Vesna Klančar je oblikovalka v manjšem oblikovalskem in produkcijskem studiu, risanje je že vrsto let njen hobi, ki počasi prehaja v posel.
Kdaj ste spoznali, da ste nadarjeni za risanje?
Talent sem zagotovo podedovala, saj rada rišem, že odkar pomnim.
Koga ste imeli za zgled v družini?
Rastla sem ob vonju oljnih barv in terpentina v dedkovi delavnici, kjer sta mama in dedek veliko slikala. Dedek je bil slikar samouk, mama pa je grafična oblikovalka in amaterska slikarka, tako da spodbude in vzornikov ni manjkalo. Tudi oče, čeprav je bil popolnoma tehničen tip, je bil zelo naklonjen umetnosti in ustvarjalnosti, med družinskimi prijatelji pa je bilo kar nekaj umetnikov na več področjih.
Ste se zgledovali po kakšnem znanem umetniku ali ste raje ustvarili samosvoj slog?
Že v otroštvu smo se na poti v Tivoli večkrat ustavili v Narodni ali Moderni galeriji, kjer sem zelo zgodaj spoznala velikane slovenskega in takrat sodobnega slikarstva in drugih vej umetnosti, vendar težko rečem, da sem tam našla vzornika. Moj vzornik je bila zagotovo ves čas mama. Čeprav sem v nekem obdobju učenja prerisovala številne znane ilustratorje, sem si vedno želela risati tako kot ona, in nekaj desetletij je trajalo, da sem se sprijaznila, da je moj stil popolnoma drugačen in sem ga končno tudi vzljubila takšnega, kot je.
Ste hodili v katero od umetniških šol?
Zaključila sem smer grafični oblikovalec na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Po zaključnem izpitu sem se udeležila sprejemnih izpitov na ALU, smer slikarstvo, čeprav se nisem videla kot slikarko, a takrat je bil nabor smeri izjemno omejen. Seveda jih nisem naredila, saj se je za tistih nekaj mest takrat potegovalo ogromno izjemnih risarjev, ki so se na sprejemni izpit resno pripravljali tudi po nekaj let, jaz pa sem razmišljala o tem, kam bom šla na morje. Takrat fakulteta še ni bila tako zelo 'pomembna' kot danes, imela sem poklic in želela sem si čim prej začeti delati in se osamosvojiti. Po pripravništvu na lokalni televiziji sem dobila mesto v oglaševalskem in produkcijskem studiu, kjer še danes delam kot grafična oblikovalka v namiznem založništvu. To delo imam še vedno rada, a že ves čas digitalno oblikovanje uravnovešam s popolnoma analognim risanjem.
Vaši izdelki nastajajo na lesenih koščkih – kako pravzaprav nastane posamezen izdelek? Nam na kratko opišete proces ...
Začne se, ko idejo prenesem na papir kot skico. Za risbe na odrezanih vejah vzamem košček lesa in barvice ter narišem, kar je trenutno najbolj na površju podob v glavi oz. narišem živalco po fotografiji, če gre za portret ljubljenčka. Novejši lasersko izrezani se začnejo s skico, po kateri obrišem silhueto, potem jo na računalniku zrišem v vektorsko obliko in postavim cel format oblik, da mi jih kolegica, tudi ustvarjalka izreže z laserjem na les. Tukaj znanje z oblikovalskega področja pride zelo prav. Izrezančke potem pripravim z gesso podlago in pobarvam hrbtne dele, potem zrišem in z barvicami pobarvam like, polakiram in na koncu pritrdim zaključek, po navadi po želji stranke.
Koliko časa v povprečju nastaja en izdelek?
Povprečja nisem nikoli računala, saj včasih kakšna stvar zelo hitro steče, včasih pa se s čim podobnim ukvarjam dlje. Če bi seštela vse korake dela in prištela še čas za iskanje in razvijanje ideje, po možnosti z vštetim časom, ki je šel na račun neuspelih poskusov, bi prišla do nedoločljivo neskončne vsote časa.
Koliko časa na dan pa posvetite risanju?
Odkar sem lani ponovno pognala Vixi, zagotovo rišem več kot kdaj koli prej, se pa najde kakšen dan, ko ne narišem niti čačke, saj ukvarjanje s svojo znamko zahteva še vse drugo kot le risanje, žal, sploh če imaš zanjo na voljo le polovico svojega časa. In včasih je treba enostavno kak dan preživeti samo ob kavi in dobrih filmih ali pač zakopan v birokracijo.
Med najpogostejšimi motivi, ki jih upodabljate na izdelkih, so živali – zakaj?
Morda je za to še najbolj krivo dejstvo, da sem pred nekaj leti začela ilustrirati za Zavetišče Horjul. Sodelovala sem tudi z raznimi izdelki za licitacije za pomoč njihovim varovancem in propagandnimi materiali, tematika pa so jasno predvsem živali.
Kateri je vaš najljubši motiv in zakaj?
Najbrž mačke, večina me po mačjih motivih tudi pozna. Z mačkami živim, rada jih opazujem, zdijo se mi posebne, neverjetno lepe in so mi karakterno blizu, rade imajo svoj mir. No, vsaj večina njih.
Od kod jemljete navdih za svoje ilustracije?
Navdih lahko pride iz različnih virov. Včasih je to vrt ali gozd, kjer se ves čas nekaj dogaja, včasih zgodba, ki jo preberem, nekaj, kar omeni prijateljica v klepetu na kavi, ali samo trend, ki se pojavi sezonsko. Seveda se včasih nekaj čisto novega razvije tudi iz naročila stranke.
V preteklosti ste ustvarjali tudi z volno, še kdaj poprimete za pletilke ali kvačko in občutite mehko prejo pod prsti?
Haha, ja, pletenja, kvačkanja, tudi vezenja in klekljanja me je naučila stara mama. Plesti sem ponovno začela v obdobju, ko sem delala absolutno preveč in se nisem znala umiriti, takrat se mi je zdelo gledanje filma zvečer opravičljivo samo, če sem zraven lahko nekaj delala in nisem samo počivala. Takrat je nastalo kar nekaj 'rokoforčkov', ki so bili lepo sprejeti, a to ni nekaj, kar bi lahko delala ves čas, sem pa vesela, da imam to znanje, in občasno še vedno kaj štrikam, a bolj zase. V pletenju je nekaj meditativnega, pomirjujočega, mene verjetno spominja ravno na čas, preživet s staro mamo, ki je ob zvenu pletilk ustvarjala čudovite norveške vzorce, včasih je zraven prepevala, jaz pa sem ob njej pletla svoje neskončno dolge šale.
Kakšne so vaše želje za razvoj blagovne znamke Vixi?
Želje so skromne, a dovolj ambiciozne, da se bom trudila, da bi Vixi morda enkrat lahko plačevala vse, kar Vesna potrebuje za življenje. Trenutno prinese ravno toliko, da znamko lahko vzdržujem in nadgrajujem, se učim, ne obupujem in da ni več zelo drag hobi, ampak čisto resen, pa čeprav čisto mikro biznis.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Osebni arhiv
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"