Nancy Aljančič: Vse ženske smo boginje

Živite življenje, kot ste si ga od nekdaj želeli?

Že od nekdaj sem si želela ustvarjati prelepe kopalke in oblačila ter veliko potovati. Te želje so se mi uresničile. Zdaj si pa želim še živeti v leseni hiški nekje v lepi naravi, to željo si pa moram še uresničiti.

Se še spomnite prvih kopalk, ki ste jih ustvarili?

Prve kopalke sem ustvarila zase. Imela sem 20 let in bile so dvodelne, visoko izrezane na bokih, modrček pa raven s pentljo na sredini. Lahko bi jih nosila še danes, sploh zato, ker so visoki izrezi na hlačkah spet modni.

Kaj je za vas lepo?

Vse, kar je skladno, harmonično, privlačno ... Lepota mi je pri ustvarjanju zelo pomembna in svoje kreacije obdelujem in popravljam toliko časa, da začutim, da je to to – popolna harmonija. Mislim, da je lepota naša osnovna življenjska potreba, izboljša nam tudi razpoloženje in ima zdravilni učinek.

Ste ljubiteljica cvetja? Plumeria ali kakšen drug dehteč cvet, ne samo kot vzorec na kopalkah, ampak tudi kot okras v laseh, je vaš zaščitni znak. Zakaj?

Potovanje na Tahiti pred 16 leti, kjer sva s fotografom Alešem Bravničarjem slikala katalog kopalk, mi je zelo zaznamovalo življenje. Ženske na Tahitiju so zelo ženstvene, oblečene so v žive pisane obleke, svoje prelepe, dolge lase pa si dodatno okrasijo še z belimi, dišečimi cvetovi plumerie, ki si ga dajo za uho. Ljudje so zelo sproščeni in glavno mesto je polno pisanih cvetov, ki padajo s cvetočih dreves, ki jih je tam v izobilju. Zame je bil to pravi raj na zemlji. Sledil je šok. Na poti domov sva se ustavila v Londonu, kjer so vladali sivina, beton in resni ljudje, oblečeni v temna oblačila in s telefonom v roki. Nikjer nobenih barv, nasmehov, sproščenosti ... Takrat sem se odločila – hočem živeti, kot živijo na Tahitiju, zato si velikokrat dam za uho kakšen cvet, okoli podjetja pa sem uredila še več gredic in zasadila še več rož kot prej. Poleg kopalk ustvarjam tudi pisane obleke in tunike, ki jih potem tudi vsak dan z veseljem nosim. To je moj raj.

Kaj je najpomembnejša lekcija, ki ste jo osvojili pri svojem delu?

Najpomembnejšo lekcijo sem usvojila, ko sem pred leti pregorela. Včasih sem bila deloholičarka, delala sem tudi ponoči in velikokrat za vikende. Za svoje delo sem bila pripravljena žrtvovati tudi zdravje. Zdaj delam manj in postavljam zdravje in notranji mir na prvo mesto. Zelo pomembno se mi zdi, da ustvarjamo zdrava delovna mesta, kjer je delo raznoliko, materiali, s katerimi delamo, zdravju in okolju prijazni, vzdušje dobro, zelo pa pomaga, da smo obdani z naravo ali vsaj z veliko lončnicami in barvami.

Kakšna je vaša formula za uspeh?

Vse, kar delaš, delaj z ljubeznijo, zaupanjem in etično. Zato kopalke in oblačila Nancy že vsa leta z ljubeznijo izdelujemo v Sloveniji – v naši šivalnici v Naklem, kjer imamo tudi svojo trgovino. Blago in okraski, ki jih uporabljamo, so izdelani v Evropski uniji in imajo certifikat Oeko Tex Standard 100, ki zagotavlja, da ne vsebujejo zdravju škodljivih snovi. Take kopalke so koži in naravi prijazne, napolnjene so s pozitivno energijo in s seboj nosijo etično zgodbo, zato se boste v njih dobro počutile, z nakupom boste naredile nekaj dobrega za svoje zdravje, srečo, pomagale boste pa tudi ohranjati slovenska delovna mesta. Dolgoročno se ti vse dobro povrne z dobrim.

Kaj počnete, ko imate čas le zase, in kaj, ko se ukvarjate s sabo?

Grem v gozd in v hribe, veliko plavam – ne samo v morju, tudi v jezerih in rekah, nabiram zelišča, berem duhovne knjige, pojem, molim, grem na Brezje k maši ... Ko se ukvarjam s sabo, meditiram. Več let sem namreč hodila v šolo meditacije. V meditaciji najdem notranji mir, ljubezen, stik s svojim bistvom, odgovore na vprašanja ...

Kaj bi svetovali ženskam pri izbiri kopalk? Na kaj naj najbolj pazijo in kako naj izberejo med poplavo kopalnih trendov, ki jih je po navadi težko prenesti na vsa telesa?

Svetovala bi jim, naj ne sledijo za vsako ceno zadnjim modnim trendom, ampak občutkom v sebi oz. svojemu srcu. Takrat si samosvoja in edinstvena, in to ljudje zagotovo opazijo in cenijo. Pozanimajte se, kakšno zgodbo nosijo kopalke, kje so bile zašite, v kakšnih pogojih delajo šivilje, ali so materiali zdravju prijazni ...

Kako gledate na različna ženska telesa in na medijski vpliv velikokrat nedostopnih idealnih proporcev?

Potovanja so mi pomagala odkriti, kako različni so lepotni ideali po vsem svetu in kako pretirani in celo zdravju škodljivi so lahko. Masajke v Keniji si za lepoto brijejo lase in v konico brusijo zobe, Himbe v Namibiji si celo telo dvakrat na dan namažejo z rdečo okro, Surme v Etiopiji si prerežejo spodnjo ustnico in v njej nosijo krožnik (najlepša in najbolj zaželena je tista, ki ima največjega), v Andih v Peruju so najlepše tiste ženske z največ oblinami ... Na zahodu smo začeli pretiravati z vitkostjo in tudi sama sem to počela včasih, toliko časa, da se je telo uprlo in zelo sem se zredila. Takrat sem se odločila, da na shujševalni dieti ne bom niti dneva več do konca življenja. Verjela sem, da mora obstajati neka druga, prava, zdravju prijazna pot, kako doseči zdravo težo. Našla sem knjigo Gabrielova metoda in z vizualizacijo sem pridobila želeno težo (ki je precej višja od manekenske). Moje sporočilo je – ne verjemite trenutnim lepotnim idealom, odkrijte resnico – vse ženske smo lepe, vse smo boginje.

Imate svoje večne najljubše kopalke?

Imam več večnih najljubših kopalk, od katerih se ne morem ločiti, ker so mi tako lepe in zelo pazim nanje – npr. da ne pridejo v stik s kremo za sončenje, ki jih uničuje. Na dopust vedno vzamem zelo veliko kopalk, nekaj je najnovejših, nekaj pa starih, tudi pet ali deset let. Še vedno so lepe in modne. Zame so moje kreacije brezčasne.

Katere izzive v življenju imate radi?

Ko sem bila stara trideset let, sem brala intervju z nekim jogijem, ki je živel v Ameriki. Rekel je, da k njemu prihajajo slavni Američani, ki imajo uspeh, bogastvo, lepoto, mladost ... pa niso srečni. Takrat sem se zamislila in rekla, jaz imam tudi to, pa mi vseeno nekaj manjka, stalno sem imela občutek, da mora obstajati še nekaj več. Takrat sem se odločila: odkriti hočem, kaj je zares prava sreča in prava ljubezen. To mi je postal največji izziv v življenju. Na vseh potovanjih sem vedno raziskovala, koliko so ljudje tam srečni. Odkrila sem, da so to tisti ljudje, ki živijo preprosto, mirno, duhovno živ­ljenje v stiku z naravo.

Kateri je vaš najdragocenejši zaklad v življenju?

Moja vera, moja duhovnost in povezanost z naravo. Trudim se živeti v srcu, ne pa v umu, ker ko si v srcu, ni strahu. V srcu najdeš mir in ljubezen, um pa ne želi miru, ampak stalno hlasta po dogajanju, akciji, hrupu ... To pa seveda vodi v stres.

Besedilo: T. L. // Fotografije: Toni Čebron (portret), Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču