17 ovrženih mitov o Ivani Orleanski

Ivana Orleanska je ime, ki je znano tako rekoč po vsem svetu.

Francozi so jo razglasili za narodno junakinjo, katoliška cerkev za svetnico in svet za navdih vsem, ki se znajdejo v hudi stiski. Ivanino življenje, ki sta ga zaznamovala nepredstavljivo junaštvo in požrtvovalnost, je preraslo v legendo. Zgodbo o uporniški najstnici, ki je porazila angleško vojsko v stoletni vojni, preden jo je sveta inkvizicija sežgala na grmadi zaradi čarovništva, so povedali že neštetokrat. Pa je ta zgodba pravilna? Resda je zgorela na grmadi, vendar ne kot obsojena čarovnica in ne po ukazu inkvizicije. Prav tako ni triumfirala v stoletni vojni, in ko smo že pri tem, niti ni bila tako uporniška. A prav na popularizirano podobo vihrave bojevnice, ki rada smukne v moške hlače, so se sklicevali njeni krvniki, ko so jo obsodili na smrt.

Povsem naravno je, da se zgodovinski liki skozi čas prepletejo z nekaterimi zmotnimi predstavami in zgrešenimi miti, v Ivaninem primeru pa je precejšnja količina nepravilnosti v primerjavi z dokazljivimi dejstvi naravnost osupljiva.

Ironično so prav notarji njenih nasprotnikov, ki so se je želeli odkrižati, tisti, ki so nam zagotovili najzanesljivejše in najbolj pronicljive informacije o življenju navdihujoče Francozinje iz 15. stoletja. Ti stari zapisi slikajo povsem drugačno podobo Device Orleanske. Zadržano, globoko verno dekle, ki je pretakalo solze celo za svojimi sovražniki in si želelo le vrnitve v domače okolje. Ta resnična podoba dekleta, ki ni bilo nasilne narave, je pa pokazalo izreden pogum v času neizmernega strahu in hude stiske, je še veliko bolj navdihujoča kot zgodba o bojevniški boginji, kakršna naj bi bila. Preberite, kako smo se otresli neresnic in odkrili pravo Ivano Orleansko, viteško devico iz Domremyja.

Rada si je nadela moška oblačila

Ljudska predstava Ivane Orelanske, ki ob prvi priložnosti skoči v moške hlače in bojni oklep, je zelo pogosta. Očitki o neprimernem oblačenju so navsezadnje tudi pripomogli k obsodbi mlade 'La Pucelle' (device, kot se je poimenovala sama). Ženski obleki se je odpovedala iz praktičnih razlogov in ne zato, ker bi ji bila moška ljubša. V hlačah je lažje jezdila, hkrati pa se je lahko učinkoviteje ubranila pogostih poskusov posilstva. Ivana je med sojenjem zaprosila, naj jo pokopljejo v ženski obleki, če ji bo namenjeno umreti v ječi.

Francoze je Ivanina smrt hudo prizadela

Ivana danes velja za utelešenje francoskega narodnega duha, rešiteljico naroda in mučenico, bilo pa je obdobje, ko bi jo več Francozov raje videlo mrtvo kot pa objokovalo njeno smrt. Za Angleže je bil bridki konec 'maskote' francoskih vojaških sil spodbuden dogodek, zato so se brez zadržkov veselili novice o njeni usmrtitvi. Tiste, ki so podpirali Ivano in Karla VII. je novica potrla, o množičnem žalovanju pa ni bilo ne duha ne sluha. Francija je šele po mnogo letih razveljavila obsodbe sodišča in Ivano postavila na piedestal svetnice. Ko so razglasili njeno nedolžnost, so jo po vsej državi sprejeli za legendarno junakinjo. V zgodnjem 19. stoletju je Napoleon njeno podobo uporabil kot politični simbol. Do danes so v njeno čast ustvarili več kot 20 spomenikov, neštete umetniške slike, opere, filme, po njej pa se celo imenuje ladja francoske mornarice.

Francosko zmago v stoletni vojni proti Angležem je priborila Ivana Orelanska

Težko bi zanikali dejstvo, da sta navzočnost in prigovarjanje neustrašne Ivane Orleanske toliko opogumila vojake, da so iz Orleansa pregnali Angleže, kar je postopoma vodilo do kronanja Karla VII., vendar bi bilo hkrati zmotno trditi, da je za zmago Francozov zaslužna le Ivana.

