10 zapornic na Igu o njihovih izkušnjah

»Ko sem pristala tu notri, sem mislila, da se mi je podrl svet. To ti poruši celo življenje. Tu ti vzamejo čisto vse. Z besedo 'svoboda' je povezano čisto vse. Zunaj bi lahko delala, služila, skrbela za vse, tako kot vedno. Ves čas sem mislila, da pridejo sem samo morilci. Ob spremljanju televizije, medijev ... sem ves čas mislila, zapor kot zapor, da je samo za tiste, ki naredijo kaj res groznega. Prepričana sem bila, tudi ko sem brala tisto pogojno, da se to meni ne more zgoditi, da je nemogoče, da bi sem prišla.« (Začasno bivališče: Na gradu 25, Ig; str. 95)

Nežka (ime je izmišljeno, vsaka zapornica si je izbrala izmišljeno ime, op. a.) je v edini ženski zapor v Sloveniji na Ig prišla prestajat dve leti dolgo zaporno kazen zaradi obsodbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije. A Nežkina pripoved je le ena izmed desetih resničnih živ­ljenjskih pripovedi, ki so jih zapornice zaupale ekipi raziskovalk Deji Crnović, Nini Perger, Jasni Podreka in Darji Tadič pod vodstvom sociologinje in raziskovalke ženskih študij dr. Milice Antić Gaber. Pripovedi so zbrane v knjigi: Začasno bivališče: Na gradu 25, Ig.

»Pristati v zaporu«

Na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij so nam povedali, da je struktura kaznivih dejanj žensk v Sloveniji v zadnjih letih podobna moškim. »Tako pri moških kot ženskah prevladujejo premoženjski delikti, sledijo kazniva dejanja zoper človekovo zdravje.« Največji delež obsojenk pa prestaja zaporno kazen do dveh let. Tadeja Glavica, direktorica Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig, je povedala, da je med približno sto zaprtimi ženskami na Igu najmlajša stara 23 let, najstarejša pa 77.

»Zapor je res hud, a na polodprtem režimu imaš veliko več nekakšne svobode. Saj je res, da je gibanje omejeno, ampak lahko greš v park, na dvorišče, lahko greš v knjižnico, v kafetarno ali pa si v sobi. Imaš neko možnost, kar nekaj se ti dogaja, nekako ti mine dan. Edino tisto, ko se vsak tvoj korak spremlja ... Jaz rečem, da te gleda big brother. Veš, da te ves čas nekdo od zaposlenih spremlja. Po hodniku greš in veš, da ko hodiš po tistem hodniku, po stopnicah, kamorkoli se obrneš, štiriindvajset ur na dan vedo za tvoj korak. Za vse moraš spraševati – ali smeš to ali smeš ono. Za vse moraš prošnje pisati, karkoli si želiš, moraš prositi za odobritve,« je razložila Stela, ki je zaradi gospodarskih kaznivih dejanj v zaporu drugič, tokrat na prestajanju enega leta in pol zaporne kazni, hkrati pa ima odprtih še nekaj kazenskih postopkov.

Tadeja Glavica, direktorica Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig, je v razpravi na okrogli mizi razložila, da se dnevna rutina v zaporu začne z jutranjim vstajanjem in skrbjo za osebno higieno. Tiste zapornice, ki so razporejene na delo, odidejo na delo, potem je kosilo, sledijo mu različne popoldanske dejavnosti. Tiste, ki rednega dela ne opravljajo, so vključene v delovno terapijo. Kakšna dela pa opravljajo zapornice na Igu? »Nekaj jih dela v javno gospodarskem zavodu Rinka, kjer denimo ob koncu šolskega leta sestavljajo peresnice, naslednja skupina so denimo hišna dela, zapornice delajo v pralnici, kuhinji, na vrtu. Trudimo se, da zaposlimo čim več zapornic, saj na takšen način ohranjajo delovne navade, marsikatera pridobi nove delovne navade,« razloži Tadeja Glavica. Zapornice pa se lahko med prestajanjem zaporne kazni tudi izobražujejo, omeni direktorica Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. »Imeli smo nacionalno poklicno kvalifikacijo za čistilko, zdaj imamo še nacionalno poklicno kvalifikacijo za pomočnico kuharice,« našteje.

Marsikoga in marsikdaj smo že slišali reči, ah, saj v zaporu pa ni tako slabo – imaš streho nad glavo, hrano ... To drži. A zapor je vendarle zapor. Ženske v pripovedih omenjajo, da so ene najtežjih stvari v zaporu odnosi, kjer prijateljstvo ne obstaja. »Nekatere obsojenke so recimo presrečne, da so noter, saj so tako dobile streho nad glavo in hrano, ki je prej niso imele. Boljše živijo v zaporu kot zunaj. Ena je spala celo v avtu. Zanjo je tukaj raj. Tri- do štirikrat jo čaka topel obrok, lahko se stušira, zanjo je to hotel s petimi zvezdicami. Potem imate žensko, ki ne ve (ali noče vedeti), kaj je to zobna ščetka. Ko jo vprašate, zakaj si ne umiva zob, odgovori, da tega nikoli v življenju ni počela. Če se hočete z njimi pogovarjati na primer o zgodovini, zemljepisu, filmih, igralcih in podobno, samo prazno buljijo v vas in ne razumejo, o čem govorite. Skratka, o ničemer se ne morete pogovarjati z njimi. Ne trdim, da so vse iste, ampak jaz se med njimi nekako ne najdem,« je Teodora, ki je v zaporu prvič, delila svojo izkušnjo z bivanjem v zaporu.

Da je pogovor za zapornice zelo pomemben, se strokovnjaki strinjajo, saj to zapornicam pomeni, da so slišane, da je nekomu zanje mar. A ni vseeno, za kakšen tip pogovora gre. Zapornice denimo do osebja v zaporu niso ravno zaupljive. »Ta strah je prisoten. Opažamo, da se ženske zapornice lažje odprejo nekomu, ki ni del osebja v zaporu,« pove direktorica Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. To priča tudi zgodba zapornice Stele. »Zaposleni so na preži, kaj boš naredil, kako boš naredil, kako boš reagiral. Nonstop si na nekakšnem testu. Kot kakšen poskusni zajček. Kaj bo tvoj naslednji korak, kako boš odreagiral na določeno zadevo. Tako da nikoli ne veš. Včasih prav študiram, kaj naj odgovorim. Ker če odgovorim tako, kot resnično mislim, ne vem, kakšne posledice bo to imelo zame. Ne smeš jokati, ne smeš kazati šibkosti, ker si avtomatsko emocionalno nestabilna oseba, kar pomeni, da ti Zavod ne more zaupati in te nagraditi z različnimi zunajzavodskimi ugodnostmi.«

»Nekatere zapornice izražajo željo, da bi si želele več pogovorov z ljudmi, ki ne delajo v zaporu, z nevladnimi organizacijami, ki bi se z njimi pogovarjali na drugačen način,« pove dr. Milica Antić Gaber. »Poskušamo vključevati tudi nevladne organizacije, predvsem na psihološkem področju. So pa to načrtovani, usmerjeni pogovori. Spodbujamo tudi pogovor s prostovoljci,« komentira Tadeja Glavica.

Nekatere zapornice pa kljub režimu, ki velja v zaporu, celo izrazijo neke vrste hvaležnost, da so v zaporu, saj je bilo življenje zunaj zapora zanje uničujoče. Tudi zaradi drog. »Trideset odstotkov vseh ima težave z odvisnostjo,« je povedala Tadeja Glavica. »Predlani sem izvedela, da so moji bližnji preiskovalnega sodnika prosili, naj me zapre, saj so videli, da ni druge možnosti in mi bodo kmalu hodili sveče prižigat, če bo šlo tako naprej. /.../ Ko se ozrem nazaj, sem preiskovalnemu sodniku in sodnici hvaležna, da sta me zaprla,« je povedala zapornica Ajša, ki je bila vsakič obsojena zaradi tatvin, ki jih je storila pod vplivom drog.

Partner igra glavno vlogo

Zapornice nikakor ne smemo uvrščati v neko složno, homogeno skupino, vsaka zgodba je posebna. »A vendarle je mogoče potegniti nekaj skupnih značilnosti, ki nekatere povezujejo. Ena izmed teh je tudi socializacija po spolu – to se izraža, da so bile socializirane kot take osebnosti, ki se morajo v zasebnem življenju podrejati, morajo poskrbeti za vse druge, da morajo ostati skupaj s partnerjem tudi, če je nasilen,« pove dr. Milica Antić Gaber. Odvetnik Dino Bauk v uvodnem besedilu knjige Začasno bivališče zapiše, da so tudi socialne danosti pomemben dejavnik tveganja, da bo posameznica stopila na pot prepovedanih in kaznivih dejanj. »V preveč primerih so si ozadja zgodb o zaporu tako zelo podobna, da bi težko govorili o naključju, prej o vzorcu. V zaporu nesorazmerno večkrat končajo ženske iz neprivilegiranih družbenih slojev, zato moramo v tej okoliščini iskati enega bistvenih razlogov za njihovo usodo,« razloži in omeni, da je navedeni razlog pri moških zapornikih podoben.

»Točka, na kateri ženske zgodbe bistveno odstopijo od vzorca moških, pa je močan vpliv partnerja na njihovo usodo. V ženskih zgodbah partner vedno znova igra eno glavnih vlog, bodisi kot nasilnež bodisi kot napeljevalec ali pa vsaj kot tisti odsotni, tisti, ki je odšel in zaradi katerega je vsa teža družbenega položaja v celoti obremenila pleča junakinj zgodb,« meni odvetnik Bauk. Z njim se strinja tudi prof. dr. Dragan Petrovec s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki je bil nekaj let tudi sam vodja ženskega zapora na Igu. »Videti je, kot da ženske, dekleta, ne bi mogle svobodno in razumno izbirati, vsaj da bi se lahko izognile tistim najslabšim, ki žrtve takoj privežejo nase z mamili. Po tej vklenjenosti je namreč mogoče prav vse, od zlorab za prostitucijo do neprekinjene vrste kaznivih dejanj, s katerimi zasledujejo en sam cilj – priti do denarja za nove in nove količine mamil,« zapiše Petrovec. Na okrogli mizi omeni tudi, da je v takih partnerskih zvezah zanimivo in obenem tudi tragično, da nekatere obsojenke svojih partnerjev ne bi zamenjale. »Takšna navezanost na nasilneža le potrjuje neredko patološko vez med žrtvijo in nasilnežem, ki se ob vseh hudih izkušnjah zdi nepojmljiva. In čeprav takšna čustvena zveza ostaja nerazumljena celo pri strokovnjakih, se je moramo vsaj zavedati in jo še naprej raziskovati, namesto da zaidemo v očitke in moraliziranje.«

»V bistvu me je tega naučil moj bivši fant. On je znal že prej krasti, tudi v zaporu je bil zaradi tega. In jaz sem potem to, kar mi je pokazal, pač delala. Recimo, ne vem, šla sem v cerkev in pobirala denar iz pušic in podobno. Ali pa, ne vem, sem na primer poleti kradla torbice pa denarnice in nahrbtnike v enem turističnem mestu, zato da sem prišla do denarja, da sem imela za robo, da sem lahko šmrkala, da sem lahko pušila travo, karkoli. /.../ Zdaj sem pa tukaj, v zaporu. V bistvu sploh ne bi sedela, če ne bi bila z njim. Tudi moja mama ga ni nikoli marala,« je zaupala raziskovalkam svojo zgodbo zapornica Ema, ki je bila na prvem prestajanju zaporne kazni zaradi več premoženjskih kaznivih dejanj. Laura, ki je že drugič v zaporu, pa je povedala: »Spet sem začela krasti. Miran je opazil, da mi gre to dobro od rok. Silil me je, da sem kradla za tablete. Tudi dilala sva. Dobro nama je šlo, nekako sva morala preživeti. Ampak sem mogla hodit na biznise samo jaz, ker je Miran, gospod, samo spal. Ves denar in vse ukradeno pa je pobral on. Za tablete. Bila sva lačna, ampak za tablete sva pa imela. /.../ V tistem obdobju sem večkrat dobila po pički, dobila sem kar nekaj batin. Miran me je enkrat udaril, klofnil me je in mi prebil ustnico. Prijela sem ga za vrat in poklicala policijo. Začel me je jebat v glavo, me poniževat. 'Kurba!' mi je ves čas govoril.«

Zapornice, ki so matere

»Ko sem prišla v zapor, je šla hči ravno v deveti razred osnovne šole. Ko je otrok v fazi prehoda iz osnovne v srednjo šolo, te sprašuje za mnenje in te najbolj potrebuje. Kot starš mu daš neke napotke, smernice za naprej. Ona pa pride na obiske in je vsa vesela, da lahko pride z babico. Vsakič me veliko tolaži in mi stoji ob strani. Meni je zelo hudo, vsak dan grem na telefon in jo pokličem, vprašam, kaj dela, kako je bilo v šoli. Ves čas sem v stiku z njo. Zdaj bo imela valeto. Ko je bila v nedeljo tu na obisku, mi je vse razlagala: kakšno oblekico bo imela (rdečo), pa rdeče čeveljčke. Povedala mi je, da v šoli nihče, razen psihologinje in pedagoginje, ne ve, da sem tukaj. Razrednik ne ve, ker je tako pridna v šoli, da mi nikoli ni bilo treba hoditi tja, zato me v šoli nihče ne pogreša,« je povedala svojo zgodbo Nežka, ki je v zapor prišla na prestajanje dve leti dolge zaporne kazni.

»Razlika, ki jo opažamo med moškimi in ženskami, je, ali so ženske, ki pridejo k nam, mame. Ženske pridejo k nam v stiski, kdo bo skrbel za njihove otroke, ali jim jih bodo vzeli. Včasih, ko grem popoldne po hodniku, slišim nekatere, ko govorijo po telefonu in z njimi delajo domače naloge, otroci prinesejo na obiske zvezke. Tako da opažamo, da si želijo ženske to vlogo mame ohranjati tudi v zaporu. Ampak je to v zaporu težje. To je v bistvu lahko tudi ena posledica, da so v še večji stiski,« pove Tadeja Glavica.

Vsaka zgodba je zgodba zase

Dr. Dušan Petrovec pove, da je vsaka zgodba zgodba zase. »Lahko je šlo samo za 400 evrov, lahko je bila natakarica, ki je samo enkrat naivno predala gram droge. Takšne zgodbe se nas seveda dotaknejo. A vedno moramo vsako zgodbo jemati tudi nekoliko kritično, moramo jo pretehtati. Kar nekaj je primerov, ki nam vzbudijo čustva tudi, ko jih gremo zelo natančno preiskovat, a treba se je zavedati, da to še zdaleč ni pravilo, da so vse takšne,« pove Petrovec. Dr. Milica Antić Gaber je na predstavitvi knjige v atriju ZRC Sazu povedala, da so želeli z raziskovanjem zaprtim ženskam dati glas, da povedo, kdo so, kako so se znašle za zapahi, kakšna življenja so živele pred zaporom, kako se pripravljajo na življenje po zaporu. Poleg tega pa spodbuditi posameznike k razmisleku o tematiki in drugačnemu razumevanju do tistih, ki se v zaporu znajdejo. »Zapor se lahko zgodi vsakomur, a nekaterim prej kot drugim,« so v knjigi zapisale avtorice projekta.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Jasmina Vidmar, Shutterstock, Igor Zaplatil

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec