zelo vesela in barvna kolekcija, ki poživi dan. Kamni so veliki, bleščeči, razsvetlijo marsikateri deževen dan.
Vaše kolekcije so precej različne, obsegajo tako minimalistične kot tudi izredno izstopajoče kose – je kakšen poseben razlog za to različnost?
Zelo rada nosim nakit, brez prstana redko stopim iz hiše. Vendar ne želim, da me nakit omejuje pri opravilih, zato sem z različnimi kolekcijami poskušala zadovoljiti veliko potreb za vsako priložnost. Tako za vsakodnevno eleganco, kot tudi za priložnosti, kjer kos nakita lahko začne pogovor ali pa kaj sporoči brez besed.
Koliko vašega raziskovanja in tuhtanja pa se skriva za vsako kolekcijo?
Po navadi začnem z idejo, sledijo poskusi, izbiranje materialov, 'piljenje' oblik. Vsaj nekaj mesecev preteče, preden končni izdelek lahko prodam – v smislu, da je preizkušen, da sem z njim zadovoljna, da je lahko reproduciran. Bolj preprosta je ideja, več časa preteče med idejo, prototipi in končnim izdelkom. Sliši se čudno, pa vendar je tako.
Že vrsto let se udeležujete razstav. Kje vse pa lahko ljubiteljice nakita vidijo vaše umetniške kose in jih tudi kupijo?
V delavnici v Firencah, v galeriji Oh my Blue v Benetkah, v Ljubljani v Clicheju, v trgovini Plečnikove hiše v Trnovem lahko najdete bunke, broške, ki sem jih naredila kot hommage velikemu mojstru, veliko večino mojih izdelkov, tako kolekcij kot unikatnih kosov, lahko vidite tudi na moji spletni strani.
Kakšni pa so vaši načrti za letos?
Poglobiti želim svoja znanja, a ne nazadnje delati tudi na promociji ter na razvijanju spletne ponudbe in spletne trgovine.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Osebni arhiv, Tjaša Gnezda, Olga Makarova
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču