Gojke Rak se spominjam, ko je oblikovala torbico za prvo samostojno kolekcijo, saj je bila drugačna od vseh do tedaj ustvarjenih v družinskem podjetju Lerota.
In minimalistično oblikovane so bile vse naslednje.
Kako se spominjate ustvarjanja torbic še pod okriljem blagovne znamke Lerota?
Kot mlada oblikovalka sem začela oblikovati drobno usnjeno galanterijo v našem družinskem podjetju. Pridobila sem dobre oblikovalske in tehnološke izkušnje. Takrat je bil to zame oblikovalski izziv, a čez nekaj časa mi to ni več zadostovalo in porodila se mi je ideja o oblikovanju torbic. To je bilo nekakšno logično nadaljevanje ustvarjanja z usnjem. Sčasoma sem izoblikovala svoj minimalistični slog, ki je bil v našem prostoru svež in redkejši. V okolju, kjer sem morala svojo kreativnost prilagajati ustaljenim usmeritvam podjetja, sem se počutila utesnjeno, in to je bil razlog, da sem se odločila za lastno oblikovalsko pot. Tako se je začela pot blagovne znamke Naramo.
Ste bili osredotočeni na ustvarjanje izključno torbic ali ste vzporedno ponujali tudi usnjene modne dodatke?
Pri ustvarjalcih, ki uporabljajo naravno usnje, je oblika ustrojene kože nepravilna. Praviloma po izrezu torbice, ki je sestavljena iz velikih kosov, ostane precej drobnih kosov, ki so primerni za izdelavo manjših predmetov, kot so denarnice ali etuiji. Nakup visokokakovostnega usnja je velik strošek in smotrno je uporabiti večino kože, saj je velikost vsake kože računalniško izmerjena in ovrednotena na kvadratni centimeter natančno. Če bi ostanke izreza zavrgli, bi izgubili vredni material ali pa to všteli v vrednost torbice, kar bi ceno nerazumno povišalo. Sicer pa so drobni modni predmeti tudi s stališča oblikovanja svojevrsten izziv. K torbici v določenem slogu gre seveda stilsko enak uporaben dodatek, s tem pa zadovoljimo tudi stranke.
Vaše torbice poosebljajo minimalizem. Vam je že od nekdaj blizu in ali se odraža tudi na drugih ravneh vašega življenja?
Pravzaprav je minimalizem moj življenjski slog. S tem ne mislim le na zunanjost, na moj slog oblačenja, na opremo mojega stanovanja ali na darila, ki jih poklanjam. Držim se pravila, da je manj več. Rada kupujem malo, vendar kakovostno. Oblačila, ki jih rada nosim, imam praktično do izrabe. Stvari, za katere pa kmalu ugotovim, da jih uporabljam le redko, čim prej podarim, najsi gre za obleko ali druge predmete. Ne shranjujem stvari za boljše čase. Rada imam čim manj stvari, saj sem po naravi zelo praktična in me odvečni predmeti le obremenjujejo. V mojem življenju so pomembne druge stvari, ki imajo veliko večjo vrednost.
Koliko pozornosti namenite podrobnostim posamezne torbice?
Ob določitvi osnovne oblike torbice so detajli pomemben element, vendar ne smejo izstopati. Celoten izdelek mora biti v nekakšnem ravnovesju. Diskreten ročni šiv, komaj opazen izsek odprtine za vstavitev ročajev ali skriti žep so pomembni detajli, na katere so pozorni le tisti, ki imajo oko za minimalizem. K omenjenemu ravnovesju spada seveda izbira materialov, ki je ključna za videz torbice. Izbiram le najkakovostnejše vrste usnja, ki so čim bolj naravno strojena, zato pa toliko bolj naravnega videza. Vsaka koža je različna in zato niti dve torbici ne moreta biti popolnoma enaki. Površina ne sme biti pokrita z različnimi umetnimi sloji, ki naj bi ponujale razne zaščite, saj na koncu takemu usnju komaj še lahko rečemo 'pravo' usnje.
Kako pa sta pri torbicah Naramo povezana minimalizem in funkcionalnost – navzven je torbica čistih oblik, kakšna pa je znotraj?
Meni je vedno najpomembnejša oblika. Seveda vedno upoštevam tudi funkcionalnost, saj je torbica temu v bistvu namenjena. Vendar kadar nastopi dilema, čemu dati prednost, funkcionalnosti ali obliki, in ko so izčrpane vse možnosti za ravnovesje, se vedno odločim v korist dobre oblike. Moje torbice nimajo detajlov, ki običajno zagotavljajo večjo funkcionalnost. Pri tem mislim na veliko število žepov, kovinske zaponke za regulacijo ročajev in podobno. To pomeni, da moramo dolžino ročaja individualno prilagoditi, in to je seveda dodatno delo. Hkrati pa gre vse to v korist bolj minimalistični obliki.
Kako poteka izdelava posamezne torbice?
Vse se začne z idejo. Te po navadi dobivam spontano. Navdahnejo me lahko različni dobro oblikovani predmeti ali pa poigravanje s preteklimi modeli mojih torbic. Velikokrat dobim ideje na potovanjih, ker sem sproščena in nimam vsakdanjih zadolžitev in z njimi obremenjenih misli. Vse ideje skrbno shranim na računalnik ali v skicirko. Ko pride čas za izdelavo novih modelov, imam tako že pomemben del za seboj. Nekaj časa oblikujem modele, in ko so vsi detajli določeni, narišem tehnično skico v razmerju 1 : 1, ker imam tako najboljši vpogled v razmerja. Za tem se z modelarko dogovoriva za vse detajle, ona izdela kroje in določiva pomožne materiale. Nato izdela prvi poizkusni model. Pri njem odpravimo mogoče napake pri izvedbi in boljše rešitve detajlov. Naslednji izdelek je po navadi že originalen prototip, vendar še mnogokrat kaj popravimo. Tretji izdelek je praviloma brezhiben. Od tu naprej stečejo majhne serije torbic, ki se izdelujejo v zasebni proizvodnji v Sloveniji.
Frida, Kim, Laura, Olivia, Lila – to je le nekaj imen vaših modelov torbic. Kako posamezni torbici izberete ime?
Priznati moram, da so imena naključno izbrana v naglici, tik pred tem, ko jih moramo poimenovati zaradi njihovega prepoznavanja. Velikokrat takrat pomislim, da je to najmanj izvirna ideja, ki je mogoča za naslavljanje torbic. Ampak ob ukvarjanju z vsem drugim, enostavno pozabim na ta marketinško gledano ne tako nepomemben detajl.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču