Porcelan navdušuje s svojo snežno belino, z njim pa je mogoče doseči tudi čudovit učinek prosojnosti. Vse prednosti sicer zahtevnega materiala so že pred leti prevzele rokodelko Niko Stupica, ki je s svojimi izdelki poznana v svetovnem merilu.
Zasledila sem podatek, da ste že kot deklica ustvarjali figurice iz ilovice, ki ste jo našli v bližini svojega doma, in da ste jih spekli kar v krušni peči ... Kako se je vaša strast iz otroštva razvijala, kdo vas je spodbujal, da ste jo negovali, nadgrajevali, da ste dokončali študij likovne pedagogike – smer keramika?
Od nekdaj – že kot otrok – sem zelo rada risala, sestavljala, oblikovala. Na morju sem lahko ure in ure sedela v pesku na obali in brskala za školjkami in posebnimi kamni. Obiskovala sem risarske delavnice v Pionirskem domu, pozneje v višjih razredih osnovne šole pa kiparske in lončarske delavnice. Mentorja sta bila slikar Lado Pengov in kiparka Milena Braniselj. Srednješolska leta sem preživela ob risanju v slikarski šoli Zmaga Modica, pozneje sem se preusmerila bolj v kiparstvo in vikende preživljala v ateljeju Jakova Brdarja. Na tej moji raznoliki ustvarjalni poti sta me spodbujala starša, predvsem mama Katja. Naslednje leto pa bo že deseta obletnica skupnega dela blagovne znamke Kaolin by Nika Stupica s partnerjem Boštjanom Janom.
Ali še danes ustvarjate izdelke iz keramike ali ustvarjate izključno iz porcelana?
Začela sem seveda z nizkotemperaturno glino. Pozneje, ko sem imela svojo peč, sem ustvarjala veliko v kamenini, zdaj pa večinoma v porcelanu.
Zakaj ste izbrali ravno porcelan, ki vas na začetku ustvarjalne poti pravzaprav niti ni privlačil; morda ravno zaradi tega, ker je z njim težko delati?
Porcelan me je prevzel zaradi svoje beline, prosojnosti in navidezne krhkosti. Po mojem mnenju je neglaziran porcelan eden najlepših keramičnih materialov.
Delo s porcelanom je – kot pravijo številni keramiki – zelo nehvaležno, ker je kot material precej muhast. Kako ste se vi naučili delati z njim?
Vsak začetek je težak. Lahko bi se vprašali, kaj pa je tako drugačnega v porcelanu v primerjavi z drugo glino ... Je bolj zahteven za oblikovanje, žganje pa zahteva več izkušenj.
Za vaše izdelke – predvsem se to lepo vidi na skodelicah – sta značilna zanimiv relief pa tudi nenavadna prosojnost, zaradi katere se ustvarja občutek krhkosti. Kako dosežete ta učinek?
Prosojnost porcelana je odvisna od vrste porcelana, od debeline izdelka in od načina dekoracije. Porcelan, ki ga uporabljamo v našem studiu, je izredno bel in prosojen, zato je še bolj težaven za oblikovanje. Ta porcelan se lahko oblikuje iz polne gmote, na vretenu in z valjanimi ploščami ročno iz kepe, ali pa ga tekočega vlivamo v kalupe. Prosojnost je v obeh primerih enaka.
Kako zahteven pa je ta ustvarjalni postopek, kako poteka?
Pripravljeno tekočo maso premešamo in vlijemo v mavčni kalup. Debelina izdelka je odvisna od časa vlivanja. Po nekaj minutah odvečno maso odlijemo in na steni kalupa ostane nekaj milimetrov debela plast porcelana. Mavec iz kalupa vsrka vlago iz mase in čez nekaj ur lahko izdelek vzamemo iz kalupa. Takrat je primeren za nadaljnjo obdelavo s tehniko struženja ali odvzemanja. Nato se suši in polsuhemu izdelku pogladimo robove in nepravilnosti na površini. Nato lahko dodamo dekoracijo z isto tekočo porcelansko maso. Ko se izdelek dokončno posuši, gre v prvo, tako imenovano biskvitno žganje, nato ga glaziramo in znova žgemo pri končni temperaturi 1.280 stopinj Celzija.
Vaše ime Nika Stupica je močna blagovna znamka, pa vendar ste s partnerjem Boštjanom Janom ustanovili blagovno znamko Kaolin, pod katero prodajate svoje izdelke – zakaj?
Podjetje Kaolin sva ustanovila zaradi mednarodnega poslovanja in tako je nastala tudi blagovna znamka – ime, ki združuje: Kaolin by Nika Stupica.
V zadnjih letih ste zgradili močno prodajno mrežo v tujini, kajti redno se s svojimi izdelki predstavljate na tujih sejmih – v kateri del sveta prodate največ svojih izdelkov, v Evropo ali tudi drugam po svetu?
Največ naših strank je v Evropi, nekaj pa tudi v Aziji in Avstraliji.
Priljubljenost pa ni prav nič manjša doma, saj imate izdelke na prodaj tudi v nekaterih trgovinah po Sloveniji. Prodajate izdelke tudi v svojem studiu v Ljubljani?
Naš Studio Kaolin na Lepodvorski 25 je studio odprtih vrat in vedno smo veseli obiskovalcev. Vendar pa je pametno prej poklicati, saj sva s partnerjem nemalokrat službeno odsotna.
Aktivni ste tudi kot likovna pedagoginja in vodite tečaje. Kako pogosto jih prirejate?
Na Lepodvorski imamo torke rezervirane za delavnice. Večinoma jih obiskujejo stalni tečajniki, s katerimi se poznamo že dolgo, pa vendar se občasno najde prostor tudi za nove obiskovalce, željne ustvarjanja.
Kaj vse se lahko tečajniki pri vas naučijo?
Učijo se ročnega oblikovanja z glino in porcelanom, vlivanja v kalupe, izdelovanja enostavnih mavčnih kalupov, tehnik okraševanja, poslikave in glaziranja. Nekaj malega tudi kiparimo.
Če se vrneva k vaši blagovni znamki. Kako pogosto pa predstavljate nove kolekcije?
Rekla bi, da enkrat na leto.
Od kod jemljete navdih za nove kolekcije in ustvarjanje sploh?
Težko bi točno določila, od kod navdih. Skozi delo, skozi proces ustvarjanja, poizkušanja. Nisem toliko oblikovalka, kot sem rokodelka.
Si vzamete čas za to, da ustvarjate neobremenjeno, brez pričakovanj, kaj bo nastalo?
Hja, časa za neobremenjeno ustvarjanje in preizkušanje je zelo malo. Vendar pa so dnevi, ko te prsti srbijo in je treba poskusiti nekaj nekaj novega, nekaj drugačnega. Če je le mogoče, se takrat prepustim in 'službo' preložim na naslednji dan.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv in Robert Balen (portret)
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
