Pri Mladinski knjigi so se še zadnjič v jubilejnem letu Ivana Cankarja poklonili z zanimivo dokumentarno-esejistično knjigo izpod peresa Petra Kolška, ki se v celoti posveti Cankarjevemu ljubezenskemu življenju. Avtor se pri svojem pisanju opre na tisti del ohranjene korespondence, ki razkriva odnos Ivana Cankarja do ženskega življa.
Knjigo z naslovom Reci tvoji roki, da jo poljubljam, s podnaslovom Ivan Cankar in ženske, Peter Kolšek začne v Cankarjevih študentskih letih in konča s serijo pisem deseti dami tik pred njegovo smrtjo. Seznam deseterice Cankarju ljubih žensk in deklet, ki so se v knjigo uspele zapisati tudi poimensko, pa zaradi manjka ohranjenih pisem seveda ni popoln.
»Ne gre namreč samo za prikaz desetih žensk – zaljubljenk, ljubic, zaročenk, ki se jim posvečam, kolikor to po tolikem času omogočajo njihovi sledovi,« v predgovoru pojasnjuje Peter Kolšek in nadaljuje: »... v to pol dokumentarno pol komentirano poročilo sem skušal zajeti širše Cankarjevo razmerje do žensk. Neposredno, vsakdanje razmerje, ne tisto iz literarne imaginacije; ni namreč nujno, da se oboje prekriva. Poleg tega bi svojilna oblika pridevnika vzbujala napačen vtis; dekleta in žene, o katerih je tukaj beseda, ne samo, da niso bile Cankarjeva lastnina, kakor bi se po pravici zgražala feministična misel, dejstvo je, da je bil večinoma bolj on ’njihov’ kot one ’njegove.«
Cankar in ženske
Pričakujte torej, da bo Kolškova knjiga pred vašimi očmi orisala Ivana Cankarja tako, kot ga Slovenci in Slovenke še ne poznamo. Cankarja bomo tako spoznali še kot zaljubljenega moškega in z njim njegov odnos do žensk kot ljubezenskih partneric.
»Cankar je ženskam, s katerimi je imel ljubezenska opravila, napisal okrog 370 sporočil. Močno prevladujejo pisma, nekaj je bilo razglednic in kartic. Največ njegove ’pošte’ je prejela Štefka Loffler (225 enot), kar je razumljivo, saj je bil v času njune dolgotrajne zveze večkrat v Ljubljani ali kje drugje,« v nadaljevanju pojasnjuje Kolšek, ki hkrati z neprikrito žalostjo ugotavlja, kako se je zaradi Cankarjevih pogostih selitev veliko prav takšnih pisem tudi za vedno izgubilo.
Avtor knjigi Reci tvoji roki, da jo poljubljam je zato skušal na podlagi ohranjenega po svojih najboljših močeh strniti nekaj ugotovitev o Cankarju in konkretnih ženskah, s katerimi je bil najbolj povezan.
Adijo! Miserere!
»Ko je Cankar sredi septembra 1902 z Dunaja pisala ljubljeni Anici Lušin, tedaj le še prijateljici, in ji malodušno našteval dotedanje ljubice, je omenil naslednja imena: Francka, helena, Pavla, Julija, Ana, Minka. Pred imeni je zgroženo zapisal Miserere!, za njima pa – adijo. Moj žegen za pot. Nič ni narobe, če pomislimo, da je bila to njegova prva ’javna’ rekapitulacija dotedanjih ljubezenskih zvez.«
Ivan Cankar je bil takrat star šele dobrih šestindvajset let in za njim je bilo do takrat očitno že nekaj ljubezenskih zgodb, ki pa jih je tudi sam ocenjeval za neuspešne. Pri tem gre seveda podvomiti, da bi Cankar za uspešno razmerje štel zgolj tisto, ki bi se končalo s poroko. Iz pisanja pisem (pa tudi Cankarjevega siceršnjega opusa) gre namreč sklepati, da je v ljubezni v prvi vrsti zasledoval tako čustveno kot čutno usklajenost. Še več. V istem pismu, ki je bilo naslovljeno na Anico Lušin, jasno zapiše: »Jaz sem obsojen, da jabolko rišem, namesto, da bi ga pojedel, dasi umiram od lakote.«
Pa vendar mladi Ivan takrat nikakor ni umiral od lakote – ljubezenske ali kakšne druge. Med drugim je bila takrat za njim že ljubezenska zgodba s Franjo, ki jo v pismu Anici imenuje kar Francka.
Franja Opeka
Ko je Ivanu kot študentu padla v oči, je bila Franja še šestnajstletna dijakinja. Njuno znanstvo, ki je segalo še v otroška leta, je preraslo v zaljubljenost julija 1894 med počitnicami na Vrhniki in se nadaljevalo v jesenski šolski čas.
V enem od pisem, ki sta si jih zaljubljenca, izmenjala po očitno neuspelem zmenku, je mladi Cankar takole pihal na dušo zaljubljeni mladenki:
- »Ko Te v soboto ni bilo, ko so zaman iskale moje oči Tvojega lepega obrazka, ko nisem čul tvojega ljubkega glasu, bilo je moje srce žalostno iznenada. Zdelo se mi je tako, kakor bi ostalo v jutru svetlo solnce za goro, in bi ne izginila črna noč. Pa takoj sem bil jezen na svojo žalost. Saj si se ti gotovo lepo zabavala, in si časih morebiti za trenotek mislila nanj, ki hrepeneč pričakuje tiste ure, ko Te zopet vidi. Sam ne vem, ali je moja ljubezen bolj prisrčna in goreča tedaj, ko sem pri Tebi, ali tedaj, ko Tebe ni, o srčece!«
In naj na tem mestu kar takoj opozorimo bralke, ki bi jim zgornje vrstice morda prehitro ogrele srce, da gre Cankarjevo takratno ljubezensko ’brbotanje’, kot mu pravi Peter Kolšek, prej pripisati njegovi osvajalski virtuoznosti kot pa iskreni in globoki navezanosti. V nasprotju s Cankarjem je bila Franja namreč tista, ki je bila več kot očitno elementarno zaljubljena, osemnajstletni Ivan pa je bil tiste vrste zaljubljenec, ki se svoje vloge dobro zaveda.
Petnajst let kasneje je Cankar to šolsko zaljubljenost imenoval le še za ’ljubeznivo otroško komedijo’, ki pa je vendarle bila tudi njegova ljubezenska iniciacija.
Mlada ženska, ki je v Cankarjevo duševnost veliko močneje zarezala in dolgotrajno vplivala na njegovo predstavo o ženskah, pa je bila ...
Helena Fabani
Plavolaso lepotico iz ugledne družine, ki se je pet let kasneje poročila z njegovim sošolcem iz realke, je Cankar spoznal poleti 1895, ko je prišla k sestri na Vrhniko. Medtem ko je Helena takrat že končala svoje šolanje na učiteljišču, je Cankar še zavlačeval s svojo maturo. To jo je še bolj dvigalo nad leto mlajšim Ivanom.
Pa vendar so tisto poletje preskočile ljubezenske iskre med Ivanom in Heleno, ljubezenski spektakel pa je Cankar kasneje čudovito popisal v črtici Tičnica. Helena, ki je Cankarja zaznamovala tako, da je v vsaki ženski poslej iskal njeno idealno podobo, je navdahnila tudi pesmi iz cikla Helena, ki je najprej izšel v Ljubljanskem zvonu, nato pa ga je ponatisnil v knjigi Erotika. In Helena je brez dvoma navdihnila tudi črtico iz knjige Vinjete z naslovom Tisti lepi večeri.
- »Stopila je iz tramvaja, v sivi obleki, s širokim klobukom … To so njene oči, to je njen smeh! … Ozrla se je … Ah, ti dušica … Helena! In poleg nje cilinder in dolg površnik. Jaz sovražim že od nekdaj cilindre in dolge površnike ...«
Čeprav se med Ivanom in Heleno ni ohranilo nobeno pismo, o velikem pomenu te ljubezni našega najbolj znanega pisatelja ni prostora za dvom.
- »Ko sem stopil v vežo, polastila se me je bojazen … Ona je omožena. Iz tega sledi – ah, iz tega nikakor ne sledi, da bi ne bilo med nama nikakršnega razmerja več, da bi bil pretrgal sveti zakonski blagoslov, ono skrhano vez, spleteno iz sončnih žarkov. Morda je ostalo tudi na dnu njenega srca nekaj tistih spominov, lahno spečih, samo polpozabljenih … In tudi če ne vzdramijo … Jaz ne zahtevam ničesar, kakor da me poboža po obrazu vonj onih lepih večerov, da me pozdravijo iz njenih oči tiste davno ovenele vijolice. Druzega ničesar. Kaj more biti druzega?«
Cankarjevo občudovanje Helene je bilo omejeno na eno samo poletje 1895 in morda še pomlad naslednjega leta, ko je prihajala na obisk k sestri, a je njena podoba v Ivanovi zavesti še naprej živela tako, da so jo občasno senčile druge ženske podobe, ’a zasenčile je niso nikoli, le nekoliko odmaknile’.
Več o Cankarju in njegovih ženskah si boste lahko prebrali v knjigi Petra Kolška Reci tvoji roki, da jo poljubljam.
Priporočamo!
Cankaroslovje je o razmerju med Cankarjem in ženskami povedalo malo celovitega. Bolj dejavna je bila psihoanaliza, izhajajoča iz ženskih likov v dramah in prozi. Toda kdo so bile resnične ženske, predvsem dekleta, a tudi ne več najmlajše gospe, s katerimi je Cankar vzpostavljal ljubezenska razmerja, od platoničnih do erotičnih, one pa so mu čustva vračale ali jih le zadržano sprejemale? Kaj je pričakoval od žensk in kaj jim je bil sposoben dati?
Dokumentarno-esejistično delo Reci tvoji roki, da jo poljubljam skuša na to vprašanje odgovoriti s pomočjo razpoložljivega stvarnega gradiva. To so najprej pisma in druga drobna pošta. Različnim naslovnicam jih je napisal zelo veliko, ohranjenih je okrog 370. Žal je zelo malo takšnih, ki so romala v obratni smeri in ostala v pisateljevi zapuščini. Drugi vir informacij o Cankarjevih zvezah z ženskami so njihova utelešenja v literarnih likih. In tretji vir so ne zelo pogosta pričanja sodobnikov. Z upoštevanjem vseh teh »materialnih dokazov« si je Peter Kolšek prizadeval ustvariti objektivno podobo »nagovorjenih« žensk, hkrati pa se približati Cankarjevemu zapletenemu erotičnemu »podzemlju«.
Peter Kolšek (1951, Celje), pesnik in publicist, je diplomiral iz primerjalne književnosti in slavistike. Sedem let je poučeval slovenščino na dveh ljubljanskih gimnazijah, od leta 1987 pa je bil v službi pri časopisni hiši Delo. V letih 1992–1999 je bil urednik kulturne redakcije in pozneje urednik priloge Književni listi. Piše o literaturi, filmu, televiziji, kulturni politiki in »navadni« politiki. Z Dragom Bajtom je leta 1993 sestavil antologijo slovenske poezije (Sončnice poldneva). Pripravil je antologijske prikaze mnogih slovenskih pesnikov, leta 2006 pa antologijo slovenske poezije 20. stoletja Nevihta sladkih rož.
