Mateja Premrl je vsestranska oblikovalka, diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil, ki se pri svojem delu ne omejuje zgolj na področje tekstilij.
Kje je trenutno vaš ustvarjalni fokus?
Pri ustvarjanju se v zadnjem času preizkušam v oblikovanju unikatnih maloserijskih izdelkov, ki s svojimi lastnostmi oziroma končno podobo predstavljajo lastnosti neke znamke, skupine, podjetja. Veliko časa namenjam še vodenju društva Lokalc – centra lokalnih umetnost – promociji članov društva, organizaciji društvenih aktivnosti, trgovinici z izdelki naših članov, pa tudi izvajanju različnih delavnic, prirejanju dogodkov in razstav.
Ustvarjalno energijo usmerjate v razvijanje domiselnih izdelkov za otroke. Ste se tudi sami kot otrok zgodaj srečali z ustvarjanjem?
Kot večina otrok v času, v katerem sem odraščala, nisem imela veliko igrač. Zato sem z navdušenjem ob potoku izkopavala ilovico in iz nje kiparila, z ostanki lesa gradila pohištvo in hišo za svoje punčke, iz stiroporja, ki sem ga oblekla v blago, pa sem jim naredila sedežno.
So vas pri tem starši podpirali, vam je bil v družini še kdo za zgled?
Starši so me podpirali, sploh mama mi je vedno priskrbela material za ustvarjanje in mi pomagala pri tehnično zahtevnejših 'projektih'. Še vedno se spomnim, kako lep čarovniški klobuk za plesni nastop sva izdelali iz kartona! Kljub finančni krizi samohranilke mi je privoščila krožek oblikovanja gline, slikanja na svilo ... Občudovala pa sem strica, priznanega slikarja, s kako natančnostjo je slikal.
Od kod pa vaše navdušenje za oblikovanje, ustvarjanje ravno za otroke – imata pri tem kaj tudi vaša dva sinova?
Ko sem prvič postala mama, se mi je zdelo, da na trgu ni kakovostnih in estetskih igrač za otroke. In ker sem izbirala diplomsko temo, sem se odločila, da se posvetim oblikovanju igrač. Za kolekcijo Kekoko sem dobila nagrado dobra ideja na razstavi Top ideje na sejmu Ambient. Me pa otroci zelo navdušujejo z njihovim prvinskim likovnim izražanjem in miselnimi povezavami, ki jih najdejo. Včasih se mi zdi hitra risbica mojih sinov tako dovršena, tako sporočilna in hkrati harmonična. Jaz pa se moram truditi, da nastane kaj dobrega.
V lokalnem okolju vodite delavnice šivanja za otroke in odrasle. Od kod vaša ljubezen do šivanja?
Do šivanja pravzaprav ne gojim posebne ljubezni. Sicer mi je všeč, če je izdelek lepo zašit. Mislim, da znam na vsem razumljiv način predati svoje znanje, predvsem pa mi je všeč, da udeleženci delavnic sami preizkusijo koliko znanja, časa, občutka, volje je treba vložiti, da nastane en oblačilni ali uporabni kos. In prav hitro spremenijo mnenje, kakšna je vrednost unikatnih izdelkov. In obratno – kako nizka je cena konfekcije v trgovini.
V domačem mestu Postojni ste lani skupaj z Anušo Gaši predstavili torbe poguma. Kakšna zgodba se skriva za njimi?
Koncept teh torb je bil zasnovan na način, ki bo v prihodnosti omogočal socialnemu podjetju ranljivih skupin izdelavo teh torb, vendar pa tako, da bo posameznik torbi, ki jo bo izdeloval, z vezenino dodal osebno noto ali pa izvezel motiv, značilen za Postojno. Ker vse povezave zaradi večjega števila deležnikov v projektu še niso stekle, koncept še ni realiziran, a se dogaja. Zgodba torb je pa postojnska, Postojnčani smo torbarji, odkar je pastirčku Jakobu uspelo z zvijačo razgnati zmaja iz jame ter domačinom iz zmajeve kože zašiti veliko torb za vse pogumneže.
Komu so torej namenjene?
Moje torbe so namenjene vsem, ki si upajo s kombinacijo tradicionalnih elementov in sodobnih oblik izstopati. In s takšnim unikatnim izdelkom krepijo svoj modni stil ter z njim navdušujejo še druge. Za širšo skupino ljudi oblikujem manj, ker se je pri temu treba veliko ukvarjati s promocijo izdelka ter prodajo, pa tudi izdelava vedno istih kosov je dolgočasna. Raje imam projekte, pri katerih je kupec oziroma naročnik že znan, saj v tem primeru lahko več časa posvetim razvoju koncepta in oblikovanju po meri naročnika.
Kako pa nastajajo vezeni vzorci na torbicah – luknjice so lasersko izrezane, kako pa je s šivanjem križcev, jih šivate po lastnih vzorcih ali so motivi povzeti po kakšnem tradicionalnem vzorcu?
Nekateri vzorci so čisto povzeti po predlogah ljudskih vezenin, le da so ti v približno desetkratni povečavi in drugih barvnih kombinacijah. Nekatere vzorce prilagodim obliki torbe ali jih dodelam. Naredila pa sem tudi predloge za vezenine s postojnskimi motivi.
In koliko eksperimentiranja z ustvarjalnimi materiali in tehnikami je v vašem vsakdanu, ko razvijate nove izdelke?
Premalo! Bi si želela, da bi za to našla več časa. Omejujejo me materiali, ki so težje dostopni – recimo naravna tanka guma, iz katere bi lahko naredila torbico, pa pluta, ki ne poka, reciklirani materiali – pa čas, seveda (smeh). Idej je pa polno!<
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Boštjan Primc, Gregor Primc (portret)
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču