Pika je ustvarjalka po srcu, polna idej in ustvarjalnega zanosa, ki ga širi med ustvarjalce in ljubitelje umetnosti.
Pika je v ustvarjalnem poklicu pristala po zaslugi očeta, ki je strokovnjak na področju izdelave peči za keramiko in steklo v svetovnem merilu, njegovo podjetje pa se ukvarja tudi z uvozom gline, ki je njen najljubši ustvarjalni material. Pravi, da njen oče svoje ustvarjalne sposobnosti nerad obeša na veliki zvon, zelo rad pa svoje znanje deli z vsemi, ki ga vprašajo za nasvet. Sama ni prav nič drugačna.
Je vaše ime krivo, da je očetovo podjetje dobilo naziv Pika, d. o. o.?
Seveda (se namuzne), ampak jaz temu nisem pripisovala kakšnega globljega pomena, dokler nisem začela delati pri njem. Kar nekaj časa me je prepričeval, da bi mu pomagala v podjetju, ampak jaz sem si za začetek raje izbrala bolj 'resne' službe. Ko mi je zmanjkalo izzivov, sem pristala v domačem podjetju. Zaradi lažje prodaje svojih izdelkov, vodenja tečajev in organizacije sejmov sem pred petimi leti odprla status samostojne podjetnice, ki pa sem ga letos zaprla, saj je država do malih ustvarjalcev z dajatvami preveč kruta. Tega, da sem morala sama delati vse samo za plačilo položnic, sem se naveličala. Zdaj sem ustanovila društvo, da se bom lahko osredotočila na eno stvar ... Čeprav se bom morala sprijazniti, da tega po vsej verjetnosti nikoli ne bom znala.
Kakšne dejavnosti potekajo v okviru vašega društva?
Prek društva vodim tečaje za oblikovanje keramike in stekla v delavnici, ki jo imamo v Ljubljani. Tudi pri nas na Gorenjskem, kjer zdaj živim, se dogovarjam, da bi vodila razne delavnice tako za odrasle kot tudi za otroke.
Ste nad ustvarjanjem kdaj poskušali navdušiti najstniško hčer?
Seveda! Dokler je bila majhna, je vedno ustvarjala skupaj z mano, zdaj pa ustvarja le občasno. Trenutno se je navdušila nad umetno smolo, pa sem ji rekla, naj ustvarja, če ima željo in voljo. Več bo znala, bolje bo zanjo.
Kako to, da ste diplomirali iz organizacije dela, vas študij oblikovanja ali česa bolj umetniškega nikoli ni premamil?
Saj sem dve leti študirala na fakulteti za arhitekturo, ker pa sem ugotovila, da nisem najbolj nadarjena, sem se prepisala in dokončala fakulteto za organizacijske vede, da sem dobila potrdilo o izobrazbi. Takrat sem še naivno mislila, da mi bo papir v življenju pomagal, pa mi ni. Življenje te nese po svoje. Bolj so mi pomagali ustvarjalni tečaji, obiskala sem jih veliko, tako doma kot v tujini. Na tečaje pa sem začela hoditi, ker sem začela pri očetu prodajati peči in sem morala vedeti, kaj se v njih dogaja, ne zaradi kakšne vizije o lastnem ustvarjanju. To je bilo takrat! Danes to počnem zaradi želje po novem znanju in veselja pri druženju z različnimi rokodelci.
Kaj vse obsega tečaj pod vašim okriljem?
Moj cilj je, da dam ljudem vse znanje, ki ga imam, potem pa naj gredo domov in ustvarjajo. In me potem pokličejo, ko se kaj zalomi, saj se prava vprašanja pojavljajo šele v praksi. Pri nas imamo dvodnevni tečaj, na katerem dobijo vse znanje, ki sem ga dobila od očeta in na tečajih. Vsak na tečaju dobi tudi priročnik, ki smo ga pisali kar nekaj let.
Kateri material vam je v ustvarjalnem smislu ljubši – glina ali steklo?
S steklom ustvarjam čedalje manj, ker je hladno. Včasih mi je bilo ljubše, ker izdelek narediš, ga postaviš v peč in naslednji dan je gotov. Pri glini je postopek ustvarjanja dolgotrajen, saj se izdelek teden dni samo suši, potem pa ga je treba speči in še porisati in pobarvati, glazirati in še enkrat speči. Glina je pod prsti topla in živa, zato mi je bolj všeč.
Kaj pa vaše ime in povezanost s pikami?
Res ne vem, od kod vse te pike! Tudi za pisane barve ne vem, zakaj jih tako rada uporabljam. Če pogledam pet let nazaj, pri ustvarjanju nisem imela koncepta, ker ustvarjanja niti nisem jemala resno. Prijateljice, ki dobro poznajo moje delo, so mi – ko sem začela pogosteje risati pike – rekle, da sem našla koncept in da se zaradi pik takoj ve, da so izdelki moji.
Bolj kot na Facebooku ste aktivni na Instagramu ...
Na Instagramu imam kar veliko sledilcev, to število se povečuje, tudi naročila večinoma prihajajo prek Instagrama, ni pa jih toliko, da bi lahko od tega živela! Imam nekaj strank, ki kupijo vsak novi izdelek, enostavno ga morajo imeti. Ustvarjam uporabne stvari, saj nočem delati praholovcev.
Pred kratkim se je zaključila sezona ustvarjalnega sejma Art of Fun, ki je ob četrtkih gostoval na Bregu ob Ljubljanici. Vi ste pobudnica, kaj za vas kot ustvarjalko pomeni tedensko organizirati tak dogodek?
To je stresno delo, vsaj če to delaš s srcem in ti ni vseeno, ampak po določenem obdobju se navadiš na ritem. Začelo se je takrat, ko sem svoje izdelke še prodajala na sejmih in posledično v zimskih mesecih zmrzovala na prostem. S prijateljico Darjo sva nekega dne prišli do zaključka, da bi bilo dobro v hladnih mesecih organizirati sejem na toplem. Tako sva prišli do prostora pod Maximarketom, a ko se je zamenjalo vodstvo, so se spremenili pogoji in z organizacijo sejmov na tisti lokaciji sva zaključili. Potem pa naju je MOL povabil, ali bi oživili Breg ...
Tudi sami prodajate na svojem sejmu?
Oh, ja, dvakrat mi je pa letos uspelo. Toda na sejmu vedno kdo potrebuje kakšno pomoč in ... Sami izgovori!
Pa znate tudi sami zaprositi za pomoč?
Niti ne ... Ampak z leti se naučiš, da tako ne gre, to me že učijo osebe, ki so z namenom prišle v moje življenje. Ko pa jih ni ob meni, je tu glina.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Igor Zaplatil
