Resnične zgodbe o ... ženskih prsih!

Erika, 28 let: »Moje normcore prsi.«

Morda se bo slišalo perverzno ali nesmiselno, kako razmišljam o lastnem telesu in kaj čutim do njega, ampak takole je: moje vitke noge, modre oči in tanka zapestja so precej v redu, v bistvu lahko rečem, da jih imam res rada, moje prsi ... moje prsi so ... hm, v resnici na mojih prsih ni ničesar, kar bi se dalo ljubiti. Ali sovražiti. Normcore joški, če že hočete.

Košarica B, vzemi ali pusti, drobne velikosti, vendar ne pretirano dramatično oziroma tragično. (Leva je nekoliko večja od desne, a le toliko, kolikor človeško telo na splošno ni povsem sime- trično). Njihova velikost – povprečje; njihova oblika – bolj kapljična kot okrogla, mislim. O njih dejansko nisem veliko razmišljala v 16 letih, odkar so mi zrasle. In takšna, kakršna sem po karakterju, ne bi želela nič drugače.

Da ne bo pomote, tega ne govorim, da bi tolažila samo sebe; že od nekdaj se, če se govori o mojem telesu, počutim pod pritiskom, ujeto v vseživljenjsko mrežo, iz katere ne morem ubežati, kajti to je vse, kar imam (razen če bi bila ženska, naklonjena plastičnim operacijam, vendar nisem). Ker sem velika 1,84 in sem pogosto najvišja ženska (včasih tudi človek) v prostoru, in tako vsaj enkrat na mesec k meni pristopi popoln neznanec in me vpraša, ali sem odbojkarica (nisem), sem se morala naučiti živeti s tem, čeprav je to – da tako izstopam – povsem nesložno z mojim značajem, kot sem že povedala, in si še vedno kdaj v najšibkejših trenutkih želim, da bi se lahko znebila vsaj petih centimetrov in se zlila z množico.

Potem so tu še moji lasje, tako debeli in gosti, da če jih pustim sušiti se na zraku, so 12 ur zatem še vedno vlažni. To je vse v popolnem nasprotju z mojo osebnostjo, ki je zadržana, dokler nekoga res dobro ne (s)poznam. Moj slog oblačenja je minimalističen, navaden, iskreno mislim, da na ulici, polni ljudi, ne bi prišla do cilja, če bi se oblekla v vpadljivo obleko ... prej bi se namreč ugreznila med tlakovce.

Malo sem zašla, a upam, da razumete bistvo – o svojih prsih do zdaj nisem razmišljala, kar je pozitivno, saj pomeni, da sem z njimi čisto zadovoljna, da se lepo poklopijo z mojim splošnim počutjem. Ne izstopajo, in zato jih – zdaj sem to dojela – imam rada.

Preberite več na Elle.si

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord