V osrčju prestolnice je vrata na široko odprl prodajni salon in modni laboratorij Sans Concept, v katerem vas prijazno pozdravi in vam svetuje Petra Green. Oblikovalka, ki je lep delež življenja preživela tudi v Londonu, se je odločila, da svoje znanje in izkušnje deli z novimi generacijami oblikovalcev. Prepričana je namreč, da je prišel čas, ko lahko odgovorno potrošništvo prevesi kazalec na tehtnici v prid narave in lokalnega gospodarstva.
Story: V sklopu Sans Concepta ste odprli modni laboratorij, v katerem boste pomagali oblikovalcem pri prvih korakih v svet modnega gospodarstva.
Mladim pomagam razviti blagovno znamko, ki lahko presega lokalne okvire, prestopi k produkciji, se lahko trži v tujini. Slovenija ima za to odlične razmere, potreben je le elementarni preskok, poleg tega pa seveda prava podpora, vodstvo. Prav slednjega slovenskim oblikovalcem najbolj primanjkuje. Inkubatorjev je kar nekaj, vendar niso specifično usmerjeni v oblikovanje, tako za našo branžo niti niso zanesljivi. Po dosedanjih izkušnjah se mladi vključujejo v inkubatorje. Vendar informacij o širitvi blagovne znamke le ni.
Story: Kaj pa je po vašem mnenju največja težava mladih, ko je konec šolanja?
Najsi bo v Sloveniji ali pa kjerkoli drugje je najbolj opazna praznina, ki zazeva med teorijo in prakso. Kaj je praksa? Zdi se mi prav, da mladi sprva delajo v podjetju, kjer ti določijo naloge, s katerimi se učiš. Če pa že takoj po študiju želiš razvijati lastno blagovno znamko, kar je v primeru dobro razvite poslovne ideje tudi prav, lahko pride do te razpoke med znanjem in teorijo, t. i. knowledge gap.
Story: Jo je mogoče preskočiti?
Morda je prav zato najboljše, da sprva delaš v sklopu podjetja, saj se tako navadiš operirati. Čeprav je treba vedeti, da ima vsaka blagovna znamka svoj način dela, tako je nemogoče koncept preprosto kopirati, saj ni nujno, da bo deloval tudi na tvojem primeru. Na prvem mestu sta predvsem znanje in poznavanje, torej stiki. Potem pa pridejo na vrsto stvari, ki so povezane z majhnostjo tvoje operacije, vse od minimalnih in nabavnih količin. Pa tudi poslovni model podjetja, način, na katerega se predstaviš trgu. Številni oblikovalci, ki želijo prodajati grosistično, se predstavljajo na sejmih, ki niso majhen zalogaj za denarnico. Pričakovati moraš, da bo trajalo kar tri, štiri sezone, preden boš dobil prvo naročilo. Dosti oblikovalcev pa se odloča za neposreden nastop na trgu, ki je prav tako povezan s svojevrstnimi stroški. Najsi bo prodaja prek spleta ali pa po drugi strani prodaja na tržnici, v Sloveniji to ne bi bilo priporočljivo, medtem ko v Londonu veliko oblikovalcev začne kariero kar na tržnici. S tem niso razvrednotili znamke.
Story: Kakšno pa je znanje slovenskih diplomantov v primerjavi z univerzami na Otoku?
Veliko slovenskih oblikovalcev je po koncu fakultete odlično tehnično podkovanih za šivanje, kroje. To je velika prednost. V tujini je namreč študij bolj specifičen, zato študentje ta del prepustijo drugim. Nimajo tega tehničnega znanja. Modna industrija v tujini prisega na specializacijo, saj so tako študentje drug drugemu stranke. S tem se spodbuja pretok znanja, denarja. Veliko slovenskih študentov pa zaradi širine nastopa tako v vlogi fotografov, stilistov, krojačev ... V tujini za vse to najamejo strokovnjake. So pa zato dosti bolj spretni na področju samopromocije in družabnih omrežij. Pozornost znajo usmeriti nase.
Story: Številni se zaradi neuspeha in nezmožnosti sklicujejo tudi na majhnost slovenskega trga.
To je težava, po drugi strani pa velika prednost. Naša sredinska geografska lega je odlično izhodišče. "Itak mi ne more uspeti, saj je slovenski trg premajhen. Zakaj bi se tega sploh lotil," je slišati. Vendar v tem primeru ne gre za splošno zaprtost, temveč mentalno zaprtost. Slovenija je majhen trg, vendar ni blagovne znamke, ki bi na tem trgu dominirala. Številne znamke nimajo spletne prodaje, s katero bi dosegli zadnjo vas v Sloveniji. Tam lahko kupijo spodnje hlače, televizijo ali hladilnik, modnega kosa pač ne. Tako ne moremo jamrati, da je slovenski trg majhen, če nismo naredili nič za to, da bi se plasirali po celotnem trgu. S spletno prodajo se spekter v trenutku razširi. Slovenija je vedno bolj vidna tudi na turističnem zemljevidu, kar ponuja nove možnosti.
Story: Torej vašo trgovinico obišče tudi veliko turistov?
Seveda, v prvih dneh po odprtju so nas obiskali večinoma turisti. To so ljudje, ki iščejo lokalne izdelke, avtentičnost. Nabor turistov pa se je skozi leta spremenil. Če je šlo pred leti za starejšo generacijo, ki je uživala v gastronomski ponudbi, danes prihajajo mlajši, modno ozaveščeni, ki imajo na voljo tudi denar. Prihajajo tudi oblikovalci, ravno zadnjič nas je obiskal par iz New Yorka. Dejal je, da je z globalizacijo prišlo do velikega razmaha znamk, kjerkoli si, imaš na voljo enake znamke. Če želiš najti spomin na mesto, boš tako poiskal nekaj lokalnega. Če se zavedaš potenciala neposrednega trga ... ne le Ljubljana, večina oblikovalcev živi od tega, kar prodajo v prestolnici, kar je pravi čudež. Če pa pogledamo širšo sliko, zaledje mesta, države zunaj meja ... ponuja se veliko možnosti.
Story: Kje pa sami vidite možnosti za preživetje malih modnih oblikovalcev v svetu masovne nizkocenovne proizvodnje in modnih konglomeratov?
Živimo v zanimivem modnem času, predvsem kar se tiče masovne produkcije. Medtem ko je avtomobilska industrija nekoliko bolj nedotakljiva, pa so na udaru predvsem področja, ki vsebujejo veliko ročnega dela. Tu postopka ni mogoče v celoti avtomatizirati. Modna industrija bo vedno zaposlovala največ ljudi na svetu, mislim, da je vsak šesti Zemljan zaposlen v modi. Po drugi strani pa ima modna industrija veliko negativnih prizvokov. Takoj za naftno je to druga najbolj potratna industrija na svetu. Živimo v času, ko je to postalo v očeh potrošnikov v nebo vpijajoč problem. To da Burberry zažge več milijonov vredne kupe oblačil, da z znižanji ne bi razvrednotili znamke, bi bilo pred 20 leti povsem sprejemljivo, danes ne. Da ne govorim o nizkocenovni masovni modi. V taki klimi nove generacije potrošnikov gledajo za blagovnimi znamkami, ki promovirajo pozitivne atribute, od krožne ekonomije do fair trada. Moje podjetje je tako del evropske iniciative povezovanja podjetij, ki proaktivno delajo za to, da izčistijo svoje lastne procese. V smeri recikliranja starih oblačil, manjših količin odpadkov, sledljivosti ... V tem trenutku sicer ni podjetja, ki bi bilo v celoti etično naravnano, vedno gre za neki kompromis, a je teh vedno manj. Zaradi zahtev trga je tako razvoj tudi na področju etične in do okolja prijazne mode vedno večji, zato je ravno zdaj čas, da se male blagovne znamke začnejo razvijati. Velike blagovne znamke se namreč zelo težko prilagodijo novim razmeram, saj gre za ogromne korporacije s poslovnim modelom ustvarjanja denarja ... ne delovnih mest ali dobrin. Za nekoliko višjo ceno od masovne potrošnje so lokalne blagovne znamke etično in lokalno naravnane. Kosi so modni več let, ne le eno samo sezono. Oblikovalci ustvarjajo čedalje manjše razlike med zimskimi in poletnimi kolekcijami, saj tako lahko oblačila nosiš vso sezono. Veliki trgovci izgubljajo pomen, saj kupci iščejo stik s proizvajalcem. Ta poosebljen odnos je nekakšna dodana vrednost. Potrošniki raje investirajo v nekoga, ne v nekaj. Trajnost in kakovost sta povezani s ceno, poleg tega pa je tudi občutek, da smo naredili nekaj dobrega, saj podpiramo lokalne oblikovalce, znamko. Ljudi, ki pravično zaposlujejo, skrbijo za okolje.
Story: Trenutno je epicenter slovenskih oblikovalcev prav na Tavčarjevi ulici, menite, da se bo razmah v prihodnosti razširil tudi na staro mestno jedro?
Povsod po Evropi se to dogaja, predvsem v mestih, kjer je turizem pomemben element ekonomije. Tudi v Ljubljani je tako. Medtem ko imamo več restavracij, kot je ljudi, ki v njih obedujejo, vidim tudi možnosti za razvoj slovenskih modnih in dizajnerskih znamk. Slovenci smo v oblikovanju zelo močni, vendar se premalo cenimo.
Sans concept: Izhodna točka za njihove varovance
V Sans Conceptu najdete tudi znamko JSP, pod katero ustvarjata Jelena in Svetlana Proković. "Z Jeleno se poznava že od leta 2001 ali 2002, ne spomnim se več povsem točno. Bili sva ustanovni članici V.o.o.D.o.o. kolektiva skupaj z Zoranom Garevskim in Natašo Peršuh. Že daljnega leta 2003 smo imeli namen odpreti skupno trgovino, ampak se ni izšlo. Leto pozneje se je kolektiv razšel in jaz sem se maja tega leta odselila v London. Vsa ta leta smo ostali prijatelji, čeprav smo delovali samostojno oz. sta Nataša in Zoran skupaj ustanovila Squat, ki je pomagal promovirati marsikatere modne talente tako lokalno kod mednarodno," se nekdanjega sodelovanja spominja Petra. Z modnim laboratorijem pa želi narediti še korak več ter zagotoviti kreativno-poslovno podporo, praktično vodstvo pri vzpostavitvi in inteligentnem vodenju samostojne modne blagovne znamke s tržnim potencialom. "Trgovina je na eni strani izhodna točka za naše varovance, da se predstavijo najprej lokalnemu trgu in preverijo smotrnost svoje poslovne ideje, in 'first point of contact' za potrošnike, ki tako spoznavajo nov talent in imajo priložnost slediti razvoju njihove zgodbe," pojasnjuje Petra Green.
Glavni modni znamki: Tudi brez lepil ali šivanja
"JSP je glavni modna znamka v trgovini. Prihaja s svojo 'ready-made' publiko in preverjeno estetiko, ki jo je lahko plasirati zunaj slovensko-beograjskih meja. Druga 'domača' blagovna znamka je Vandalimorale oblikovalke Nataše Kovač, ki oblikuje inovativno usnjeno galanterijo iz najkakovostnejšega in etično pridobljenega toskanskega usnja brez uporabe lepil ali šivanja."
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
