Sophia Amoruso – punca, ki je nekoč brskala po smeteh, danes pa je #Šefinja

V zgolj 7 letih je njeno 'igračkanje' na spletu preraslo v mega uspešen posel in rojstvo svetovno znane blagovne znamke Nasty Gal Vintage.

Sophia Amoruso je tako postala direktorica podjetja, vrednega več kot 100 milijonov dolarjev, s poslovnimi prostori, velikimi 4.650 kvadratnih metrov v Los Angelesu, distribucijskim in naročniškim središčem v Kentuckyju ter štiristo zaposlenimi.

Še več. Sophia Amoruso je o vsem, kar se je na poti do izjemnega poslovnega uspeha naučila, podrobno popisala v knjigi #Šefinja, ki je postala tako knjižna uspešnica kot gibanje hkrati, knjigo pa smo v slovenskem prevodu prav pred dnevi dobili tudi v naše knjigarne.

»Želite postati #ŠEFINJA? Za začetek vam bom povedala dvoje,« v njej med drugim piše Sophia in nadaljuje: »Kot prvo, to je odlično! S tem, ko si to preprosto želite, ste naredili prvi korak k enkratnemu življenju. Kot drugo, to je edini korak, ki bo lahek. Kajti povedala vam bom, kako je biti #ŠEFINJA – to res ni mačji kašelj.«

In Sophiina zgodba je dokaz prav tega.

Služba za tri mesece!

Vse skupaj se je začelo v San Franciscu, ko je bila brez službe, potem pa nekega lepega dne odkrila, da ima dimeljsko kilo. Takrat je nosila veliko zelo oprijetih hlač, tista majhna izboklina pa se je videla skoznje.

Ker se je zavedala, da ima zdravstveno težavo, ki bo zahtevala zdravljenje, je vedela tudi, da bo potrebovala zdravstveno zavarovanje. Da bi ga dobila, pa je morala najprej dobiti pravo službo.

»Začela sem delati na recepciji umetnostne akademije, kjer sem preverjala študentske izkaznice, in se sprijaznila s tem, da bom morala delati devetdeset dni, zato da bo zdravstveno zavarovanje stopilo v veljavo.«

V teh treh mesecih na delovnem mestu, na katerem je imela časa na pretek, saj delo ni bilo ravno zahtevno, se je zabavala z brskanjem po svetu in kmalu ugotovila, da dobiva na myspaceu veliko prošenj za prijateljstvo od prodajalcev, ki prodajajo stvari na ebayu in si želijo svoje vintage trgovine približati mladim puncam. In Sophii se je posvetilo, da bi taisto lahko počela tudi sama.

Najprej si je kupila knjigo o podjetništvu in se ji pustila podučiti o osnovah poslovanja na ebayu. Nato se je morala domisliti imena.

Nasty Gal Vintage!

»Številne vintage trgovine, ki so že bile prisotne na ebayu, so imele tako boemska imena, da sem se kar križala. Recimo 'Lady in the Tall Grass Vintage' ali 'Spirit Moon Raven Sister Vintage'. Zato je moj uporniški duh pograbil tipkovnico in trgovinico poimenoval Nasty Gal Vintage po mojem najljubšem albumu legendarne fankovske pevke in divje ženske Betty Davis.«

Ko je naposled odprla trgovinico, je bil vintage že dolgo del njenega življenja, saj je od nekdaj imela rada stare stvari. V svojih dvajsetih je tako nosila samo še vintage oblačila iz sedemdesetih, poslušala staro glasbo in se vozila v starih avtomobilih, zato je lahko nekaj svojih kosov kar takoj dala v ponudbo svoje trgovinice. K temu je nato dodala še vintage oblačila, ki jih je prek craigslista dobila v gledališču, ki je ravno zapiralo svoja vrata.

»Kupila sem nekaj plastičnih škatel, ščipalke za perilo, parni likalnik in stojalo za oblačila ter se lotila svoje prve spletne dražbe. Za pomoč pri urejanju oblačil sem prosila mamo. Jaz sem vsa oblačila izmerila, mama pa je meritve zapisala na listek papirja, ki sem ga potem pritrdila na vsak kos.«

Sophiina prva manekenka je takrat postala potetovirana prijateljeva punca – lepa, prikupna in nenavadna Emily. In izkazalo se je, da je bila to zares izredna odločitev.

Vse uspešnejše dražbe

»Fotografirala sem kakšnih deset kosov oblačil, ki sem jih nabrala, in opis, mere in druge informacije objavila na ebayu, kjer je potekala moja desetdnevna dražba, ter odgovarjala na nadvse zanima vprašanja mojih prvih strank. Iz tedna v teden mi je šlo delo hitreje od rok, čedalje bolj sem se znašla in čedalje bolj sem se zavedala, kaj si želijo. In moje dražbe so bile čedalje uspešnejše. Če sem prodala kakšen kos oblačila, je bilo to enkratno in sem takoj začela iskati podobne kose. Če pa kakšen kos ni šel v prodajo, sem se podobnih kosov izogibala kot hudi križa. Bilo je presenetljivo, toda lušne punce so očitno želele nositi ležerne črtaste puloverje s kapuco, kot jih nosijo klateži.«

Počasi je postala zasvojena s spletnimi dražbama, po craigslistu pa je neprestano brskala za objavami, v katerih so ljudje po smrti svojcev prodajali vso njihovo lastnino.

»... potem pa se sestavila zemljevid s kraji, začenši s tistim, za katerega sem menila, da je tam živel najstarejši. Ob šestih zjutraj sem že bila tam in sem stala v vrsti z ljudmi, ki so bili najmanj dvajset let starejši od mene. Ko so odprli vrata, so vsi začeli iskati prtičke, jaz pa sem se zapodila naravnost v omaro, zato da bi dobila vintage plašče, mini obleke iz šestdesetih let, disko oblačila iz sedemdesetih let in številne trenerke, kot so jih nosile igralke v humoristični nanizanki Zlata dekleta. Nabrala sem stvari, se pogajala za ceno, plačala in odšla.«

Njene nabirke pa se seveda niso ustavile zgolj na takšnih garažnih razprodajah. Zahajala je tudi v lokalne trgovine z rabljenimi oblačili in tam čakala, da so zaposleni iz skladišča pripeljali vozičke z novo robo.

Vintage a la Chanel

»Nekoč sem v enem vozičku odkrila dva Chanelova suknjiča. Premetava sem stvari in našla CHANELOV SUKNJIČ. Še malo sem pobrskala in našla ŠE ENEGA! Za vsakega sem odštela 8 dolarjev. Na spletu sem ju začela prodajati za 9,99 dolarja in ju na koncu prodala za več kot 1.500 dolarjev. Niti sanjalo se mi ni, kaj je 'profitna stopnja', vendar sem vedela, da sem na pravi poti.«

Ko podjetna Sophia ni iskala robe in fotografirala svoje 'nove' kolekcije pred modrimi garažnimi vrati, je čepela doma in v svoj profil na družabnem omrežju myspace dodajala prijatelje, objavljala novice, obveščala o dražbah in odgovorila na sleherni komentar, ki se je pojavil. Njen trud, čeravno se je včasih zdelo, da je zaman in da je to njeno početje jalovo, se je sčasoma bogato obrestovalo do stopnje, da danes lahko vsak dan počne to, kar ima rada, ob tem pa prav zares lahko uživa v brezskrbnem življenju, ne da bi jo še kdaj lahko skrbelo, kako bo preživela do naslednje plače.

»Več ko dosežem v življenju, bolj se zavedam, da nisem popolna zguba, in sem celo ponosna nase. Niti sanjalo se mi ni, kaj bom počela po srednji šoli, zato res ni od muh, da sem zdaj tam, kjer sem,« je Sophia še zapisala v svoji knjigi, v kateri ni skrivala, da je morala leta 2016, ko je bila po Forbesu razglašena za eno od najbolj bogatih žensk, ki so same ustvarile svoje bogastvo, razglasiti stečaj podjetja, kar je znatno zmanjšalo njeno premoženje, po drugi strani pa je Sophia že leta 2017 ustanovila Girlboss Media - pravcato gibanje, ki je sledilo nadvse uspešni izdaji njene knjige #Šefinja.

Za več branja o tem, kako je Sophii uspelo uresničiti svoje sanje ...

Priporočamo!

#Šefinja

• »Ta knjiga vas ne bo naučila, kako hitro obogateti, se prebiti v modno industrijo ali osnovati posel. Ta knjiga ni feminističen manifest niti ne gre za moje spomine. Nočem zapravljati časa s premišljevanjem o tem, kaj sem že dosegla, saj je pred menoj še vilo ciljev. Ta knjiga vas ne bo naučila, kako se zjutraj obleči. Tista knjiga bo prišla na vrsto, toda šele po tem, ko boste vsem prijateljicam naročili, naj kupijo to.«

#Šefinja dokazuje, da se uspeh ne meri po študiju ali priljubljenosti v srednji šoli. Najpomembnejši je, da poslušaš svoj šesti čut, se zavedaš, katerih pravil se moraš držati in katera lahko kršiš, ter veš, kdaj se moraš držati nazaj in kdaj si lahko daš duška.

• »Amorusova uči domiselne in podjetne med nami, kako naj zaigramo na svoje prednosti, se učimo iz napak in se zavedamo, kdaj lahko prekršimo nekaj tradicionalnih pravil.« - Vanity Fair

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču