Živa Voga in Saša Rojak se že dlje časa skupaj predstavljata pod blagovno znamko Dorimu. Tisti, ki ste že slišali za punčke Dorimu, bojevnike za boljši svet, sanjavčke in vilinske broške, veste, da bo to zgodba, polna idej za boljši jutri, predvsem pa, da bo to zgodba o ljubezni. O tisti, ki se je prvič zagledala na hodnikih graške univerze, ter tisti, ki se je z zlato nitjo elegantno zapisala v njunih izdelkih, o katerih je tokrat tudi tekel pogovor ...
Story: Živa in Saša sta par, ki sta poleg v ljubezni povezana tudi v ustvarjanju, prav tako pa vaju povezuje ista izobrazba in poklic. Če se ne motim, se je vajina ljubezen rodila v Avstriji, kajne?
Spoznala sva na prevajalskem študiju v Gradcu pred skoraj 15 leti, a to ni bila ljubezen na prvi pogled. Kar nekaj časa je trajalo, da sva se 'zagledala'. Ko sva se začela spoznavati, se je zelo hitro izkazalo, da imava enak pogled na svet, enake interese, podobne želje in kmalu sva jih usmerila v skupen tok. Ko se najdeta človeka, ki ne le da se znata podpreti, ampak si pomagata in se dopolnjujeta, ni več vprašanje, ali sta pripravljena na skupno pot.
Story: Vmes sta se sicer preselila v Slovenijo, zdaj pa, če prav razumem, ponovno ustvarjata v Avstriji. Se vama zdi, da je ustvarjalno bogatejša kot Slovenija ali so se vama tam enostavno ponudile boljše priložnosti?
Po študiju sva se res vrnila v Slovenijo, a sva kaj hitro ugotovila, da nama Avstrija na prevajalskem področju ponuja boljše možnosti za delo. Najprej sva se vrnila v Gradec, kjer sva se takrat pravzaprav počutila bolj doma kot v Sloveniji. Pred dvema letoma in pol sva Gradec zamenjala za Lipnico, ki je veliko bolj zelena, mirna, varna. Živiva skoraj nasproti gozda in naravnega rezervata, v katerem si z vsakim sprehodom napolniva baterije.
Ne bi rekla, da je Avstrija ustvarjalno bogatejša, a z gotovostjo trdiva, da imajo naši severni sosedje svoj pogled na umetnost. Še vedno se zelo navdušujejo nad steklom in masivnim lesom, medtem ko je slovenski trg precej bolj odprt za minimalistično in neklasično umetnost. Ker sama teživa k minimalizmu in prečiščenim izdelkom, bi znala svoje izdelke najbolje umestiti v skandinavski slog. Občutek imava, da se kar zlijejo s čistino, ki jo znajo Skandinavci ustvariti, čeprav njihovi prostori niso prazni in sterilni.
Story: Tista prva točka, ki je vajinemu ustvarjanju dala zagon, pa se je zgodila z rojstnim dnem Živine mame, saj sta ji želela podariti nekaj posebnega?
Od tega je minilo že skoraj šest let. Takrat je nastala Zgodba o mali Dorimu, zgodba o sanjah, ki se dogaja v vzporednem svetu, v mavričnem gozdu. Bila je darilo mami za rojstni dan, in ker v njej nastopa deklica Dorimu, ki sva jo želela podariti skupaj s knjigo, nama ni ostalo drugega, kot da sva se naučila izdelovati punčke – v nobeni punčki, ki sva jih našla na spletu, namreč nisva prepoznala skuštrane Dorimu. Tako je bilo darilo zgodba in njena glavna junakinja, v katero je bilo takrat vloženega veliko potu in krvavih žuljev.
Story: Sicer gre za knjigo za odrasle, vendar ji radi prisluhnejo tudi otroci? Ali v vas želja po ustvarjanju novih knjig še tli?
Zgodbo o mali Dorimu sem vedno opisala kot pravljico za odrasle, ki so pozabili na pomembne stvari v življenju. Res je v prvi vrsti namenjena odraslim, a je pisana v jeziku, ki ga razumejo tudi otroci. Morda ne dojamejo simbolike, ki se skriva v vsakem poglavju zgodbe, a dogajanje v knjigi lahko z lahkoto spremljajo.
Zgodba o mali Dorimu je dvakrat zmagala na literarnih natečajih, a žal ne morem reči, da so bile izkušnje ob izidu knjige pozitivne, še manj pa da bi si jih želela še kdaj podoživeti. Verjamem, da bo večina avtorjev, ki se trudi za izid svoje prve knjige (in upa, da se na njihovi knjigi v knjigarnah in knjižnicah ne bo nabiral prah), vedela, o čem govorim. Zato sva za ponatis knjige poskrbela kar sama. Zdaj veliko raje spišem kratke zgodbe, ki jih priloživa k izdelkom.
Story: Sicer ustvarjata tako imenovano Dorimu ljudstvo, ki ima zaradi ročne izdelave številne posebne značilnosti. Oblekice za punčke, ki jih sicer ne izdelujeta več, sta šivala ročno, poskrbita, da je vse na svojem mestu ... Nekje pa sem zasledila, da na začetku te zgodbe pravzaprav niste znala šivati.
Ja, res je bilo tako. Ko sva se odločila, da bova punčko Dorimu izdelala sama, sem jaz znala napeljati nit v šivanko in tukaj se je končalo. Zato sva naročila DVD z navodili, da sem se naučila osnovnih šivov. Saševa mama mi je pokazala, kako uporabljati šivalni stroj, in mi zašila prvih nekaj telesc, Saša pa se je naučil polnjenja in drugih tehničnih stvari, ki meni nikoli niso ležale. Potem sva kupila mali šivalni stroj, pravzaprav otroško izvedbo šivalnega stroja, in mislim, da je več kot 50 punčk nastalo s tem strojem. Ko so se punčke začele dobro prodajati, sva se odločila za nakup pravega stroja, ampak jaz sem vedno najraje ročno šivala drobne dodatke. Ravno zato sva verjetno kasneje začela izdelovati sanjavčke Dorimu in male vilinske broške, ki so tako drobne, da jih od začetka do konca izdelava izključno ročno.
Story: Dotaknili smo se že tega, da sta oba prevajalca. Mislim, da se strinjata s tem, da te opravljanje takšnega poklica malce izolira?
V prevajalskem poklicu lahko hitro postaneš osamljen in paziti moraš, da te današnji način dela ne posrka vase. Pozabiš lahko, da moraš ven, da se moraš gibati, družiti, zabavati - s prijatelji, ne za računalnikom. Midva sva to občutila takoj, ko sva začela delati. Obsežni prevajalski projekti so nama popolnoma vzeli prosti čas, tudi spala sva premalo, predvsem pa sva se začela zapirati v svet, v katerem je bilo delo na prvem mestu. Na srečo sva bila vedno popolnoma iskrena en do drugega, zato sva se skupaj izvila iz tega primeža in se sčasoma naučila reči ne. Potem je prišlo obdobje, ko se je začela razvijati zgodba o Dorimu.
Story: Saj res! Prebrala sem, da vaju je zgodba v resnici povezala ...
Zgodbo sva od vsega začetka razvijala skupaj. Zgodbo o Dorimu sem res napisala jaz, a Saša je vključen v vsako njeno besedo. Dogovorila sva se, da je glede zgodbe popolnoma iskren, in res sva jo skupaj razdelala do zadnje pike. Ko se je razširila na izdelovanje punčk, nisva nikoli razmišljala o tem, da bi naju to lahko razdvojilo, in res naju je vse skupaj še dodatno povezalo ter v najino življenje privedlo ljudi, s katerimi se imamo radi in smo postali prijatelji. Pravi prijatelji.
Story: Sicer pa sta svet prevajalstva in svet ustvarjalne domišljije precej različna. Zasledila sem, da je zadnji precej bolj prijazen, predvsem zaradi tega, ker je to svet, v katerem ni težko reči 'rad te imam'. Se torej v njem lažje izraža?
To sta dva različna svetova in res je najin ustvarjalni svet tisti, ki je prijaznejši, bolj čustven. Kako tudi ne bi bil, če ga sestavljajo prijazna bitjeca, ki nastajajo izključno iz ljubezni do Dorimu? Lepo je vedeti, da ljudje z izdelkom, ki si ga ustvaril, nekomu pokažejo, da ga imajo radi, da jim veliko pomeni. Velikokrat besede niso pomembne, saj dorimujčki preprosto prinašajo in prenašajo čisto ljubezen.
Story: Torej predvidevam, da pri vaju vprašanje o problemih, ki združujejo osebno in poslovno življenje, niso na mestu?
Osebno in poslovno življenje je pri nama od začetka prepleteno in te povezanosti nisva nikoli dojemala kot težavo. Dokler sva samo prevajala, je še obstajala meja med delom in nedelom, odkar je v najinem vsakdanu ustvarjanje, ki je prav tako postalo del poslovnega življenja, pa se je ta meja skoraj čisto zabrisala.
Story: Koliko svojih izdelkov pa sta do zdaj, tako na okroglo, poslala v svet?
Preko palca vsaj 150 punčk, nekaj več kot 300 sanjavčkov, okoli 100 vilinskih brošk, pa skulpture z razstave, nekaj magičnih fungusov, celo prvo legijo bojevnikov Dorimu za boljši svet ...
Story: Sicer pa sta se aprila v svet odpravila tudi sama, saj sta svoje bojevnike Dorimu za boljši svet, vajin zadnji projekt, predstavila na razstavi v Amsterdamu. Kakšni so občutki po vrnitvi domov?
V Amsterdamu sva bila razstavljavca na dogodku ob deseti obletnici delovanja Dabide - nizozemskega in belgijskega inštituta za izdelovanje skulptur, na katerem se je zbrala svetovna elita s tega področja. Ko sva vstopila v razstavni prostor, nekdanjo protestantsko cerkev, v kateri gostujejo številne razstave, sva morala globoko vdihniti. Vedela sva namreč, da so najini izdelki povsem drugačni od izdelkov drugih razstavljavcev, saj med razstavljenimi eksponati še vedno prevladuje klasična 'punčka', oblečena v nabrano čipkasto obleko in z bogatimi kodri. Ko sva začela postavljati razstavno mizo, so se nama kar malo tresle roke. Drugi razstavljavci so malce začudeno pogledovali, ko sva iz škatel pakirala regratova semena. Ko se je začelo nakazovati, kaj pravzaprav sestavljava, so nestrpno čakali končno podobo, še bolj pa so njihovo pozornost pritegnile špičaste ritke bojevnikov Dorimu. Tako obiskovalce razstave kot tudi druge razstavljavce je navdušilo predvsem to, da sva predstavila celoten koncept, in ne le razstavnih eksponatov. V veliki publikaciji Dabide, ki je izšla ob tej priložnosti, je predstavljen tudi projekt upcyclinga, ki sva ga predstavila na novembrski razstavi v galeriji Marjan Lovšin v Ljubljani.
Sodelovanje na amsterdamskem dogodku sva nujno potrebovala. Po eni strani zato, da sva se otresla notranjih strahov, ki so se izkazali za popolnoma odvečne, po drugi strani pa zato, da sva spoznala svet, ki se nama je še pred enim letom zdel povsem nedosegljiv. Vrnila sva se polna dobrih občutkov, dobila veliko pohval in spodbud za nadaljnje delo. Tako lepo je bilo opazovati, kako so se ljudem raznežili obrazi, ko sva jih spomnila na zgodbo o regratovi lučki, ki so jo kot otroci dobro poznali. Mnogi so se spraševali, kako so lahko pozabili nekaj tako lepega. In koliko otrok je začelo pihati proti regratovi lučki, ko so jo zagledali - neprecenljivi prizori.
Story: Za bojevniki Dorimu pa se piše prelepa zgodba o boljšem svetu, kajne?
Projekt, za katerega sva najprej mislila, da bo (le) nov korak, se je razvil v misijo za boljši svet. Regratovo lučko sva imela v mislih že, ko sva pripravljala razstavo v Ljubljani, a očitno takrat še ni bil pravi čas za uresničitev te ideje. Pravzaprav sva dopolnila zgodbo o regratovi lučki, ki smo jo vsi spoznali že kot otroci: če pihneš regratovo lučko in si nekaj zaželiš, se bo želja izpolnila. No, najina zgodba vključuje še bojevnike za boljši svet, ki spijo v regratovem cvetnem košku, dokler se rumeno socvetje regrata ne spremeni v srebrno belo lučko. Prebudi jih lahko le dobra želja. Tik preden sapa odpihne nežna semena kot male padalce, se biserna kapica bojevnika razpoči. Sejalec želja hitro zgrabi enega od padalcev in ga zasadi v zemljo. In ko iz njega zraste nov regrat, se dobra želja uresniči ... V septembru predstavljava nov koncept, ki je zasnovan tako, da ga bo lahko vsak sooblikoval skupaj z nama in spreminjal glede na svoje želje, počutje, letni čas, praznike. Sestavljen je iz dveh elementov: enega surovega in trdnega, a vseeno lahkega, in drugega nežnega, gracilnega, dinamičnega in krilatega. Več pa v septembru.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije osebni arhiv
