Kakršnakoli sprememba barve kože je poškodba kože.
Ta stavek sem iz ust asist. Boruta Žgavca, specialista dermatovenerologije, slišala pred leti in si ga zapomnila za vse večne čase. Zato sva pogovor od tu nadaljevala z vprašanjem, kje je torej meja med varnim izpostavljanjem soncu, ki nam daje vitamin D, in nevarnostjo?
»Ultravijolični žarki imajo dovolj močno energijo, da prebijajo globoko v kožo. UVB-žarki sicer le skozi povrhnjico, ustavijo se torej v zgornjih delih dermisa, medtem ko UVA-žarki segajo do podkožja,« razlaga asist. Žgavec. »UVA-žarki naredijo poškodbe v celicah. Ko se naša celica poškoduje, se telo brani, poskuša to popraviti.« Ena izmed pomembnih zaščit naše kože pred sevanji je, da naše poškodovane celice sprostijo kemikalije, ki jih imenujemo citokini. Te kemikalije stimulirajo celice, ki delajo pigment. »In te celice kot odgovor na obrambo začnejo proizvajati več pigmenta.« Posledica tega je, da čez 24 do 48 ur vidimo pigment. To pomeni, da šele po 24 urah vidimo, kakšna je poškodba kože. »Kakšna pa je razlika med porjavitvijo in sončno opeklino?« vprašam. »Razlika je samo kvantitativna, proces je enak, edina razlika je, da je poškodba pri sončni opeklini hujša, močnejša.« Pri sončni opeklini pride do vnetja, a pozor, tudi pri porjavitvi je tako, le da vnetja s prostim očesom ne vidimo. Če je vnetje močnejše, vidimo rdečico. Če je poškodba tako močna, da celice odmirajo, potem vidimo mehurje. »Ali to pomeni, da je najbolj zdravo, če sploh nikoli ne gremo na sonce?« strnem ta uvodni del. »Ni čisto tako,« me popravi sogovornik. »Težko je najditi pravo mejo, to je tako kot pri kajenju. Nekateri pravijo, da do pet cigaret na dan ne škoduje. A nismo vsi ljudje enaki, nimamo enake genetike. Pomembno je tudi, koliko let že kadimo. Vse to so dejavniki, ki vplivajo. Vemo pa, da se je naše telo skozi tisočletni razvoj privadilo življenja na našem planetu. Naša koža do neke mere je sposobna prenašati UV-žarke. Je pa problem, ker se vplivi sončnih žarkov seštevajo.« Prve znake poškodb opazijo že zelo hitro, pri komaj 18 letih starosti.
Asist. Borut Žgavec iz centra Proderma je specialist za dermatohistopatologijo. Je edini dermatolog v Sloveniji, ki na Dermatovenerološki kliniki UKC Ljubljana pod mikroskopom ugotavlja, kakšne so poškodbe na koži, ki jih drugi dermatologi ne znajo ugotoviti.
»Na vse naše življenje soncu izpostavljeni koži, recimo na obrazu, dekolteju, hrbtiščih rok, vidimo spremembe, ki so značilne za kronične poškodbe s sončnimi žarki.« In če je bil nekdo veliko na soncu, se prve spremembe vidijo že zgodaj. »Nikoli ne smemo ležati na soncu zato, da bi bili rjavi. Poleti je pri nas sonca dovolj, kar pomeni, da je dovolj sončnih žarkov, če smo v kratkih hlačah in majicah v senci. Že tako dobimo dovolj vitamina D.« Študije so pokazale, da dobi človek dovolj vitamina D, če se v kratkih oblekah trikrat na teden po 10 minut sprehaja po soncu. Škodljivo je, da smo na soncu več, kot naša koža prenese. »To pomeni, da uro ali dve na dan ležimo na soncu. Ali pa da smo izpostavljeni takrat, ko na sonce pozabimo.«
Naši koži je vseeno, ali na soncu ležimo namenoma ali nenamenoma. »Pogosto pridejo k meni starejši pacienti, ki imajo po več karcinomov. Pa pravijo, da se v življenju niso sončili. Da še nikoli niso bili na morju. So pa vse življenje delali na polju. Pri nas je navada, da se poleti dela zgoraj brez. Travo kosijo goli, na njivi okopavajo goli, gradbinci poleti zidajo zgoraj goli.« Azijci pa recimo riževa polja obdelujejo v rokavicah, oblečeni in s pokrivalom na glavi. Južnoameričani nasade prav tako obdelujejo v dolgih rokavih, na glavah nosijo slamnike. »In ta razlika se pozna,« ugotavlja asist. Žgavec. »Zato je obnašanje tisto, ki je pomembno.« A kaj, ko ljudje radi rečemo, da bomo tisti teden ali dva na morju izkoristili do zadnjega sončnega žarka ... »Že res, a ozaveščenost se premika na bolje.« Naši sosedi Italijani so denimo precej slabše ozaveščenosti, kar ste na plažah najbrž opazili že sami. »Zavedanje o nevarnosti sončenja je primarna preventiva, kjer nam je uspelo s pomočjo medijev. Potem pa je tu še sekundarna preventiva, zavedanje ljudi, da si morajo pregledovati znamenja.«
Da sami čim bolj zgodaj zaznajo kožnega raka. Sliši se grozljivo, a prav zgodnje odkrivanje je pri tej bolezni ključno. Poznamo več kot 30 vrst kožnega raka, najhujši je melanom, ki pa ni najpogostejši. »Pomembno je, da se pogledamo. Da pogledamo svojo kožo. Presenečeni boste, kako zelo slabo jo poznamo. A če se redno opazuješ, na dva ali tri mesece, potem opaziš spremembe, če se seveda zgodijo. Ni treba, da vsakemu znamenju damo ime in priimek, a dobro je vsaj približno vedeti, kje in koliko jih imate.« Tako bomo opazili na novo nastale spremembe, saj melanom praviloma zraste na novo, ne pa – kot številni mislijo – iz že obstoječega znamenja. Pozorni moramo biti torej na znamenja, ki jih imamo, kaj se z njimi dogaja, ali se spreminjajo. Pa tudi na nove pojave na koži. »Včasih so pacienti prišli šele, ko je tumor že razpadal. Takšnih primerov danes skorajda ni več, saj je velika večina dobro ozaveščena.« Melanom je resda v porastu po vsem svetu, a pri nas se umrljivost za to obliko raka manjša. »Pri melanomu je pomembno, kako globoko v koži je, ko ga odkrijemo. To merimo v milimetrih. Melanome, ki rastejo le v povrhnjici, izrežemo, in to pomeni popolno ozdravitev. Če melanom sega do milimetra v globino, to štejemo med tanke melanome. Tudi ti imajo odlično prognozo. Pri tistih, ki so debeli dva milimetra, pa to pomeni smrt.« Le en millimeter! Le en millimeter je med življenjem in smrtjo. Tako zelo zahrbtna je ta bolezen.
V svoji praksi je asist. Žgavec pogledal že več kot tri milijone znamenj. 70 odstotkov je takšnih, pri katerih je takoj jasno, ali gre za znamenje ali za karcinom. 30 odstotkov je težje določljivih, zato te 'čudne' še dodatno pregledajo. »Včasih me pacienti vprašajo, kako je možno, da tako hitro ugotovim, ali je znamenje ali melanom. Pa pravim, da je razlika med petelinom in slonom več kot očitna. Potem pa včasih najdemo spremembe, ki niso tako očitne. Kot da bi gledal dva enako velika slona in ugotavljal, kateri je starejši.« Ne obstaja le eno merilo za določanje melanoma, meril je okoli 20. »Če je znamenje sumljivo, ga lahko izrežemo ali pa pustimo in opazujemo. Večina pacientov se v takšnih primerih odloči za izrez.«
Še enkrat k preventivi. »Obleke, ki ne prepuščajo sončnih žarkov, absolutno svetujemo. Rokavi naj bodo dolgi. So iz materiala, ki prepuščajo znoj, v njih je prijetno.« Otroci se v teh oblekah lahko kopajo, igrajo v mivki, bodite pozorni, da imajo na glavi pokrivalo. In pokrivalo naj bo dovolj veliko. »Kapa bo zaščitila le plešo. Klobuk mora imeti sedemcentimetrske krajce, da zaščiti nos do faktorja sedem in brado do faktorja tri.« Večina ljudi, ko govorimo o zaščiti pred soncem, pomisli na kreme. Ne gre samo za te. »Ko greste na kavo, ne sedite na sonce. Na nogometni tekmi navijajte v senci. Nikoli ne ležite na soncu.« V prvi vrsti je pomembno naše obnašanje, šele potem kreme in vse drugo.
Za revijo Jana napisala: Maja Sodja
fotografije: shutterstock, Primož Predalič
