Milena Lorger: Zgodba o salonu s 50-letno tradicijo

To ni ena tistih zgodb, pri kateri bi se vse začelo s strašansko željo. V resnici je bilo vse malce 'mimogrede'. Ali pa 'usodno'. Karkoli vam je ljubše. Milena je namreč, kot številne ženske, rada uživala v kozmetičnih negah, in ko se je pred službo nekega dne podala na nego, je na kozmetični mizi, z vprašanjem, ali bi prišla tja delat kot vajenka, zapečatila svojo prihodnost. "Tako sem v salon dve leti hodila delat po službi, nakar sem si zaželela, da bi imela kakšen papir, da to počnem. Prijavila sem se v vajeniško šolo, vendar s tamkajšnjo izobrazbo in predavanji nisem bila zadovoljna. Želela sem več in tako se je začela zgodba z mojo dunajsko šolo. Vpisala sem se na šolo biološke kozmetike in se zaljubila v poklic, ki mi je zlezel pod kožo," je svoje začetke opisala Milena, ki je po prihodu domov odprla kozmetični salon.

Story: Je prvi salon stal na tem mestu, kjer smo danes?

Milena: Prvi je bil v Kranju, druga dva pa v Ljubljani. Bila sem zelo podjetna, imela sem 12 pomočnic, vendar je bil tedaj socializem in vse to je bilo prepovedano. Odkrili so me ravno, ko sem bila noseča s Tomažem, in ni bilo prijetno. Močno so me prestrašili, zato sem dva salona prodala in obdržala samo enega.

Story: Kakšno pa je bilo življenje pred 50 leti, ko se je nekako vse skupaj začelo?

Milena: Veliko lažje je bilo delati. Kozmetična nega je bila tedaj resnično takšna, kot mora biti; namenjena sproščanju, lepšanju, preventivi, ljudje so radi prišli. V resnici so komaj čakali. Zdaj pa tega ni. Ljudje nimajo časa, ko pa ga imajo, bi radi v čim krajšem času naredili čim več. Predvsem pa ni bilo toliko aparatur, ni bilo toliko tekmovanja med ljudmi. Danes ljudje h kozmetičarki ne hodijo z užitkom, sicer pa je koža ostala koža. (smeh)

Story: Se ni nič spremenila? (smeh)

Milena: Mislim, da jo je zdaj treba bolj obvladati. Zdaj je veliko več problemov s kožo, več je problematičnih tipov in morda tudi zato ni več toliko 'crkljanja', o katerem smo prej govorili.

Story: Imate dolgoletne izkušnje, ki ste jih prenesli tudi na sina Tomaža. To vama je verjetno obema v veliko čast?

Milena: Sem zelo srečen človek. Najprej zato, ker opravljam poklic, ki je hobi in služba obenem. In drugič zato, ker se je sin odločil, da bo to počel. On je sicer končal športno fakulteto, poleg tega je obiskoval srednjo elektrošolo. Kot sem že prej omenila, je v tem poklicu zdaj veliko aparatov in Tomaž ima to prednost, da to obvlada.

Story: Tomaž, pa ste kot otrok že radi pomagali v salonu?

Tomaž: Takrat me to ni zanimalo kot poklic, enostavno sem v tem prostoru živel. Salon je bil nekaj časa tudi del našega stanovanja, ko smo živeli v centru, in ko sem se vrnil iz šole, sem tako preprosto bil v salonu. Spomnim se, da sem mami zelo rad pomagal. Takrat je bilo veliko naravnih pripravkov in veliko krem se je zmešalo kar v salonu. To sem zelo rad počel. Prav tako sem rad komuniciral s strankami, ko sem bil malce starejši, ko sem imel okoli pet let, pa sem stranke, ki so čakale, tudi že malce pomasiral in jih pripravil na nego.

Story: Kdaj pa ste na to začeli gledati kot na poklic, ki bi ga radi opravljali?

Tomaž: Ko sem začel študirati na fakulteti za šport, sem na vse začel gledati malce drugače. Najprej sem začel pomagati pri terapijah telesa, kakšni masaži, pedikuri ... stvari sem torej začel spoznavati bolj podrobno. Ko sem se dokončno odločil, da bi to rad počel, sem se vpisal še na kozmetično šolo.

Milena: Vedeti morate, da je moja druga življenjska zgodba poučevanje. Leta 1972 sem začela poučevati na vajeniški šoli, ker sem, glede na svoje izkušnje z dunajsko šolo, želela dvigniti nivo naše stroke. Vse od začetkov, in to velja še danes, se zavzemam za višji, visok nivo kozmetičnega znanja, kar se kaže tudi v dosežkih. Naprej smo prešli z vajeniške na popolno srednjo šolo, potem na visoko šolo, zdaj pa je še višja. Pri vseh teh programih sem zelo aktivno in včasih tudi borbeno sodelovala, še posebej pa sem ponosna na visoko kozmetično šolo.

Story: Potem gre v resnici za življenjsko poslanstvo, ki ste ga prenesli na sina?

Milena: Bila sem presenečena in vesela. Je pa tudi tako, da za stranke ni bil noben šok, ko je Tomaž začel zares delati v salonu, ker so ga vse dolgoletne stranke poznale še iz časov, ko je bil še fantek. Nekatere se ga še zdaj spomnijo, kako je bil luštkan, ko je tekal po salonu. On je v tem užival. Vesela pa sem tudi, da se je ta odločitev zgodila tako spontano. Brez pregovarjanja, nagovarjanja ... Tako tudi on zdaj nadaljuje predavanja. Torej svojo dejavnost dopolnjujemo tudi s poučevanjem.

Story: Kako lepo je prisluhniti zgodbi, v kateri se v resnici vse tako 'poklopi'.

Milena: Vedno rada povem, tudi na informativnih dnevih, da vsem želim, da bi v tem poklicu uživali tako, kot sem jaz. Seveda so bili težki dnevi, številni v šoli, pa tudi v naši kozmetični sekciji je bilo veliko pogajanja. Vedno sem zagovarjala, da moramo stroko nadgraditi z novimi znanji. Ko gledam stranke, ki prihajajo v salon razočarane, jezne, utrujene, vedno rečem Tomažu, da sva midva v salonu kot v 'cerkvici'. Ker je tako spokojno. Kozmetika bi morala biti to, čemur je namenjena. Masaži, sprostitvi ...

Story: Pa se vama zdi, da se je odnos med vama v letih skupnega dela še poglobil?

Milena: Vedno sva se veliko pogovarjala, vsak večer sva šla na sprehod ... Okoli leta 1980 sem se začela aktivno ukvarjati z meditacijo, jogo, sprostitvenimi tehnikami in morda sem zaradi tega na probleme gledala na drugačen način. V resnici sem bila vedno malo pred časom. Tudi v šoli, saj smo z dijaki že v tistem času meditirali, delali vaje za energijo, ko jo je primanjkovalo ... pa sem bila v šoli že skoraj kaznovana. To je bilo zelo prepovedano. Tudi v zbornici so me včasih čudno gledali. Ampak ko je bil kdo v stiski, se je vedno prišel k meni malo pogovorit.

Story: Verjetno pa kot kozmetičarka prisluhnete številnim izpovedim strank?

Milena: Veliko je strank, ki k nam hodijo resnično dolgo in so zaradi tega veliko več kot samo stranke. So prijateljice. Tu skupaj rešujemo veliko osebnih problemov pa tudi sama vedno pravim, da je kozmetika del psihoterapije. Ker ko se človek olajša bremen, se to pozna tudi na koži in očeh. Mišice obraza se sprostijo in obraz, na katerem ni težav, je lepši obraz.

Tomaž: V resnici nas zdaj obiskujejo že otroci ali vnuki naših strank.

Milena: Res je. In prav zanimivo je, kako me zdaj kakšni vnuki ali pravnuki sprašujejo o svojih babicah.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord