Milan Gačanovič: “Pomembno je, kaj znaš”

Številnim se je v spomin verjetno najbolj vtisnil po ekstravagantnih kolekcijah čevljev. Spet drugi se ga morda spominjajo zaradi drznih modnih izbir ali izjav, ki vedno zadenejo pravo mesto. Spet tretji iz prizorov oddaje Big Brother ali slovenskega Top modela. Story je tokrat ob kavici z Milanom Gačanovičem spregovoril še o veliko širši temi kot o modi ter ugotovil, da se za uspešno kariero skriva izredno dobra zgodba ...

Story: Milan, zasledila sem, da ste kariero v svetu mode začeli kot kostumograf. Drži?

V resnici je bila tista čisto prva stvar ta, da sem bil masker za modne revije. To je čas poznih osemdesetih let. Od tam sem prešel na stajlinge, od teh pa na kostumografijo.

Story: Pri kakšnih projektih pa ste nastopili kot kostumograf?

Predvsem v reklamah, ki so absolutno največji izziv. Meni moda ne pomeni nič. Meni pomeni oblika. Ne sledim trendom, sledim obliki, karakterju človeka, njegovemu položaju ... Če si žrtev mode, si enak kot vsi drugi. In reklame so v tem smislu brezčasne. Treba je ujeti pravi trenutek naročnika, ki ve, kaj hoče, ter njegovo vizijo. Veliko sem delal za tuje produkcije, vse od hrvaških do italijanskih, islandskih, nemških ... Delal sem reklame za svetovno znane izdelke, ki so se predvajale povsod. No, čeprav sem do takrat poskusil že veliko stvari, so vedno manjkali čevlji. In to je bil ključni trenutek v moji karieri.

Story: Prej ste omenili modne revije. Videla sem fotografijo, na kateri ste z Melanio Trump. Ste jo spoznali na kakšni modni reviji?

Z Melanio Trump sem prvič delal na letališču Brnik, ko smo snemali videospot, v katerem je igrala ameriško predsednico.

Nevroznanstvenica opozorila, kaj so znaki pretirane uporabe družbenih omrežij

Story: Katerega leta pa je bilo to?

Triindevetdesetega? Tam nekje ...

Story: Kakšno naključje ...

Danes sicer ni v vlogi predsednice, bo pa mogoče 'first lady' (prva dama, op. a.). Bila je zelo tiha, zavedala se je, da mora dobro izgledati. To je bilo pri njej vedno zelo pomembno. To je bilo noro. Igrala je predsednico Združenih držav in vsi so se hecali, da bo to v prihodnosti tudi postala.

Story: Kakšen vtis pa je naredila na vas?

Bila je zelo medla, zelo tiha. Jaz sem ji takrat sicer delal make-up in pričesko.

Story: Pa je bila zahtevna?

Ne, od nekdaj je bila zelo lepa punca. Zdaj je sicer malce drugačna, kot je bila. (smeh)

Story: Sicer pa ni edina svetovno znana oseba, s katero ste stopili v stik, kajne? Al Gore, Armani, Versace ... Kakšen je odnos teh ljudi do umetnikov, kot ste sami?

V Sloveniji je veliko ljudi, ki mislijo, da so 'nekaj več'. Veliko je tudi takšnih, ki pljuvajo samo zato, ker sami žal niso uspešni. Mene je pljuvalo veliko ljudi, in to so ponavadi tisti, ki s tem izpolnijo svoje frustracije. Sam sem se lotil marsičesa in pri tem bil vedno uspešen. Nisem karierist, sem samo oseba, ki so mu vsi posli padali zgolj in vedno po naključju. Nisem eden tistih, ki lobirajo, ki nekoga povabijo na večerjo zato, da dobijo posel. Mene so drugi vabili na večerjo, da bi delal z njimi. Zunaj je percepcija dojemanja nekega umetnika popolnoma drugačna kot tukaj. Pri nas je prva stvar še vedno to, kako človeka uničiti. Tu še vedno velja, da kdor 'štrli' iz množice, je vreden odstrela. Nekaj ljudi v Sloveniji mi meče polena pod noge že nekaj let, in če bi bil res tako neuspešen, kot pravijo, se sprašujem, kako moja kariera traja že toliko časa. Očitno je srž nekje drugje, v moji uspešnosti v širokem spektru oblikovanja. V tujini tega ni. Tam pogledajo, kaj znam. Ne kdo sem, ne od kod prihajam, kje sem zrasel ... to ni pomembno. Pomembno je, kaj znaš. Zelo vpliven človek v svetu mode, ki ga ne bom omenjal, je rekel: "Ne briga me, ali imaš diplomo ali doktorat. Spoznati želim tvoj odnos do oblikovanja in estetiko. To je to."

Story: Rekli ste, da so vas drugi vabili na večerje zato, ker so hoteli delati z vami. Se je to zgodilo tudi v primeru vašega srečanja z Armanijem?

Takrat sem imel v Milanu agenta, ki mi je iskal nove posle. To so bila zgodnja 90. leta. Ko sem delal make-up za neko modno revijo, je prišel nekdo, ki ga je poznal, in rekel, ali lahko stopim z njim do gospoda Armanija, in sem ga spoznal. S svojim delom in originalnostjo sem privabil ljudi, ne z nekim posebnim obnašanjem.

Story: Kakšni pa so vaši vtisi iz tistih dni?