Ivano so usmrtili 20 let pred zadnjo bitko stoletne vojne, poleg tega pa so k dokončni zmagi pripomogli tudi drugi dejavniki. Med vojno je bila Francija v prehodnem obdobju, saj je prav takrat prehajala iz srednjeveške fevdalne ureditve v moderno državo s profesionalno vojsko. Dolga obdobja med posameznimi vojnimi konflikti so Francozom omogočila, da zberejo moči in postanejo silovita in organizirana vojaška sila.

Po drugi strani so Angleže pestile finančne težave, skrbele so jih domače razmere, ki so privedle do vojne rož. Ivana je v brezvoljni francoski vojski prebudila narodno zavest in nacionalizem, vendar so vojne skupek tako kompleksnih dejavnikov, da je zmago nemogoče pripisati posamezniku s praporjem v roki.

Bila je trde glave

Ivana je menda sama priznala, da ni posebno razgledana, vendar to še ne pomeni, da ni bila bistra. Kako hitre pameti je bila, je razvidno iz zapisov njenega sojenja. Ko jo je na primer moški z močnim naglasom vprašal, v katerem jeziku naj bi se z njo pogovarjali glasovi v njeni glavi, je odvrnila, da so govorili veliko lepše kot on.

Iz njenih odgovorov je jasno, da je bila ženska zdrave pameti. Spomnimo, da je bila sposobna prepričati kralja Karla VII., z njim pa tudi veliko število pripadnikov vojske na visokih položajih, da ji upravičeno in po božji volji pripada mesto na čelu njihove vojske.

Vojvoda Bedfordski, hudoba

Tretji sin kralja Henrika IV., John Lancaster, je kot regent Francije služil kralju Henriku VI., svojemu nečaku. Zaradi njegovih dejanj, ki so privedla do Ivaninega zajetja in posledično usmrtitve, zgodovina nanj, čeprav morda ne povsem upravičeno, gleda z mrkim pogledom. Bil je odličen vojaški strateg, v boju je pokazal veliko poguma in se med lahkomiselnimi voditelji izkazal kot usmiljen in premišljen guverner. Upoštevajoč njegovo življenjsko obdobje, bi Bedforda opisali kot zadržanega, sočutnega in predanega svojemu delu in družini.

Ženske naj ne bi poveljevale vojski

Kar je pravzaprav res nenavadno pri Ivaninem vojaškem poveljevanju, ni njen spol, kakor bi utegnili najprej pomisliti, temveč njen družbeni položaj. V njenem času je bilo za aristokratinje običajno, da so v odsotnosti brata ali moža prevzele nadzor nad družino. Tako je narekovala kultura takratne francoske fevdalne družbe in v takšnem primeru nihče niti pomislil ni, da gre za spodkopavanje družbenih norm.

Ivani so dovolili poveljevati, ker je verska skupnost verjela, da je lahko božji izbranec ali izbranka kdorkoli, ne glede na spol, in da ga je ali jo treba upoštevati. Ni preveč verjetno, da bi legija moških vojakov slepo sledila besedam kmečkega dekletca, če ne bi družba že prej sprejela možnosti vključevanja žensk v vojaške bitke.

Ivanina kanonizacija se je zgodila takoj po smrti

Prepričanje, da so Ivano takoj po smrti na grmadi čislali kot svetnico, je zmotno. Pred vnovičnim sojenjem je od njene smrti preteklo kar 25 let. Obnovljeni postopek je stekel leta 1456 po opravljeni preiskavi iz leta 1452 in uradni pritožbi leta 1455. Sojenju sta na željo Ivanine matere predsedovala papež Kalist III. in veliki inkvizitor Jean Bréhal.

Pregledali in proučili so pričanja 115 prič in ugotovili, da Ivana ni bila kriva očitanih zločinov. Proti Ivani so prvotno vložili 70 obtožnic, a so jih zmanjšali na 12, vključevale pa so vse od čarovništva do kraje konj. Nazadnje so jo obsodili krivoverstva in preoblačenja v moška oblačila. Čeprav je postala vplivna ikona v katoliški cerkvi, jo je šele papež Benedikt XV. skoraj 500 let po njeni smrti, 16. maja 1920, kanoniziral in razglasil za sveto.

Karl Orleanski je bil njen oče

Ta mit je eden najstarejših, povezanih z Ivano. Porodil se je iz starega naivnega prepričanja, da nekdo tako nizkega rodu v življenju ne more doseči tako veličastnih stvari. Leta 1407 se je v družino Orleans rodil otrok, ki je kmalu po rojstvu umrl. Ljudje so nekako sklepali, da je Ivana gotovo to 'izgubljeno' dete, ki so ga skrivoma poslali proč in v tajnosti pripravljali na dan, ko bo Francijo povedel v zgodovinsko zmago.

Ta absurdna teorija zanemarja dejstvo, da je otrok resnično umrl, kakor kažejo zapisi, rodil pa se je pet let pred Ivano. Teorije zarote ne podpira niti kanček dokaza, poleg tega pa je zelo nespametno verjeti, da je bila Ivana modre krvi in da je njen družbeni položaj upravičeval njene dosežke, saj so v tem času številni člani francoske kraljeve družine trpeli za duševnimi motnjami in norostjo.

Bila je srdita bojevnica

Devico Orleansko opisujejo kot neustrašno, ognjevito bojevnico, vendar je na sojenju priznala, da ni še nikogar ubila. Ivana je bila na bojnem polju verjetno najmilejša oseba. Njeni tovariši so potrdili izjave, da je na bojišču jokala in molila za duše padlih, tako rojakov kot tudi nasprotnikov. Ivanina vloga v bitkah je bila bolj podobna navdihujoči 'maskoti' kot akcijski figuri. Čeprav je nosila meč, se je najbolj oklepala svojega praporja.

Dejala naj bi: "Štiridesetkrat raje imam svoj prapor kot meč." Podoba Ivane, kako juriša skozi bojišče in z mečem seka po Angležih, je nepravilna, res pa je, da je bila zelo pogumna in vztrajna − pri osvoboditvi Orleansa so jo Angleži s puščico ustrelili v ramo, vendar je kljub poškodbi in hudim bolečinam ostala na bojišču in opogumljala francoske čete.

Inkvizicija je priredila sojenje

Predpostavka, da je inkvizicija preganjala Ivano, jo ujela in spravila pred sodišče, je pogosta, a napačna. Pierre Cauchon je bil glavni sodnik na sojenju, vendar ni bil član inkvicije − navzoč je bil le en inkvizitor, Jean Le Maistre. Maistre se sojenja ni udeležil, so ga pa Angleži prisilili, da mu je predsedoval, sicer bi mu vzeli življenje. Na obnovljenem procesu, leta po Ivanini smrti, se je inkvizitor Jean Brehal strinjal z Maistrom, da je bilo sojenje nezakonito, prav tako pa tudi obsodba.

Tiste, ki so si drznili o nezakonitosti in nepravičnosti spregovoriti med prvim sojenjem, so vrgli v ječo ali pa so jim Angleži zagrozili s smrtjo. Niti inkvizitorjem ni bilo prizaneseno. Ivanino sojenje in usmrtitev naj bi bila političen konstrukt, celoten sodni postopek pa naj bi nadzirali in usmerjali Angleži, ki so se po vsej sili želeli odkrižati te nevarne Francozinje, saj je vendar ogrožala njihovo zmago in daljnosežne politične cilje.

Lagala je o glasovih v svoji glavi

Trije skrivnostni glasovi v Ivanini glavi, ki so jih pozneje spremljala tudi videnja, so francosko najstnico pregovorili, naj se poda na veliko poslanstvo. Obtožbe, da si je vse skupaj izmislila, so bile pogoste, ko je bila Ivana živa, močno odmevajo pa tudi po njeni smrti. Na sojenju so Ivano vztrajno spraševali, kaj natančno so ji glasovi zapovedovali in kako so se pojavljali. Mlada Ivana se je na sojenju pred okrutnimi izpraševalci zastopala sama, zato je bila ob koncu dneva vsakič fizično in psihično popolnoma izčrpana.

Torej naj ne bi bilo presenetljivo, če bi med sojenjem svoja pričanja kdaj pa kdaj prikrojila. Vendar jih ni. Kljub nenehnim pritiskom so njena pričevanja ostala nespremenjena. Prvo vizijo je doživela, ko je imela 12 let. Med oglašanjem cerkvenih zvonov je zaslišala glasove, ki so ji naročili, naj Angleže prežene iz rodne Francije in v Reims na kronanje privede dofena Karla. Šele pri 16 letih se je vdala in začela glasove upoštevati.

Ali so z Ivano res spregovorili angeli in svetniki, je nemogoče potrditi, lahko pa smo prepričani, da je Ivana verjela v njihov obstoj in svetost zapovedanega. Zanjo so bili glasovi resnični in zato jim je sledila, čeprav je zaradi njih izgubila življenje.

Bila je feministka

Ko je mlado dekle zapustilo dom, da bi v zmagoslavno bitko povedlo vojake na vrhuncu enega najodmevnejših srednjeveških evropskih vojnih konfliktov, so njeno dejanje nekateri razumeli kot rezultat odločne feministične drže. Po današnjih merilih je bila Ivana vse prej kot propagandistka odprave neenakosti med spoloma ali promotorka ženskih pravic. Kratkočasne aktivnosti najstniške bojevnice niso vključevale neposlušnosti, upiranja oblastem in pravičniških sabljaških dvobojev, temveč le precej bolj tradicionalna ženska opravila.Na primer šivanje. Ali tkanje in čiščenje.

Uspehov na čelu moške vojske ni obešala na veliki zvon; raje se je pohvalila, da prekaša ročne spretnosti katerekoli ženske z iglo ali vretenom v roki. Ko so jo na sojenju vprašali, zakaj se ne posveča 'ženskim' dolžnostim, je odgovorila, da jih opravljajo že druge ženske. Po nekaterih navedbah naj bi prezirala in z mečem preganjala ženske v vojaškem taboru, s čimer si bržkone ni prislužila naziva zagrete feministične aktivistke. V okviru svojega poslanstva (okronati francoskega kralja) je kvečjemu krepila tradicionalno težnjo po moških na vodilnih položaj

Cerkev je zahtevala njeno glavo

Ugibanja o tem, da je v ozadju Ivaninega preganjanja in usmrtitve bila Rimskokatoliška cerkev, so verjetno povezana s predvidevanji, da je bila protestantka oziroma čarovnica. Nikoli niso našli niti trohice dokaza, ki bi kakorkoli podprl domneve, da je bila pripadnica wicce (poganske religije). Na sojenju so jo poskušali obtožiti krivoverstva, zato so jo vztrajno zasliševali o poganskih praksah. Iz njenih odgovorov je bilo jasno, da čuti velik odpor do poganstva in da sploh ne ve, za kaj pravzaprav gre. Podobno se je izkazalo pri dokazovanju njene protestantske veroizpovedi.

Ob omembi protestantov je zagrozila, da bo nad husite povedla križarski pohod, če se ne spreobrnejo v katolike. Katoliki so se sojenja udeležili zaradi politične podpore Angležem, sicer pa je večina katoliške duhovščine bila na Ivanini strani. Preden se je podala na svoje poslanstvo, so jo celo označili za pravo katoličanko.

Bila je dobra vojaška strateginja

Lahkoverno 17-letno dekle preprostega rodu je pokazalo veliko poguma, ko je v družbi opogumljenih vojaških veteranov odjezdilo v bitko, vendar bi bilo nespametno trditi, da je bila Ivana taktični veleum. Njene odločitve so bile tako prenagljene in nepremišljene, da se je večkrat izkazalo, kako nevarna in nepredvidljiva pridobitev francoske vojske je. Ko se je približala Orleansu, je vztrajala, da Angleže napadejo s severa, ker so tam najštevilnejši.

Vojaški poveljniki so seveda močno nasprotovali zaletavi strategiji in se v bitko odpravili po drugi poti, ne da bi Ivano o tem obvestili. Čeprav so ji nekoč pripisovali le vlogo praporonoše in navdihujoče ikone, ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bila na svojih pohodih večinoma zmagovita, zagotovo pa je izpolnila svoje poslanstvo − osvojila je Orleans in poskrbela za kronanje francoskega kralja. Kako ji je to uspelo popolnoma neizkušeni in nepismeni, najbrž ne bomo nikoli zatrdno vedeli.

Ivana je bila pravi uporniški otročaj

Vse skozi zgodovino so uporniške najstnike primerjali z Ivano Orelansko in mlado svetnico prikazovali kot ravnodušno upornico, ki ni ubogala svojih staršev, čeprav je bila resnica prav nasprotna. Francozinja je bila tiha, bogaboječa in ubogljiva, povsem predana svoji ljubi družini. Njen nedvomno najhujši uporniški podvig, ki ga je zagrešila v najbolj viharnih najstniških letih, se je zgodil, ko se je brez vednosti in dovoljenja staršev odpravila na obisk cerkva v okoliških krajih.

Omahujoče se je lotila svojega poslanstva in ves čas izražala željo po tem, da bi se vrnila k staršem. Uporništvo in neposlušnost naj bi bila ena najhujših obtožb zoper Ivanino brezmadežnost, vendar so obtožnico umaknili, saj niso mogli priskrbeti niti enega samega dokaza, ki bi očitke potrdil.

Usmrtitev je bila lažna

Leta 1436, pet let po tem, ko so Ivano na grmadi pogoltnili ognjeni zublji, naj bi se od neznano kod nepričakovano pojavila nenavadna pojava. Domnevna Ivana je zbudila pozornost vse Francije − trdila je, da je resnična Devica Orleanska in da ji je uspelo ubežati usmrtitvi. Številne ženske, ki so trdile enako, so se pojavile že večkrat, ampak ta je neverjetno spominjala na umrlo bojevnico. Še bolj prepričljiva pa sta bila Ivanina lastna brata Jean in Pierre, ki sta bila ob njej in potrdila njene izjave. 'Ivana' je trdila, da ji je uspelo pobegniti svojim ječarjem in da se je za nekaj let zatekla v anonimnost.

Trojica je prepotovala francosko deželo po dolgem in počez, lahkoverneži pa so jih zasuli z radodarnimi darovi. Obiskali so celo Ivanine stare prijatelje, ki so drug za drugim v njej prepoznavali žensko, za katero so mislili, da je pred petimi leti zgorela v plamenih. Leta 1440 se je med obiskom francoskega kralja Karla VII., moža, ki ga je spravila na prestol leta 1429, razkrila resnica. Kralj naj bi 'Ivani' rekel, naj mu spet zaupa skrivnost, ki jo je delila z njim pred številnimi leti. Sleparka njegove zahteve ni mogla izpolniti, zato je priznala prevaro in se razkrila kot ženska po imenu Jeanne des Armoises.

Špekulacije o preživeli Ivani se slišijo mamljivo, vendar jih je mogoče ovreči že na podlagi dejstva, da se je na glavnem trgu v Rouenu pred grmado ob usmrtitvi zbralo okoli deset tisoč prič. Angleži so se želeli prepričati, da je res mrtva, zato so od krvnika zahtevali, da po njeni smrti še enkrat prižge ogenj, razkrije njeno zoglenelo truplo in poskrbi, da ga z gotovostjo vidijo vsi navzoči. Ko je ogenj zagorel še tretjič, je Ivana zgorela v pepel, iz katerega ni bilo mogoče izločiti morebitnih ostankov.

Karl Orleanski je bil njen oče

Ta mit je eden najstarejših, povezanih z Ivano. Porodil se je iz starega naivnega prepričanja, da nekdo tako nizkega rodu v življenju ne more doseči tako veličastnih stvari. Leta 1407 se je v družino Orleans rodil otrok, ki je kmalu po rojstvu umrl. Ljudje so nekako sklepali, da je Ivana gotovo to 'izgubljeno' dete, ki so ga skrivoma poslali proč in v tajnosti pripravljali na dan, ko bo Francijo povedel v zgodovinsko zmago. Ta absurdna teorija zanemarja dejstvo, da je otrok resnično umrl, kakor kažejo zapisi, rodil pa se je pet let pred Ivano. Teorije zarote ne podpira niti kanček dokaza, poleg tega pa je zelo nespametno verjeti, da je bila Ivana modre krvi in da je njen družbeni položaj upravičeval njene dosežke, saj so v tem času številni člani francoske kraljeve družine trpeli za duševnimi motnjami in norostjo.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol