10 povsem nerazložljivih paranormalnih zgodb, ob katerih boste ostali odprtih ust

10 povsem nerazložljivih paranormalnih zgodb, ob katerih boste ostali odprtih ust (foto: profimedia) profimedia
3. 1. 2021

Pripovedi o duhovih in drugih paranormalnih dogodkih so pogoste, a največkrat preveč ohlapne, vsake toliko pa se le najdejo take, ki so tako bizarne, da prav izzivajo radovednost in razlago.

Naslednjih 10 zgodbic bi lahko uvrstili na lestvico od srednje srhljivih do strašljivih in nezaslišanih, imajo pa eno skupno točko: ne moremo ponuditi nobene razumske razlage zanje. Za nobeno od njih. Priporočamo vam, da jih ne berete ponoči.

1. Do diagnoze z glasovi v glavi

Leta 1984 je med branjem v dnevni sobi nenadoma zaslišala jasen glas v glavi. »Prosim, ne boj se. Vem, da se ti zdi šokantno, ko tako govorim s tabo, a je to najboljši način za komunikacijo, ki sem se ga spomnil. S prijateljem sva včasih delala v otroški bolnišnici na ulici Great Ormond in bi ti rada pomagala.«

Po številnih pregledih, vključno s psihološkimi, so ženski postavili diagnozo – možganski tumor. Glas v glavi se ji je med pregledi redno oglašal. Ko so ji kirurgi izrezali tumor in je po operaciji prihajala k zavesti, ji je glas zazvenel zadnjič: »Vesela sva, da sva ti pomagala. Zbogom.«

Po posegu ni imela nobenih pooperativnih zapletov in glas je ni nagovoril nikoli več.

Raziskava o pacientki, ki si je s pomočjo skrivnostnih glasov v glavi sama postavila diagnozo, je bila objavljena v reviji British Medical Journal.

2. Namišljeni prijatelj ali sorodnik na obisku?

»Dedek je umrl le nekaj tednov po mojem rojstvu. Nikoli se nisva srečala in njegov videz mi je bil povsem tuj. Pri petih letih pa sem videl v gugalniku moža. Redno je sedel tam in imenoval sem ga Mož iz gugalnika. Starši so mislili, da sem v dobi, ko si otrok ustvari namišljenega prijatelja, sčasoma pa jim je šlo moje vsakodnevno pripovedovanje na živce. Izprašala sta me o skrivnostnem možu in mi nazadnje pokazala dedkovo fotografijo. Prepoznal sem ga.

Danes sem star 22 let in v vseh sanjah vidim dedka v ozadju. Spomnim se, da sem ga ob maturi videl stati ob starših. Prijeten občutek imam, ko pomislim, da pazi name in je tam, čeprav ga ni.«

Alaconz na spletnem poratlu reddit

3. Izkušnja iz prejšnjega življenja?

»Pred nekaj leti, ko je bila hči stara dobra tri leta, sva z možem spremljala televizijsko oddajo o napadu na dvojčka 11. septembra. Bilo je okrog obletnice dogodka. Hči, ki je sedela zraven in se ukvarjala s pobarvanko, je dvignila glavo, pogledala na zaslon, ko je letalo treščilo v stavbo in mirno rekla: Tam sem umrla. Nato je vrnila k barvanju, kot bi se nič ne zgodilo.

Z možem nisva z njo nikoli načela pogovora o smrti ali se pogovarjala o napadu na dvojčka. Od takrat ni več omenila svoje smrti v nesreči, vselej ko je bila po televiziji kakšna oddaja o tem dogodku, pa je izjavila, da tega ne želi gledati.«

Vicki Pocock na beyondreligion.com

4. Duhovi v kraljevi palači

Hamptonska kraljeva palača v Surreyju slovi kot najbolj oblegana zgradba z duhovi v Angliji. Na spletnih straneh so predstavljeni trije, ki največkrat strašijo. Peta žena Henrika VIII. Catherine Howard ali kot so jo prekrstili Vreščeča dama se zadržuje v galeriji, vsaj tam so jo obiskovalci in zaposleni največkrat opazili. Sybil Penn ali Siva dama blodi po vsej palači, in sicer od leta 1829, ko so prestavili njeno zadnje počivališče. Najbolj razvpit nesnovni prebivalec gradu pa je Skeletor, srhljiva prikazen, ki jo je leta 2003 ujelo oko nadzorne kamere.

Na uradni spletni strani kraljeve palače je o dogodku zapisano:

Tri zaporedne dni so varnostnike obvestili, naj zaprejo ena od požarnih vrat blizu razstavnega prostora.

Prvi dan se na posnetku nadzorne kamere vidi, kako so se z močno silo razprla dvokrilna vrata, ni pa bilo videti ničesar, kar bi pojasnilo, zakaj so se odprla.

Drugi dan so se vrata spet odprla, a tokrat se je pojavila še prikazen v srednjeveški obleki in vrata zaprla.

Tretji dan so se vrata vnovič odprla, na posnetku pa ni bilo nobenega duha, ki bi jih zaprl.

Se je na posnetku morda pojavil najbolj znani prebivalec palače Henrik osmi?

Posnetek si lahko ogledate sami spodaj.

5. Očetov dvojnik

»Pred desetimi leti (star sem bil osem) sem obiskal očeta na njegovem domu. Mačeha je bila v kuhinji, jaz sem bil v dnevni sobi. Oba sva videla očeta v rdeči flanelasti srajci in modrih kavbojkah, ki je zavil za vogalom sobe in se začel vzpenjati po stopnicah. Sledil sem mu in ga poklical. Obrnil se je, me pogledal, se nato vzpel do vrha stopnic in izginil za vogalom. Ko sem ga vnovič poklical, se je dvignil s kavča in me vprašal, kaj želim. Ves čas je spal na kavču! Midva z mačeho pa sva RAZLOČNO videla, kako je odšel iz sobe in se napotil po stopnicah.

To je bila najbolj čudna stvar, ki sem jo kdaj videl. Z mačeho se še vedno spominjava dogodka in se o njem pogovarjava. Vse skupaj se je zgodilo sredi dneva, zato kakršen koli nenavaden privid zaradi igre nočnih senc ni možen.«

GunslingerBill na redditu

6. Srhljivo otrokovo svarilo

»Ko je bila starejša sestra stara tri leta, je prosila nosečo teto, naj jo dvigne v naročje. Mama ji je prijazno razložila, da to ne bo šlo, ker ima teta v trebuščku dojenčka. Sestrica je odločno odgovorila, da je otrok mrtev. Mami se je zavrtelo od nelagodja, teta in babica pa sta ostali mirni in jo potolažili, da je vse v redu. Triletnik pač ne ve, kaj govori.

Toda, zgodba se s tem ni končala. Naslednji dan je šla teta k zdravniku na redni pregled in dojenček je bil res mrtev. Še vedno dobim kurjo polt, ko pomislim na ta dogodek.«

stanleythemanley44 na redditu

7. Temna postava

»Živel sem v hiši iz dvajsetih let prejšnjega stoletja v malem kalifornijskem mestecu Laguna Beach. Hiša je imela živahno preteklost: v njej so bili nedovoljena točilnica alkoholnih pijač, javna hiša in točka za tihotapljenje nezakonitih priseljencev.

Nekega dne sva se z ženo prerekala, ne spomnim se več o čem. Z malo jeze se je odpravila do lokala na skodelico kave in sprostitev, jaz pa sem ostal v hiši sam. Iz spalnice se mi je odpiral pogled na hodnik in kopalnico ter skozi kopalnico na vežo. Stal sem ob predalniku in s kotičkom očesa zaznal gibanje ter pogledal v tisto smer. Tam je bila ... prisegam pri bogu, da se mi po 17 letih še vedno ježi koža že samo ob tipkanju te zgodbe ... temna postava. Bila je kak meter visoka in je le megleno spominjala na človeka. Bolj je bila podobna obrisu, ki ga je nekdo na hitro načečkal. A ta čačka se je premikala! Podobno kot električni loki, ta opis se mi zdi še najboljši. Kolikor se spomnim, nisem slišal nobenega zvoka, natančno pa vem, da se obrisa nisem bal. Potem je opazil, da gledam vanj. Ne morem reči, da se je obrnil proti meni, le osredotočil se je name. Takrat sem se prestrašil. Nisem se premaknil, nisem zavpil, preprosto sem otrpnil, saj se je začel premikati proti meni. V moji smeri je DRVEL po hodniku.

Niti ne sanja se mi, kakšne so bile njegove namere, a v trenutku, ko je stopil v kopalnico, so se vrata, bližja meni, s TRESKOM zaprla. Takrat sem zakričal. Klical sem ženo, ki je seveda ni bilo doma. Stekel sem na prosto in se nisem vrnil v hišo, dokler ni čez kakih deset prišla domov žena.«

makeskidskill na redditu

8. Skrivnostni žvižgač

Mladenič iz Lansinga v Michiganu sliši nenavadne dvotonske žvižge, za katere se zdi, da prihajajo od nikoder. Zvoki so se v naključnih presledkih ponavljali odkar pomni. Vedno so mu vzbujali neprijeten, strašljiv občutek. Ob zadnjem »napevu« mu je uspelo posneti skrivnostnega žvižgača, a kljub temu ni nič bližje odkritju kdo (ali kaj) ga nadzira in mu sledi, kamor koli gre.

»Na posnetku je postava, ki je približno 20 metrov od obale krmarila kanu. Sarah je odšla še po nekaj piva v avto in me pustila samega. Strmel sem v skrivnostno osebo. Potem je – seveda – zažvižgal proti meni. Telo mi je otrpnilo, koža se mi je naježila. Prepoznal sem žvižgača iz otroštva, čeprav je minilo več kot deset let. Gledal sem v postavo na čolnu, a je bilo preveč temno, da bi lahko zaznal, kdo je. Ko je bil čoln obrnjen pravokotno na obalo, je figura nehala veslati, obrnila kanu, da mi je gledala v obraz in mi zažvižgala. Prestrašeno sem vstal in zavpil. Kdo je? Namesto odgovora se je zaslišalo še nekaj žvižgov, potem se je kanu obrnil za 180 stopinj in postava je odveslala stran.«

Celotno zgodbo si lahko preberete na redditu.

9. Willson Hall

Soba številka 428 v stavbi Willson Hall na univerzi Ohio je zaprta. Študentom dostop ni dovoljen, kajti v sobi se dogajajo čudne reči. Ne samo da tam straši, po poročilih so v sobi nevarni in nadvse aktivni duhovi.

Stavbo so zgradili na zemljišču, na katerem so Indijanci pokopavali svoje mrtve. Spiritualisti zatrjujejo, da je stavba postavljena v središču pentagrama, ki povezuje pet starodavnih pokopališč, zato so vse sile močnejše, pa najsi gre za dobro ali zlo.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v sobi 428 v skrivnostnih okoliščinah umrl študent. Nekaj let pozneje jo je neka študentka uporabljala za meditacije in tako imenovane astralne projekcije, ko duša zapusti telo in se po svoji volji giblje naokoli. Študentka, ki se ji je soba zdela energetsko močna, je kmalu umrla. Po poročilih si je prerezala žile na zapestju.

Od obeh smrti naprej so se vsi študentje, ki so bivali v tej sobi, pritoževali zaradi strašljivih stvari, ki so se dogajale podnevi in ponoči. Po zraku so leteli predmeti in se raztreščili ob steni, slišali so šepetanje in kričanje, celo takrat, ko v sobi ni bilo nikogar. Vrata so se sama odpirala in zapirala, še bolj grozljivi so bili demonični obrazi, ki so se prikazovali v vzorcu lesenih vrat. Čeprav so vrata večkrat zamenjali, so se skrivenčeni obrazi spet prikazali.

Nazadnje so se v upravi šole odločili, da bodo vrata strašljive sobe zaprli za vse večne čase. Niso želeli tvegati še kakšne tragedije.

Soba 428 je edina zapečatena soba v ameriških študentskih domovih doslej.

10. Napaka v matriki?

»Pred nekaj leti pri približno dvajsetih sem nenehno sanjala o ženski z dolgimi črnimi lasmi in imenom Aurora (ime je bilo izgovorjeno A-roar-uh). Sanje so bile različne, v vsakih pa se je pojavil njen značilen obraz in vedno sem slišala njeno ime. Nazadnje sem bila že tako zmedena, da sem se zbudila in s pomočjo googla skušala odkriti kakšno povezavo med nama. Po nekaj mesecih je izginila iz mojih sanj in vse skupaj sem odrinila iz glave kot navlako mojih preobremenjenih možganov.

Pred nekaj leti, natančneje na noč čarovnic 2009, sem se s prijateljico v avtu ustavila na bencinski črpalki. Ko sem hotela zaviti s črpalke na avtocesto, mi je zazvonil telefon. Neznana številka. Ustavila sem avto, pritisnila tipko, a na drugi strani je bila tišina. Nihče se ni oglasil. Za mano je bil nek nepotrpežljiv voznik in mi začel trobiti, potem pa nenadno zavil, med obšel in odpeljal naprej. Ni utegnil počakati dve sekundi, da bi speljala jaz. Nekaj sekund zatem, ko je njegov avto zavil na glavno cesto, je voznik srebrnega civica izgubil nadzor nad vozilom in treščil v avto, katerega voznik mi je prej tako nestrpno trobil. Poklicala sem policiste in jih počakala na črpalki. Oba voznika sta preminula na kraju nesreče. Če me ne bi zmotil telefonski klic, bi bila namesto enega mrtva jaz.

Nekaj ur pozneje sem zaradi hvaležnosti in radovednosti poklicala neznano številko. Zanimalo me je, kdo mi je rešil življenje. Telefon je zazvonil trikrat in preklopil na glasovno pošto. Živijo, tukaj Aurora, prosim pustite sporočilo z imenom in številko, sem zaslišala. Še nikoli v življenju se mi niso dlake tako postavile pokonci.

Naslednji dan sem poklicala še enkrat, saj me je vse skupaj begalo. Takrat se zaslišala ženski glas v živo, začeli sva se pogovarjati in povedala sem ji svojo zgodbo. Vključno s sanjami. Ni ji bilo razumljivo, kako bi me lahko nekdo poklical z njene številke, saj me ona ni. Čudno, mar ne? Vprašala sem jo, če je na facebooku, ker me je zanimal njen videz. Spraševala sem se, ali je podobna ženski iz sanj.

Preverila sem facebook in ... ti vraga, bila je ona.«

Sarax11 na redditu

Vir: ThoughtCo