To je bil pravi vrtiljak. Imeli smo tak tempo, da je bilo grozljivo. Bil sem morda kakšno leto mlajši kot zdaj (smeh) in ta tempo mi je takrat izredno ustrezal. Tudi danes sem lahko še vedno zelo hiperaktiven in tudi 72 ur delam neprekinjeno. Potrebujem pa potem vsaj 15 ur počitka.

Story: Oblikovali ste tudi pohištvo. Koliko se ta svet razlikuje od sveta mode?

V modi je veliko 'blefa', ki je danes zelo 'trendi'. Pri pohištvu pa ne. Če narediš kos pohištva, ki je neuporaben, to nima smisla. Tu se vidi, ali greš samo na obliko in imidž ali na uporabnost. Sam razmišljam obratno. Ko začnem oblikovati karkoli, je uporabnost vedno prva. Znotraj tega pa oblika in barva.

Story: Prej ste rekli, da so tisti, ki so posebni, za odstrel. Pa imamo v Sloveniji prostor za visoko modo?

V Sloveniji prostora za visoko modo ni. Smo premajhna država s premajhno kupno močjo. Dvomim, da bi se našlo veliko kupcev v Sloveniji, ki bi si kupili 'haute couture' obleko za 35.000 evrov ali več. Ker je tu ne morejo nikamor obleči. Slovenski 'dress code' je katastrofalen, razen nekaj redkih izjem, ki pa se vidijo že od daleč.

Story: Če govorimo o dragih oblekah, je kateri svetovni zvezdnik nosil vaše čevlje?

Vem, da je dubajska princesa imela moje čevlje. Sicer pa sem čevlje naredil Alu Goru. Tudi s pornozvezdo Ciccolino sva se dogovarjala. Ampak mene ne zanima, kdo jih nosi. Zanima me, ali to zna nositi.

Story: Omenili ste Ala Gora. Kako se je pa to zgodilo?

Čevlji so bili moje presenečenje zanj. Dobil sem podatke o njem, kakšno številko noge ima, kakšen je, in izdelali smo jih v pokojni tovarni Peko. Da se ve, 'moje punce iz Peka', kot sem jih klical, so bile fantastične. On sicer vedno nosi kavbojske škornje, in to tudi na najbolj 'fino' obleko, kar je zame še vedno neverjetno. Naredil sem mu 'polškornje' z okoljskim motivom.

Story: Kakšen je bil njegov odziv?

'That's f****** amazing' (to je presneto osupljivo, op. a.). Ampak tudi to je zame velik kompliment.

Story: Ob kakšni priložnosti pa je prišlo do tega srečanja?

Med njegovim obiskom Ljubljane, v sklopu zabave Diners Cluba. Enako je bilo z Naomi Campbell. Delal sem tudi s pevcem Johnnyjem Rottnom, ko sem mu delal make-up. Delal sem z Evo Herzigovo, ličil sem Naomi Campbell leta 1996.

Story: V njenih dobrih časih?

Takrat je bila top.

In?

Nora je. Vedno. Sicer je zelo profesionalna, ampak tisti trenutek, ko ji ni treba več biti, je pa ... je točno takšna, kot o njej pišejo.

Story: Ko govoriva, je prav opazno vaše navdušenje nad estetiko, modo, opremo. Je bilo tako od nekdaj?

Od mojega petega ali šestega leta je bilo v navadi, da sem žepnino, ki sem jo dobil za žvečilne, sendviče ali kaj podobnega, prišparal in si z njo kupil čevlje.

Story: To verjetno ni bilo ravno običajno za fantka?

Ne, to je bilo zelo nenavadno. (smeh) Malo so čudno gledali. Ampak se nikoli nisem kaj dosti oziral na te stvari. Vedno sem bil zelo samosvoj človek. Ko sem si zadal, da mi je nekaj všeč, mi je bilo všeč, tudi če ni bilo nikomur drugemu.

Story: Kaj pa je bila vaša prva služba?

Moja prva služba je bila ta, da sem mami, slikarki, pomagal dokončevati detajle pri slikah.

Story: To strast do umetnosti in estetike ste potem verjetno nekako prevzeli tudi od mame?

Ja, seveda. Ona me je naučila vseh barv sveta.

Story: Ste v karieri za mnenje spraševali mamo?

Glede barv morda kdaj pa kdaj sem. Če je katera premočna, prehladna, preveč intenzivna ... In ona je vedno rekla: "Sledi svojim rokam, glava ti bo pa povedala, ali delaš prav." In imela je prav.

Story: Pa sta kdaj kaj ustvarila skupaj?

Dočakala je mojo prvo kolekcijo čevljev.

Story: Verjetno je bila zelo ponosna.

Prijela je čevelj v roko in videl sem samo njeno solzico, in to mi je največ pomenilo. To je bilo največje darilo in njen poklon. Sem zelo čustven človek, ampak v poslu sem pa trden kot skala.

Story: Kateri pa je bil v vseh teh letih najhujši trenutek pri vašem delu?

Najhujše trenutke so zapisali časi, ko so se politika in lobisti vmešali v tovarno Peko, ko so si novinarji izmišljevali absurdne ter podle zgodbe o meni, in še kaj bi se našlo. To se mi zdi nizkotno. Vedno sem stremel k ustvarjanju ter visoki estetiki, ki pa za nekatere ni niti malo pomembna. Živimo namreč v času, kjer je največja moč moč denarja ter prevlade interesov, ti pa se mirno požvižgajo na ustvarjalnost ter kreativo, ki bi lahko to našo žal zmedeno družbo pripeljala do večje razpoznavnosti v svetu.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Osebni arhiv, Igor Zaplatil