Pred dnevi so izšle tri čudovite otroške knjige, ki si prav zares zaslužijo svoje častno mesto na policah otroških sob. Prva med njimi je po mnogo letih doživela svoj zaslužen ponatis in osvežitev, drugo so doslej dobro poznali le otroci angleško govorečih dežel, zdaj pa so jo končno prevedli tudi v slovenščino, medtem ko je tretja še čisto nova in sveža, podpisal pa jo je slovenski avtor, katerega ime slikanici veliko obeta.
Ker so vse tri otroške knjige rezultat skrbnega in plodnega sodelovanja vrhunskih strokovnjakov za lepo pisano besedo in risbo, se Mladinska knjiga danes lahko pohvali s tremi zares čudovitimi novostmi za najmlajše.
Naj najprej začnemo z zgodbo, ki je svojevrstna legenda in se je starši nadobudnih malčkov gotovo tudi sami spomnijo iz otroških let.
To je ...
1. Bikec Ferdinand
Gre za otroško književno klasiko Američana Munroja Leafa, ki je prvič izšla že leta 1936.
Pri tem je zanimivo, da naj bi avtor knjige o miroljubnem in svobodoljubnem bikcu to zgodbo napisal na dušek. Še več. Na silno željo in priganjanje takrat še relativno neznanega ilustratorja Roberta Lawsona, ki je potreboval otroško zgodbo, na primeru katere bi svetu končno lahko pokazal svoj risarski talent, naj bi Munro zgodbo napisal v eni sami uri. In ko je knjiga kmalu zatem tudi izšla, nobeden od njiju ni niti v najbolj divjih sanjah pričakoval, da bo knjiga naletela na zares izjemen odziv. Knjiga, ki je izšla le devet mesecev pred izbruhom španske državljanske vojne, je namreč kar takoj postala svetovna uspešnica.
Še bolj zanimivo pa je bilo to, da so se s to nenavadno in (zgolj na videz) preprosto zgodb ukvarjali celo takratni politični veljaki in razvpiti samodržci. Simpatičen bikec je pri njih vzbujal ne le odkrite simpatije, temveč celo sovražnosti. Tako so sledilci Francisca Franca, ki so knjigo videli kot pacifistični pamflet, poskrbeli za to, da so knjigo v Španiji prepovedali, Hitler je zaukazal, da morajo vse knjige o bikcu Ferdinandu zažgati na grmadi, Stalin, ki je bil sicer velik sovražnik zahodnjaških otroških knjig, je bikcu Ferdinandu podelil poseben status in jo kot edino nekomunistično otroško knjigo dovolil izdati na Poljskem, Mahatma Gandhi pa naj bi večkrat povedal, da je bil Bikec Ferdinand njegova najljubša knjiga.
To brezčasno in izjemno močno zgodbo s pomenljivim sporočilom, ki presega okvire otroške literature, je v slovenščino že leta 1957 prevedel Janez Gradišnik, danes pa se Bikec Ferdinand osvežen in z novim prevodom Darje Marinšek vrača na police slovenskih knjigarn.
Darja, ki je prvi prevod knjige Bikca Ferdinanda nazadnje držala v rokah, ko je bila še deklica, se je prevoda lotila tako, da pred tem ni še enkrat posegla po Gradišnikovem prevodu, temveč se je kar takoj lotila izvirnika. Veliko pozornosti je namenila ritmu proze. V prizorih, kjer je Ferdinand zasanjan, je ritem upočasnjen, v trenutkih, ko se svobodoljubni bikec razživi, pa ta hitreje steče.
Tudi ta ponatis v notranjosti krasijo brezčasne in izjemno močne ilustracije originala, prvotni naslovnici te čudovite slikanice pa so na novo dodali rožice, ki se jih boste morda spomnili iz uvoda priljubljene in nagrajene Disneyeve risanke iz leta 1938.
Poleg slikanice, katere zgodbe nam verjetno ni potrebno podrobneje predstavljati, je slovenskim otrokom po novem na voljo zgodba, ki jo poznajo malodane vsi njihovi vrstniki iz angleško govorečih dežel. To je zgodba Michaela Rosna ...
2. Lov na medveda
Še ena slikanica, ki v svetu že dolgo velja za klasiko, je zdaj končno doživela svoj prevod še v slovenščino. Zgodbo Michaela Rosna je ilustrirala Helen Oxenbury, za imeniten slovenski prevod pa se gre tokrat zahvaliti Anji Štefan.
Da je bil prevod tega na videz enostavnega besedila v resnici zajetnejši zalogaj, kot bi se laikom morda lahko zdelo, dokazujejo naslednji zanimivi pomisleki in razmisleki prevajalke. Na nedavni predstavitvi slikanice je med drugim namreč povedala: »Gre za besedilo, ki teče ciklično. Vsak košček posebej je bilo potrebno premisliti, da je ritem pripovedi sledil dogajanju v knjigi.«
Zgodba je načeloma enostavna. Družina se odpravi na lov za medvedom in pri tem, med igro, naleti na številne ovire. Najprej je tu visoka trava, nato reka, blato in gozd, pa snežni metež in nenazadnje jama. Jama, v kateri srečajo medveda, za katerega vseskozi v igri trdijo, da ga prav nič ne bojijo.
»Ritem zgodbe je do tega trenutka kot koračnica. Ko pa naenkrat naletijo na svojega medveda in čez iste ovire začnejo pred njim bežati, se ritem besedila spremeni in postane tako hiter, kot jo junaki slikanice pred medvedom na hitro ucvrejo čez drn in strn, naravnost nazaj domov.«
Da je bil to tudi izvirno avtorjev namen, dokazuje posnetek s spleta, v katerem svojo zgodbo nadvse doživeto pripoveduje otrokom ...
Prav odličnemu prevodu Anje Štefan se lahko zahvalite, da bomo s podobno dramatično retoriko otrokom brali (morda pa celo peli) tudi slovenski starši, strici in tete, pa dedki in babice.
Slikanica Lov na medveda je odlična za družinsko branje, za igro v vrtcu ali šoli, pa tudi za bralce začetnike. Napeto, zabavno in igrivo!
In potem je tu še ena, povsem nova in povsem slovenska slikanica ...
3. Menjalnica sanj
Menjalnico sanj je napisal Milan Dekleva. To je tudi prva slikanica tega vsestranskega ustvarjalca, ki ga sicer bolje poznamo kot slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, publicista, novinarja, urednika, skladatelja in glasbenika.
»Slikanica je dolgo nastajala,« ve povedati Milan Dekleva, ki ob nje predstavitvi tudi ni skrival svojega zadovoljstva s končnim rezultatom. Veliko zaslug za to, da je iz mojstrsko spisane fantastične pripovedi o dečku Oliverju, ki potuje onkraj meja svoje domišljije, na koncu nastala zares večplastna zgodba v besedi in sliki, pa ima po avtorjevem mnenju tudi ilustrator Jure Engelsberger. Jureta, ki je nadvse talentiran ilustrator, so v Mladinski knjigi dolga leta snubili za skupne projekte, a se jim je do nedavnega uspešno izmikal. Pred časom pa je vendarle popustil in slikanica Menjalnica sanj je tako zdaj že njihov drugi skupni projekt. V to, da je ravno Jure pravi ilustrator za slikanico Milana Dekleve, so bili v uredništvu Mladinske knjige prepričani že od samega začetka. Njegov svojstven in pobalinsko-deški stil je namreč čudovito skladen s to poudarjeno fantovsko zgodbo, slikanica pa je kot celota prav z njegovo slikovno nadgradnjo še pridobila na polnosti domišljijsko fantazijskih elementov in čudovito povednih detajlov, ki jih bodo mladi bralci na novo odkrivali ob svojih vnovičnih branjih.
Menjalnica sanj je knjiga, v kateri bodo uživali tako otroci, ki zgodbe še vedno jemljejo dobesedno, kot tudi tisti, ki morda že znajo brati med vrsticami, saj Dekleva svojih mladih bralcev nikakor ni podcenjeval.
Naj vas na tem mestu le še povabimo na izjemno razbuljivo in nenavadno potovanje z dečkom Oliverjem in njegovim izjemno pametnim psom Charlesom Darwinom, ki se na leteči ribi odpravita na drug konec sveta, v Urugvaj, iskat menjalnico sanj, kjer lahko slabe sanje zamenjate za dobre, dolgočasne za zanimive, glasne za tihe, strahopetne za pogumne.
