Tina Princ (oblikovalka): Oblačila z zgodbo, v izdelavi katerih ni odpadkov

29. 4. 2018 | Vir: Jana
Deli
Tina Princ (oblikovalka): Oblačila z zgodbo, v izdelavi katerih ni odpadkov (foto: Matic Bajželj, Živa Voga, Saša Rojak)
Matic Bajželj, Živa Voga, Saša Rojak

Na dan zemlje (22. april) po navadi razmišljamo o tem, da bi večkrat morali sesti na kolo kot v avto, o skorajda izumrlih živalskih in rastlinskih vrstah, taljenju ledenikov ... zadnje čase pa tudi o življenju brez odpadkov.

Ko sem se znašla v navdihujočem ateljeju z dvema oblikovalkama, ki sta mi odprli nova obzorja doživljanja oblačenja, mode, materialov in v vsem skupaj tudi življenja, sem dojela še eno dimenzijo – krožni dizajn. Oblačila z zgodbo, v izdelavi katerih ni odpadkov – še več – ta oblačila se ne zavržejo, temveč se spremenijo, ko se jih naveličamo.

Krožni dizajn ne pozna ostankov, temveč viške. To, česar Tina pri oblikovanju oblačil ne uporablja več, uporabi Živa in iz majhnih krpic izdela čudovita vilinska bitja, ki sta jih poimenovali Esence, in prav te broške, verižice ali drugačen nakit dajo piko na i, še več življenja Tininim oblačilom. Kroženje pa gre še naprej: »Strankam svetujemo, da nam svoje oblačilo prinesejo nazaj, ko se naveličajo določenega kroja, da ga spremenimo in tako naredimo nekaj novega, svežega, ki jim bo v drugačni obliki spet v veselje.«

Iz plenic v krilo

Ob vsem razkošju, ki ga ponujajo navadne pleničke – čista gaza, sem morala narediti spomladansko čistko v svoji glavi, da počasi dojemam vse, kar sem slišala in doživela na sončno nedeljsko dopoldne z dvema izvrstnima slovenskima oblikovalkama, katerih zgodbe so se prepletle, ko je Tina Princ hotela svoji kolekciji Things I Miss dodati piko na i. Nastale so Dorimu Esence Žive Voga in Saše Rojaka – mala vilinska bitjeca, ki krasijo Tinino kolekcijo, nastopajo pa lahko tudi samostojno.

Oblikovalka oblačil Tina Princ se nikakor ni mogla posloviti od plenic, ko je nehala povijati svojo hčerko, saj je gaza tako nežna, svojstvena, surova in hkrati mehka, vsekakor pa prvinska, da jo je začela raziskovati. Z njo ustvarjati. Ko so pleničke nehali uporabljati za prvotne namene pri dojenčici, so te ostale – nadomestile so brisače in kuhinjske krpe. »Pa povštrček za hčerko. In vrečke za na pot. Še vedno so naša kozmetika in druge drobnarije pospravljene v vrečke iz plenic, ko potujemo,« se nasmehne Tina, ki jo je material, iz katerega so izdelane plenice – torej gaza – tako prevzel, da ga je raziskala do najtanjšega vlakna. Ugotovila je, da različni ponudniki gaze ponujajo zelo različno kakovost, tudi ko gre za ekološke pridelovalce. In v Nemčiji našla podjetje, ki mu lahko resnično zaupa. Potem je iskala čim bolj naravne barve. In jih našla. »Barvam ročno in v resnici nikoli ne vem, kakšen bo končen izdelek; kje bo barva intenzivnejša in kje skorajda nevidna.«

Zemlja kroži …… (za)krožimo tudi sami

Prvinska siva

V Tininih kreacijah najdemo neštevno odtenkov sive. Sivi so tudi njeni lasje. Pristajajo ji, tako kot njena siva obleka iz gaze in njen zaščitni znak – velik siv šal, prav tako iz gaze. »Zakaj siva?« me zanima. »Ker je tako prvinska, zemeljska,« pove Tina. Je kot kamen. In tudi v kamnu ni le ene sive.« Prvinska siva, prvinski material – vse grobo, a nežno hkrati. Vse nedoločeno, a še kako določeno. Vse iste barve, a še kako živo, ko se znajde na živem bitju. Razmišljam o tem, kako ženske nosijo gazo, obarvano v sivo. Kako jo znajo nositi, kako svobodne so – ja, tako svobodne, da jim še las ni treba barvati. In potem so tu še esence, ki tem dihajočim oblačilom vdihnejo še več življenja. Majhna vilinska bitjeca, oblečena v sivo gazo. Živa jih izdeluje iz viškov, ki Tini ostanejo pri procesu kreiranja. »Kar nisem jih mogla zavreči; posprav­ljala sem jih v škatlo,« pravi Tina. In ko je med Tino in Živo vzplamtela še zadnja iskrica, ki je sklenila njune roke v roke sodelavk (že prej sta dela druga druge spremljali in kupovali izdelke druga od druge ter medsebojno gojili globoko spoštovanje), so se Živi ob škatli 'koščkov blaga' zasvetile oči. »Že prej sem delala z bombažem in naravnimi materiali, a gaza je povsem drugačen material. Bila je velik izziv, da sem izdelala vilinčke, ki se ne parajo, razpadejo ... in uspelo mi je! Poleg tega sem si končno izpolnila še dve želji – po barvno enotnem vilinskem bitju; s Sašo (Živinim partnerjem, op. a.) pri oblikovanju uporabljava veliko barv, najina bitja so zelo mavrična, a želela sem si tudi enobarvnega in Esence so točno to, o čemer sem sanjala. Zelo prvinske, zemeljske. Večina jih ima tudi sive lase – torej so cele sive, nekatere od njih pa imajo bele lase; tudi tega sem si že dolgo želela, a ker nisem želela ustvariti bitja, ki bi spominjalo na angele, takšno še ni nastalo ... Dokler ni prišla Tina s sivo gazo ... Ustvarjalnost se je prepletla, Saša je nekatere esence postavil na gugalnice, ki jih izdeluje iz naplavin, ki jih poleti nabere na Hvaru.« »Kroženje materialov se dogaja tudi tu,« se nasmehneta Živa in Saša, ki na začetku svoje ustvarjalne poti še nista razmišljala o krožnem dizajnu, a ker sta v naplavinah, ki domačinom ne služijo več, videla svoje skulpture ali domove oz. scene za svoja vilinska bitja, sta jih začela nabirati, Saša pa jih je izbrusil v izvrstne skulpture.«

Ko obleka zaživi

Najverjetneje vsaka obleka zaživi, ko jo obleče njen lastnik. Tako ali drugače. A zdi se, da oblačila blagovne znamke Things I Miss oblečejo pravi ljudje – tisti, ki začutijo surovo, a hkrati božajočo moč gaze, tisti, ki jih pritegnejo Tinini kroji, ki prav vsak dan omogočajo drugačno nošnjo oblačila. Neskončno zračni, mehki, nagubani, prilagodljivi. Tako zelo posebni. Tina govori o svojih strankah, ki so izpraznile omaro, stara oblačila odpeljale na Karitas ter jo opremile z njenimi sivimi kreacijami ter povedale, da so končno zaživele. O poslovni, do zadnje pičice polikani ženski, ki si je izpolnila sanje o svobodi, ko je oblekla oblačilo iz gaze. Poslušala sem zgodbe ljudi, ki so odvrgli stare lupine ter se odeli ne le v moč gaze, temveč v svojo moč, svojo svobodo. Gaza pač ni za vsakogar in Tinina je vsekakor za močne ljudi. »Boli me, ko pomislim, da bi jo enkrat zavrgli. Vsaki stranki povem, naj z oblačilom, ki se ga naveliča, pride nazaj, da ji bom naredila nekaj novega. Želim, da je gaza neumrljiva. Tako posebna je, močna, dolgo življenjsko dobo ima in iz nje lahko nastane marsikaj.«

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Matic Bajželj, Živa Voga, Saša Rojak

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču