3 tipi starševske vzgoje otrok! Kateri tip ste: tiger, meduza ali delfin?

3 tipi starševske vzgoje otrok! Kateri tip ste: tiger, meduza ali delfin? (foto: profimedia) profimedia
22. 7. 2016

»Prepričana sem, da vsi starši želijo svojim otrokom dobro, le da mnogi ne vedo, kako to doseči.« - Eva Hrovat Kuhar, psihologinja, vedenjska in družinska terapevtka

Morda se boste strinjali, če rečemo, da ko gre za otroke, vsi starši praviloma postanejo nekoliko 'nori'. In to ne povsem brez tehtnega razloga. Dejstvo je, da so človeški možgani nadvse zapletena in kompleksna zadeva, ki jim tudi sodobna znanost v svojem razumevanju še ni povsem kos, možgani staršev pa so celo še bolj zapleteni. A zakaj?

  • »Ker so izjemno občutljivi za vsak vidik otrokovega življenja. Starši so bolj uglašeni z otrokovim glasom, vonjem, izrazi obraza, telesno govorico in telesnim dotikom kot katerokoli drugo bitje. Nove raziskave na področju nevroznanosti kažejo, da se materini možgani med prvo nosečnostjo izjemno spremenijo. Število nevronskih povezav in vnovičnih povezav je primerljivo s številom nevronskim povezav, ki se ustvarijo med puberteto. Novopečena mama ima po porodu dobesedno drugačne možgane kot takrat, ko je izvedela, da je noseča. Še presenetljiveje pa je, da tudi oče (ali odrasli partner) doživi podobne, čeprav manj dramatične spremembe možganov; sprožijo jih tako mamini kot novorojenčkovi feromoni (hormoni, ki jih telo sprošča v zrak). Dokazi potrjujejo, da se podobne spremembe dogajajo tudi v možganih staršev, ki otroka posvojijo.«

Lahko bi skratka rekli – in avtorica knjige Delfinja vzgoja, po kateri povzemamo zgornji citat, to dejansko trdi - da novopečeni starši na nek način doživljajo še eno puberteto in to s prav toliko čustvenimi pretresi kot za časa najstništva. V tem stanju neprestane notranje razpetosti med intuicijo in strahom, pa nato kasneje nehote naredijo kar nekaj napak.

»Skrivnost o vzgajanju je, da ni nobene skrivnosti. Ni samo le enega pravilnega načina vzgajanja. Če mislite, da ste odkrili čudežnega, počakajte nekaj let: vaš otrok se bo spremenil ali pa boste imeli drugega otroka in ga boste morali vzgajati popolnoma drugače. In čeprav mislite, da že veste, kako je treba vzgajati, še ne pomeni, da tako tudi zares vzgajate. Na primer večina ljudi ve, kako shujšati (jesti bolj zdravo in več telovaditi). Preprosto, ni res? Zakaj je potem debelost vse večji problem v svetu?« se v svoji knjigi med drugim sprašuje dr. Shimi K. Kang, doktorica medicine in izredna profesorica, ki je pomagala že na stotinam otrok, mladostnikom in staršem izboljšati vedenje in duševno zdravje ter je tudi sama mama treh otrok.

O različnih tipih vzgoje!

Dr. Shimi Kang v svoji knjigi Delfinja vzgoja na poljuden način tolmači izsledke najnovejših raziskav v nevroznanosti in znanosti o vedenju ter pokaže, zakaj preveč nasilni, z nadzorom obsedeni 'tigrovski starši' in permisivni 'starši meduze' notranjo motivacijo svojih otrok v resnici zavirajo.

Naj v nadaljevanju po knjigi povzamemo osnovne premise tipov vzgoje po definiciji dr. Shimi Kang ...

Tiger, meduza ali delfin?

1. Tigrovska vzgoja

Ta v svojem principu agresiven tip vzgoje ni značilen zgolj za nekaj družin s skrajnimi pogledi na vzgajanje, temveč zajema tudi slog, ki obsega vsakršno pretirano priganjanje, siljenje, ukazovanje, dajanje navodil, trpanje urnika in nadzorovanje – vse to pa danes počne veliko staršev.

  • »Pomislite: koliko staršev poznate, ki niso kokljasti, preveč zaščitniški ali ne rešujejo problemov namesto svojih otrok? Koliko staršev še ni zamikalo, da bi otroke poslali na to ali ono dejavnost ali k temu ali onemu tutorju? Ali kdo med nami res pozna kakšnega otroka, ki ni prezaposlen?«

Preveč zaščitniške in avtoritarne starše zanima predvsem nadzor. Bdijo praktično nad vsakim otrokovim korakom. Prične se že v najbolj rosnem otroštvu in iz strahu, da bi se otrok ne poškodoval, nadaljuje pa v obliki vmešavanja v njegovo delanje domačih nalog, socialno življenje ali celo pisanje prošenj za službo.

Če kaj, preveč zaščitniškim (in neredko zelo ambicioznim) staršem zagotovo ne moremo očitati, da se otrokom premalo posvečajo ali da niso ljubeči, vendar pa je zanje značilno, da se vmešavajo prezgodaj in otroku tako onemogočajo, da bi se učil na podlagi poskusov in delanja napak. In priznajte, eno je, če otroka spodbujate k določenim dejavnostim, a jim jih nikakor ne vsiljujete, drugo pa je, če pri tem pretiravate in otrokov urnik (pa čeravno z najboljšimi nameni) napolnite do zadnje minute.

Ključni znaki tigrovske vzgoje: preveč dejavnosti, pretirano zaščitništvo, prevelika tekmovalnost.

2. Starši meduze

Na drugem koncu spektra vzgoje so permisivni starši. Tudi ti starši so enako neuravnovešeni kot avtoritativni starši, le da na drugačen način. 'Starši meduze' so brez hrbtenice, običajno se izogibajo spopadom in imajo le malo jasnih navodil. Nekateri zamižijo na eno oko, ko bi morali vzgajati, drugi dopuščajo potencialno škodljivo vedenje, ker hočejo biti otrokovi 'prijatelji'.

  • »Dokazano je, da so otroci staršev meduz pogosto neodgovorni, impulzivni, odnosi niso njihova največja odlika in verjetneje je, da ne spoštujejo avtoritete (tudi učiteljev, policije in trenerjev ne). Pogosto jim v šoli in službi ne gre najbolje. Pogosteje se tvegano vedejo, na primer uživajo mamila ali alkohol ali pa jih za nekaj let (ali več) 'odnese'. Otroci meduz pogosto tavajo okoli, ne da bi vedeli, kam naj se usmerijo.«

A če kaj, permisivnim staršem prav tako ne moremo očitati, da se svojim otrokom ne posvečajo in da niso ljubeči, vendar pa je zanje značilno, da prehitro in naravnost obsedeno bojijo, da ne bi poškodovali vezi med sabo in otrokom, zato si niti v primeru, ko bi bilo to vzgojno koristno, otroka ne upajo disciplinirati. Otroci zato odrastejo v prepričanju, da imajo posebne pravice ali pa so preprosto 'preobčutljivi'.

Tudi 'meduzam' gre priznati, da si zagotovo iz vsega srca prizadevajo, da bi njihovi otroci dobili le 'najboljše'. Žal pa izraz najboljše v tem primeru pogosto pomeni več (kot smejo drugi), kar pogosto rezultira v razvajenost. In prav razvajenost je beseda ob kateri bi se morali zdrzniti, saj razvajati na nek način pomeni tudi kvariti.

A kaj sploh je razvajanje?

  • »Razvajanje ni posledica dajanja preveč, ampak dajanja premalo tistega, kar je ključno. Drugače povedano, razvajanje ni nič drugega kot zanemarjanje.«

V primeru permisivnih staršev bi razvajenost otrok tako lahko videli zgolj kot boleče pomanjkanje vzgoje.

Ključni znaki meduzje vzgoje: premalo pravil, odsotnost vsakršne discipline, pretirana ustrežljivost.

3. Delfinja vzgoja

Za razliko od zgornjih dveh tipov vzgoje otroke in mladostnikov, pa starši, ki vzgajajo po delfinje, vzgajajo tako, da usmerjajo in ne ukazujejo, spodbujajo in ne dajejo navodil ter učijo tako, da so sami vzor. V delfinjem načinu življenja so pomembni: igra, raziskovanje, socialne vezi, altruizem, pomoč drugim ter družinske in skupnostne vrednote.

In čeravno si avtorica za poimenovanje tipov vzgoje otrok zgolj zaradi lažje predstave izposoja prilike iz živalskega sveta, pa velja, da je izbrala ravno takšne, od katerih se lahko veliko naučimo tudi tako, da si v misli prikličemo njihove dejanske značilnosti. Za delfine je tako značilno, da v svojem naravnem okolju namreč niso ves čas na preži niti ne tekmujejo nenehno z drugimi. Igrajo se, raziskujejo, spijo, vadijo, se povezujejo drug z drugim pa tudi prispevajo skupini. So samostojni, a hkrati povezani z drugimi. In delfini še kako vedo, da je svet lahko tekmovalen in nevaren, in prav zato držijo skupaj. Skupaj lahko premagajo tudi morskega psa. Nenazadnje pa so delfini tudi izjemno prilagodljivi, sposobni so oblikovati dolgotrajne združbe z drugimi vrstami (s tunami, morskimi želvami in ljudmi) in se prilagoditi, da se prehranjujejo s hrano, ki je lokalno na voljo.

Tako kot delfini se moramo tudi ljudje znati prilagajati. Prav ta lastnost bo v luči hitro spreminjajočega se sveta 21. stoletja postala ključ do resničnega uspeha in osebne sreče. Slednjih pa si tako zase kot za svoje otroke še kako želimo, ni res?

  • »Delfinji starši poskrbijo za jasna pravila in smernice, otrokom predstavljajo logične argumente in se odzivajo na njihove čustvene potrebe (ne zahtevajo, se ne prilizujejo, ne podkupujejo in ne ukazujejo). Pri discipliniranju so odločni, ne pa restriktivni, otroke podpirajo, ne pa kaznujejo ali omalovažujejo.«

Ključni znaki delfinje vzgoje: spodbujajo ustvarjalnost, kritično mišljenje, komunikacijo in sodelovanje.

Nekaj kratkih nasvetov delfinje vzgoje:

Prosti čas: Poskrbite, da bo vaš otrok vsak dan imel nekaj prostega časa. Medtem si ga vzemite tudi vi. In naj vas ne skrbi, da bo otroku 'dolgčas'. Neprestana zaposlenost pomeni, da je otrok neprestano v stresu, in kar sam tega še ne zna zaznati, prav tako pa se zase tudi še ne zna dobro odločiti, bodite vi tisti, ki boste poskrbeli, da bo njegov urnik poznal tudi čas, ki je povsem prost vseh obveznosti.

Ugodno okolje: Svojega otroka obkrožite s kraji in stvarmi, ki so znani po tem, da sproščajo, kot so svež zrak, narava in domači ljubljenčki. Večino otrok privlačijo stvari, ki jih naravno sproščajo, tako da je včasih dovolj že to, da jim greste s poti in jim dovolite, da se sproščajo.

Bodite zgled: Otrokom pokažite, da so vam npr. gibanje, dejavnost, raztezanje in vadba pomembni. Če ne skrbite za svoje telo, verjetno tudi vaš otrok ne bo skrbel za svoje. In ne komplicirajte. Vadba ne pomeni, da morate zdaj redno hoditi v telovadnico, dovolj je že, če se na krajših relacijah kdaj pa kdaj raje sprehodite kot vedno le vozite.

Otroka vodite k uspehu: Dosledna sporočila, dajanje zgleda in ugodno okolje so osnovni pogoji za to, da otroke usmerjate k dejavnejšemu življenju. Bodite v svojem spodbujanju katerega koli področja otrokovega življenja vedno le: odločni, ljubeči in dosledni. Obrestovalo se bo.

Priporočilo!

Za več branja na dano temo si v roke ob priliki vzemite knjigo Delfinja vzgoja, avtorice dr. Shimi K. Kang.

  • »Odlična knjiga, ki ponuja učinkovite in praktične nasvete, kako ukrotiti kaos v življenju otrok, spodbujati njihovo notranjo motivacijo in jih resnično pripraviti za uspešno funkcioniranje v svetu odraslih. Knjigo toplo priporočam v branje.« - dr. Viljem Ščuka, pediater, psihoterapevt in predavatelj

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri