Se je to zgodilo tudi vam?
Tisto, kar se v trgovinah prodaja kot olje tartufov, večinoma nima veliko opravka z vrstami te gobe. Še več, takšna olja se pogosto izdelujejo v laboratorijih, to pa ni edina vrsta hrane, ki se ponareja.
Ko govorimo o okusih, ki definirajo svetovno kuhinjo, ni vse tako, kot se zdi. Od vanilije v priljubljeni sladici do vasabija na sušiju – prave sestavine so pogosto preveč redke ali predrage, da bi zadovoljile globalno povpraševanje. Ravno zato so podjetja našla način, kako zaslužiti s ponujanjem cenejših alternativ hrane, medtem ko ste prepričani, da kupujete pravo stvar.
Tartufi
Tisto, kar se v trgovinah prodaja kot olje tartufov, večinoma nima veliko opravka z vrstami te gobe. Še več, takšna olja se pogosto izdelujejo v laboratorijih. Pravi tartufi so redki in zelo dragi, zato ni presenetljivo, da so pogosto tarča ponarejevalcev.
Olje tartufov običajno pomeni mešanico sončničnega in olivnega olja, ki je aromatizirano s sintetično spojino, pridobljeno iz nafte, imenovano 2,4 ditiapentan. Edini način, da ste prepričani, da jeste tartufe, je, da vidite, kako vam nekdo nariba aromatični tartuf na krožnik.
Javorjev sirup
Skoraj polovica javorjevega sirupa na svetovnem trgu je ponaredek. Izdelava pravega javorjevega sirupa ni enostavna – potrebnih je približno 45 litrov javorjevega soka, da se proizvede en liter sirupa. Tisto, kar izgleda kot javorjev sirup, je v resnici mešanica koruznega sirupa, karamel in arom.
Pravi javorjev sirup se prepozna po barvi in teksturi – ima redkejšo konsistenco in motnejši videz kot umetne mešanice. Preberite tudi deklaracijo – pravi javorjev sirup večinoma prihaja iz Kanade.
Vasabi
Večina vasabija, ki se prodaja izven Japonske, je ponaredek – običajno gre za mešanico hrena, koruznega škroba in sladil. Pravi vasabi je 30-krat dražji od tistega, ki se prodaja v supermarketih in specializiranih trgovinah. Nima tako pekočega okusa, kot mislite. Če vam grlo gori od pekočine, verjetneje jeste izdelek na osnovi hrena.
Vasabi je zelo redek na Japonskem in raste ob gorskih izvirih. Ta koreninska rastlina ima rada milo temperaturo, senco in prod, kar so pogoji, ki jih je težko ponoviti v drugih delih sveta.
Parmezan
Da bi sir bil parmezan, mora prihajati iz Parme v Italiji, natančneje iz regije Emilia-Romanja. Samo 300 mlekarn v tej regiji je certificiranih za proizvodnjo pristnega Parmigiano-Reggiano. V mleko dodajo posebne bakterije, ki siru dajo značilen okus, in mora zoreti najmanj eno leto. Koluti pristnega parmezana so označeni z žigom Denominazione di Origine Protetta, ki zagotavlja, da je sir prišel s pravega mesta. V novejšem času so nekateri proizvajalci začeli vključevati mikročipe za zaščito svojih izdelkov pred ponarejanjem.
Vanilija
Vanilija je vsepovsod prisotna in brez nje si je nemogoče zamisliti sladke izdelke na svetovnem tržištu – od sladoleda do raznih industrijskih piškotov, tort in drugih desertov. Gre za dišeče posušeno sadje užitne orhideje, ki raste v tropskih krajih in jo odlikujejo temno-rjave barve.
Da bi se vzgojila, nabrala in predelala, se ne uporabljajo kemikalije niti posebni pripomočki – samo ročno. Prav zato je zelo draga – samo en odstotek izdelkov na svetovnem tržištu je narejen z avtentično vanilijo. Ostalo vsebuje sintetično nadomestilo za vanilijo – vanilin – ki je ustvarjen, da zmanjša ceno izdelkov.
Kaviar
Kaviar se izdeluje iz soljenih ribjih jajc ali ikre beluge jesetre. Gre za zelo redek, delikaten in drag izdelek, ki lahko doseže ceno do 20 tisoč evrov za kilogram, zaradi česar je pogosta tarča ponarejevalcev. Namesto ikre beluge pogosto uporabljajo ikro rib slabše kakovosti. Razliko med pravim izdelkom in ponaredkom znajo prepoznati samo najizkušenejši poznavalci.
Med
Tretjina medu na svetovnem tržištu je – ponaredek. Potreba po tem živilu je bistveno večja, kot jo čebele lahko proizvedejo, zato je tarča ponarejevalcev. Da bi povečali volumen, se pravi med pogosto meša s koruznim sirupom, sladkorjem iz riže in trsa ter podobnimi izdelki. Na ta način uničujejo prehranske in zdravstvene kakovosti pravega medu in ga spreminjajo v poceni sladkor. Če želite jesti pravi med, ga kupujte iz preverjenih virov in od lokalnih proizvajalcev.
Ekstra deviško oljčno olje
Ekstra deviško oljčno olje je tarča prevar s hrano že od časov starega Rima. Kriminalci so prodajali slabše oljčno olje ali mešanice olj pod oznako ekstra deviškega oljčnega olja, in to se dogaja vse do današnjih dni.
Wagyu govedina
Wagyu je beseda, ki označuje japonsko govedo, in se nanaša na štiri pasme: Kuroge, Akage, Mukaku in Nihon Tankaku. Na Japonskem obstajajo strogi predpisi, ki urejajo vzgojo teh živali, vse z namenom, da se doseže meso izjemne mehkobe in okusa. Izvažajo se le manjše količine. V drugih državah predpisi niso tako strogi. V ZDA na primer se wagyu lahko križa z drugimi manj dragimi vrstami goveda, tako da prodajajo meso pod oznako wagyu, čeprav gre za mešanice dveh ali več različnih vrst.
Žafran
Žafran je najdražja začimba na svetu, ki se pridobiva iz nitk njegovega cveta. Kmetje rabijo dve leti, da vzgojijo cvetje in opravijo žetev, rezanje in sortiranje pa se opravi ročno. Da bi dobili en kilogram žafrana, je potrebnih okoli 150.000 cvetov, zato ni presenetljivo, da ta začimba dosega visoke cene, niti to, da jo pogosto poskušajo ponarediti. Prevaranti skušajo posnemati izdelek z rdeče obarvanim senom, konjsko dlako, kokosovimi nitmi in koreninami različnih rastlin.
Kava
Celó kava, ki se pije na svetovnem trgu, ni vedno narejena iz 100 odstotkov kave. Mleta kava se meša z drobljenim žirom, ječmenom in pšenico. V preteklosti so jo znali mešati z vsem, kar je rjave barve – od žagovine do zažganega koruze, vse z namenom, da povečajo volumen izdelka, ki je sicer lahko precej drag,
Novo na Metroplay: Anja Ramšak o poroki, ljubezenski zgodbi, vrnitvi v jutranji radijski program in hobijih