"3 razlogi, zakaj sem svojo mamo takoj, ko je dopolnila 68 let, dala v dom za ostarele"

Mnogi starši v starosti doživijo osamljenost, se počutijo zavrnjene in hrepenijo po pozornosti svojih otrok. Razlogov za to je veliko, ena ženska pa je razkrila, zakaj s svojo ostarelo mamo ni imela dobrega odnosa in zakaj je danes mnenja, da si zasluži, da ji otroci na stara leta ne prinesejo niti kozarca vode.

"Moja mama je umrla in mislim, da sem ravnala prav in me ne zanima, kaj si mislijo moralisti," je neimenovana zapisala, potem pa nadaljevala.

"Večinoma verjamemo, da je mati ideal in ideali se ne zavržejo, ne izdajo. Tudi svetniki drug drugega ne izdajo, a mati na sploh velja za nekaj svetega. Vseeno sem jo takoj, ko je dopolnila 68 let in začela jamrati, kako nič ne zmore, rekla, da tega ne bom poslušala. In, da gre lahko v dom za ostarele, če hoče. In potem, leto kasneje, so jo poslali tja.

Zakaj sem to naredila?

Trije razlogi.

Prvi. Naša družina smo bili mama, oče in trije otroci. Jaz sem najstarejša.

Oče je bil delaven človek, poln ljubezni. Imel me je zelo rad, tako kot druge otroke.

Mati in oče sta iz iste delavske vasi, ki je zdaj predmestje velikega mesta.

Živeli smo v svoji hiši, zato je bil tam vrt, jata kokoši.

Oče je bil dober, a mami ni mogel ugovarjati. To ni bilo v njegovi naravi. In poročila sta se po naključju. Prišel je iz vojske, pa ga je odvlekla k sebi in potem je zanosila. Kolikor sem razumela, me mama ni želela, bila sem samo način, da se je poročila.

Mama je bila grda po videzu in je imela odvraten značaj. Ona je bila tista, ki je tako rekoč spravila očeta s sveta. Umrl je v starosti 41 let zaradi srčnega infarkta. Veliko je kadil in včasih pil.

Videla sem ga umirati. Ampak nisem razumela, mislila sem, da je bolan, mama pa je ves ta čas tulila nanj. Pa je šel po vodo. In je padel. Potem sem vpila na mamo, da je moj oče umrl zaradi nje.

Veste, kaj je rekla? Da bo zdaj njeno življenje postalo bolj mirno. Stara sem bila 19 let, takrat sem še živela pri njih. Potem sem šla študirat na univerzo.

Imam mlajšega brata - srednji otrok v družini - in mlajšo sestro.

Brat je kot oče. Čisto normalen, žilav, dober družinski človek, rad ima otroke. Veliko dela. Z ženo ima srečo, prijazna je. Malo počasna, res, ampak nič hudega.

Mojo sestro pa je mama vedno razvajala. Dvomim, da je bila očetova. Na splošno ni videti kot naša družina. No, nihče ni preverjal.

Zaradi očeta ne želim živeti z njo. Z njo sem živela dve leti in to mi je bilo dovolj.

Pri 65 letih je nenadoma postala prisrčna in ubogljiva starka, ki je tarnala nad svojo majhno pokojnino in kako jo vse boli. Se pa jaz še vedno dobro spominjam, kakšna je bila. Kričala je na vse in včasih je koga udarila. Vsem je dala neke žaljive vzdevke. Oče mi je rekel, da je ne bo zapustil samo zaradi nas.

Ta sprememba pri mami me je zelo razjezila, res razjezila.

Ko si je pri 66 letih zlomila nogo, sem jo vzela k sebi. Razumljivo se mi je zdelo, da ji bo v tem stanju sami doma težko. Ampak potem je kar ostala.

Večinoma je bila tiho. Vendar sem se ves čas spraševala, ali je kaj narobe.

Hišo smo prodali. Denar je bil razdeljen med mamo in nas tremi otroki. Pa je ostala pri meni. Moža ni motilo. Takoj ji je rekel, da je on glavni v naši hiši in če ji to ni všeč, da lahko tudi gre.

Takrat sem bila tiho. Ko pa je mama začela spletkariti proti možu, sem jo opozorila, da imam svojega moža rada in da je v naši hiši po svoji volji.

In potem sem se naveličala njenega jamranja in pritoževanja. To je moj drugi argument, zakaj sem jo dala v dom za ostarele.

Brat in sestra je nista hotela vzeti. Moj brat je takoj rekel, da bo pomagal, vendar ni želi komunicirati z njo.

Mlajša sestra je, čeprav jo je mama razvadila, normalno odraščala. Ima tri otroke, ki so pametni, športni ... Radi me imajo, veste. Torej, če moja sestra ni moja, pa so njeni otroci postali moji. Čeprav vidim, da niso videti kot naši sorodniki. Nismo imeli želje preverjati.

Tretji razlog, zakaj sem mater dala v dom, pa je bil strah, da se ji je zmešalo. To niso moje špekulacije. Nekajkrat se je izgubila v mestu in niti pomislila ni, da bi poklicala.

Z avtom jo je vozil naokoli nek moški, naslov je imela v potnem listu.

Pa smo šli na kliniko z njo. No, očitno je šlo že za demenco ... čeprav je zdravnik, psihiater, pri kateremu sem bila na posvetu, rekel, da bi morali znaki prisotni že prej. 

Povedala sem mu, da so spremembe bile. Nekoč je bila zlobna oseba, potem pa je postala prava pobožnica.

Tako sem eno leto prenašala njeno demenco. Ne morem reči, da ni ničesar razumela. Spomin je bil luknjav, a um je deloval. Rekla sem ji, da je čas, da gre v dom za ostarele. Da obstaja zdravilo in da bodo tam poskrbeli zanjo.

Plačamo veliko. Tam ji je všeč, ima pred kom nastopati, koga poklicati. Pritoževali so se mi, a kaj morem? Pozna svoje meje, ne bodo je vrgli ven. Dobro plačamo.

Moj brat in sestra pošiljata njen denar, jaz pa pošiljam svoj denar. Torej ima dovolj denarja za 10 let.

Vnuki je ne obiskujejo. Ne marajo je. Naučila jih je, da jim ni treba marati vseh, pa so to lekcijo očitno dobro osvojili.

Ene stvari ne razumem ...

Moja mama je iz dobre družine, imela je čudovitega očeta, njena mama je bila najbolj prijazna ženska, kar sem jih poznala. Pa ju vseeno ni marala.

Imela je tudi brata. Dolga leta je služil v tujini in umrl od vodke.

Pazila sem na njeno mamo, mama pa jo je redkokdaj obiskovala, še vedno je v sebi gojila neko jezo. Niso mi povedali, za kaj je šlo.

Njenega očeta je pri 70 letih zbil avto in je umrl v bolnišnici. Bil je dober možakar. Ne razumem, kako imajo lahko dobri starši take otroke...

Tako, da sem vse naredila prav ... Zdraj se počutim veliko bolj mirna, tako zase kot za mamo. In bolj svobodno ..."

Povzeto po Stil.

• Preberite tudi: Vedrana Rudan v 'zadnjem' intervjuju pred smrtjo: "Šele zdaj sem spoznala, da obstajajo tudi dobri ljudje"