Anka Malej je po izobrazbi diplomirana pravnica, a njeno srce je predano umetniškemu ustvarjanju.
Doma ima ustvarjalni prostor, ki se vse bolj širi, kot njene ideje za izdelavo neponovljivih kosov nakita iz kovin.
Kaj vas je pritegnilo k izdelovanju nakita iz kovin v kombinaciji s kamni?
Pred leti sem začela strastno zbirati starinske perlice, kot so jih izdelovali v bivši Vzhodni Nemčiji, na Češkoslovaškem in v Rusiji. Kot človeka, ki ga zelo zanimajo fini detajli, me je fascinirala njihova izdelava – predvsem nepravilnosti v njihovem videzu –, pa tudi posebne barve, domiselne oblike in vse, za kar smo prikrajšani, ko dandanes pogledamo perlice serijske proizvodnje. Sled človeškega dotika na izdelku. Wabi-sabi pravijo Japonci lepoti nepopolnega. Vse starinsko ima za seboj zgodbe, ki si jih sama živo vrtim pred očmi. Iz starinskih materialov so začeli nastajati moji prvi, amaterski izdelki, ki pa so bili ljudem všeč, in to me je vleklo naprej, k učenju novega, čez leta pa tudi k zlatarskemu delu, ki mi je omogočilo, da sem izdelke od skice naprej v celoti začela oblikovati sama.
Kateri materiali so vam najljubši za obdelavo?
Sem zelo nemiren človek in monotono delo mi ni blizu, tudi zato pri delu rada uporabljam raznolike materiale. Vsak mi je po svoje pri srcu in težko bi izpostavila enega samega. Občutek, ko se s kladivom dotaknem srebra ali bakra, je povsem različen. Včasih se počutim bolj 'bakreno', drugič bolj 'srebrno'. Ustavim se in poslušam občutke. Predvsem imam rada pestrost pri delu, nove izzive in različni materiali so del tega. Kadar imam denimo pred seboj precej planiranega dela s srebrom, vmes rada naredim kak bakren izdelek, da se oči spočijejo na prijetni čokoladni toplini te kovine.
Ste pred tem ustvarjali tudi s kakšnimi drugimi materiali?
Zanima me več ustvarjalnih področij in vsakega sem se lotila na akademski način, z veliko branja, nato pa s praktičnimi poskusi. Zelo rada slikam in delam z nekaterimi tehnikami umetniške grafike. Fascinira me abstraktna umetnost. Nekaj tega sem vključila tudi v svoj nakit in nasploh mi je v umetnosti všeč povezovanje znanja z več področji. Tako umetnik razvija svoj razpoznavni slog in neponovljivost, unikatnost, kar pa je proces, ki pravzaprav traja vse življenje. Moje ustvarjanje je ves čas nagnjeno k iskanju notranje harmonije, prave energije ob pogledu na izdelek, krhkega ravnotežja v kompoziciji, barvi, vzorcu in teksturi. Ko mi uspe začutiti kanček popolnosti, ko ustvarjam z rokami, sem srečna in moje baterije so polne. Ustvarjanje je tako zame tudi svojevrstna meditacija.
Ste se izdelave unikatnega nakita učili pri kakšnem mojstru ali ste samouk in ste izkušnje nabirali na osnovi lastnih napak?
Izdelovanja nakita sem se lotila kot samouk – ravno proces eksperimentiranja v miru in tišini je namreč tisti, ki me posrka vase. Zadoščenje lastni radovednosti, potapljanje v podrobnosti. V tem se najdem, pa naj gre za katerokoli področje. Pravi pravcati volk samotar sem in tako odlično funkcioniram. Zelo rada pa si izmenjam izkušnje tudi z drugimi ustvarjalci in tako se je spletlo kar nekaj prijateljstev.
Kakšne pa so sploh tehnike obdelave, ki jih uporabljate pri oblikovanju unikatnega nakita?
Trenutno delam največ s klasičnimi zlatarskimi tehnikami, ves čas pa iščem načine in postopke, ki mi omogočajo še več ustvarjalne svobode.
Od kod jemljete navdih za tako različen nakit – v ljudeh, v lastnem domišljijskem svetu, v naravi ali kje drugje?
Moja domišljija dela s polno paro, veliko berem in v mislih rada kujem zanimive zgodbe. Rada opazujem okolico na malce drugačen način, poskušam pogledati pod površje. Veliko zamisli se rodi v gozdu. Rada imam, da tudi vsak kos mojega nakita pove svojevrstno zgodbo ali nas vse spomni na čudovit, droben in pogosto spregledan košček narave.
Katerih kosov nakita v povprečju izdelate največ?
Predvsem rada izdelujem prstane po meri in uhane. V poseben izziv in čast so mi unikatni poročni prstani.
Metka Pravst
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču