Klinika Svjetlost praznuje 20 uspešnih let največje oftalmološke klinike v jugovzhodni Evropi.
Pred več kot 20 leti se je mlad in nadobuden zdravnik, poln energije in strasti, z željo pacientom na tem območju omogočiti vrhunsko medicino, odločil zapustiti varno službo in status v državni bolnišnici, zato je začel graditi medicinski center odličnosti po vzoru najboljših svetovnih oftalmoloških centrov.
Njegovo ime je Nikica Gabrić, najbolj poznan oftalmolog na tem območju, vrhunski menedžer, učitelj in mentor.
Profesor Gabrić, sanjali ste, da boste postali astronavt, danes pa ste zdravnik in lastnik največje oftalmološke klinike v jugovzhodni Evropi, kakšna je bila vaša pot od astronavta do oftalmologa?
Ko je Arthur Clark začel pisati o vesolju, sem ugotovil, kako smo pravzaprav majhni in nepomembni. Danes vemo, da je v vesolju več planetov, kot je zrn peska v Sahari, in nemogoče je, da smo mi kot ljudje in Zemlja v tem prostranstvu glavni. Vendar nikakor nisem mogel združiti poklica astronavta in majhnega kraja, iz katerega prihajam, in nisem vedel, kaj bi s tem poklicem lahko počel. Drugo področje, ki me je zanimalo, je bila psihologija. Vse to mi je pomagalo pozneje v poklicu, in sicer pri boljšem razumevanju ljudi, s katerimi delam, kakšen mentor naj jim bom in kako naj jih izoblikujem v kakovostne osebe. V poznejših letih na fakulteti sem se srečal s prof. Krešimirjem Čupakom, začetnikom sodobne oftalmologije na tem območju. On mi je odprl svet oftalmologije in pokazal, kako je lahko kirurgija v tej veji medicine polna izzivov, na enak način kot nevrologija ali kardiologija.
Svojo profesionalno kariero ste začeli v javnem zdravstvu, nato ste se odpravili v nepredvidljiv zasebni sektor. Kaj vas je privedlo k temu?
Po treh letih vzporednega dela sem odšel iz državnega zdravstva med zasebnike kot najmlajši predstojnik klinike na Hrvaškem in v nekdanji Jugoslaviji. Razlog mojega odhoda iz državnega sistema ni bil zaslužek, temveč ustvarjanje prostora, v katerem bom lahko odločal o sebi. Videl sem, da imajo ljudje potrebo po vrhunskem zdravljenju, da imajo denar zanj, ampak želijo za to dobiti vrednost. Takrat sem spoznal, da je najpomembnejši moj 'software' v glavi, in da vse, kar sem v državnem sistemu ustvaril, lahko ponovim na nekem drugem kraju, kjer bom za vse zasluge in za vse napake zaslužen sam.
Klinika Svjetlost letos slavi 20 let dela. Iz majhne ordinacije je nastala veriga klinik na območju jugovzhodne Evrope. Kako je potekala ta pot?
Začeli smo kot oftalmološka poliklinika s tremi zaposlenimi v enem stanovanju. Pozneje smo se širili znotraj iste zgradbe, vendar so prostori postali premajhni, mi pa neučinkoviti. Zato smo leta 2009 odprli nove prostore z več kot 2 tisoč kvadrati, naslednje leto smo dobili status Specialistične bolnišnice za oftalmologijo in Klinike za oftalmologijo Medicinske fakultete na Reki. Svjetlost je s tem postala prva zasebna očesna bolnišnica z znanstveno-raziskovalnim statusom v JV Evropi. Že po dveh letih smo se razširili tudi v Bosno in Hercegovino, v Sarajevo in Banjaluko, letos pa smo obeležili peto leto dela Klinike Svjetlost v Splitu. Trenutno imamo 45 oftalmologov, ki delajo izključno v Kliniki Svjetlost, skupaj 115 zaposlenih. Zadnjih 20 let se je pri nas zdravilo 350.000 ljudi, opravili pa smo več kot 120.000 uspešnih posegov na očeh.
Te dni je prispelo tudi potrdilo za vašo vrhunsko kakovost dela. Prestižna ameriška akreditacijska hiša vam je dodelila certifikat odličnosti AACI. Za kaj gre?
Gre za eno izmed najprestižnejših mednarodnih zdravstvenih akreditacij, ki se nanaša na kakovost zdravstvene storitve, varnost pacientov in učinkovito upravljanje, Svjetlost je morala izpolniti celo 154 kriterijev, s katerimi se dokazuje usklajenost z mednarodnimi standardi klinične odličnosti. Svjetlost je dobila zlati klinični certifikat AACI za obdobje treh let, v katerih se bo na letni ravni preverjala in ocenjevala usklajenost s standardi akreditacije. Posebno smo ponosi, da je Svjetlost prva bolnišnica v Zagrebu in šele druga na Hrvaškem, ki je dobila to prestižno akreditacijo.
Slovenci že leta prihajajo k vam, največkrat na lasersko odstranjevanje dioptrije. Kako to, da se odločajo težave rešiti pri vas, in ne v Sloveniji?
Dioptrijo smo začeli lasersko odstranjevati še v časih, ko tega nihče na tem območju ni delal. Smo tudi edina specialistična bolnišnica za oftalmologijo na tem območju, ki je povezana z Medicinsko fakulteto na Reki ter s številnimi tujimi znanstvenimi instituti, kar nam omogoča znanstveno-raziskovalno dejavnost, pa tudi to, da paciente lahko zdravimo z najsodobnejšimi metodami in najbolj sofisticiranimi tehnologijami, po ceni, ki je zanje sprejemljiva. Pri nas lahko pacienti dobijo kompletno oftalmološko storitev, ukvarjamo se z vsemi segmenti očes in uspešno zdravimo najbolj kompleksna očesna obolenja. Danes pacienti iz Slovenije predstavljajo tretjino vseh naših pacientov, trend pa je vsako leto večji.
Ste človek, ki ne pozna povprečnosti. Ste uspešen menedžer in odličen v poslu. Ste deloholik ali samo uživate v tem, kar delate?
Pomemben element, zaradi katerega so ljudje uspešni, je strast, ki jo občutimo za delo. Ljudje lahko delajo tudi 16 ur na dan, vendar če nimajo strasti, njihovo delo ne bo imelo rezultatov, uspeha, tudi lastnega zadovoljstva človek ne bo občutil. Uspeha ni brez vizije. Ko horizont gledamo iz pritličja, ne vidimo ničesar, ko pa se povzpnemo na vrh nebotičnika ali na neko planino, imamo odlično sliko. Višina, do katere se bo nekdo povzpel, je odvisna od tega, koliko boste vlagali vase, s tem imeli boljšo vizijo in tako boste nekaj korakov pred drugimi. Za uspešnost je treba poznati najpomembnejšo operacijo življenja – operacijo deljenja. Ni možno nečesa zvečer sejati, zjutraj žeti, ker taki procesi v naravi ne obstajajo. Z deljenjem investiramo tako, da energijo razdelimo drugim ljudem. Ta se pri njih oplaja in raste, naša naloga pa je, da to energijo oblikujemo v znanja, projekte ali dogodke. Biti uspešen pomeni imeti moč priznati svoje pomanjkljivosti, se z njimi soočiti in vsak dan delati, da si bolj zadovoljna in kakovostna oseba.
Rekli ste mi, da se ljudi danes obnašajo kot v moralni samopostrežni. Smo pripravljeni deliti z drugimi vse dobrine tega sveta?
Problem nastane, ko slika o sebi dominira nad drugimi ljudmi. Brez ega, brez želje po napredovanju ne moremo naprej, vendar je treba vedeti, kje je meja in kdaj mi postanemo pomembnejši od drugih ljudi. Obstaja simpatična anekdota, ki pravi, da če bi bilo možno ljudem odstraniti glavo in jo zakotaliti navzdol po hribu, bi vsak tekel za svojo glavo, in ne za tujo. Za svojo glavo tečemo, ker imamo sebe radi in ker mislimo, da smo boljši od drugih ljudi. Največ takšnih ljudi je na državnih pozicijah, ki nas vodijo. A tu je tudi naša odgovornost, saj smo sami sprejeli takšne lastnosti in živimo v svetu z zoženo zavestjo. Zavest o sebi je omejena, in dokler ne bomo doumeli, da je to napačno, ne moremo pričakovati napredka.
Fotografiji: arhiv klinike Svijetlost