Bob Dylan je ena največjih ikon 20. stoletja. S svojo značilno kitaro in orglicami, je dobitnik Pulitzerjeve nagrade, grammyjev, zlatih globusov in oskarjev na odru aktiven že več kot pet desetletij.
Njegove sporočilne pesmi so postale nesmrtne himne človekovim pravicam in protivojnim gibanjem, s čimer se je nenamerno ustoličil kot simbol socialnih nemirov. Njegova neizmerna ustvarjalnost pri pisanju pesmi je vplivala na številne generacije glasbenikov, vse od Davida Crosbyja do Brucea Springsteena. Med drugim je ustvaril šestminutno legendarno pesem Like A Rolling Stone, ki je spremenila splošno razumevanje tega, kako in kaj naj bi izražala popularna glasba.
Ker se nezadržno bliža dan, ko bo Bob Dylan (Robert Allen Zimmerman, 1941) že četrtič nastopil v Sloveniji, smo v njegovo čast prelistali njegovo še vročo avtobiografijo Zapiski, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi.
Zapiski so začeli nastajati okoli leta 1961 kot odsev avtorjevega bivanja, razmišljanj in vplivov novega okolja, v katerem se je znašel takoj po prihodu v New York, točneje v Greenwich Village. Dylanov pripovedni jezik v knjigi je prepoznavno duhovno bogat, angažiran, poln domišljije in ritma. Točno tak, kakršnega že vsa leta spoznavamo skozi njegovo poezijo in glasbo.
Naj za pokušino le še nanizamo nekaj zanimivih anekdot iz njegove avtobiografije:
- "Pred leti, še preden sem se odločil, da bom pevec folk pesmi, in sem še sanjaril, sem hotel na West Point. Vedno sem si predstavljal, da bom umrl v junaški bitki, ne v postelji. Hotel sem biti general z lastnim bataljonom in zanimalo me je, kako je mogoče priti v to čudežno deželo. Vprašal sem očeta, kako naj pridem na West Point, in bi je kar šokiran, rekel je, da se moje ime ne zančne z 'de' ali 'von' in da moraš za kaj takega imeti zveze in prava priporočila. Naj se najprej pobrigam za to. Stric je bil še bolj neposreden: 'Saj nočeš delati za vlado. Vojak je gospodinja, poskusni zajec. Pojdi lepo v rudnik.'"
- "Večkrat sem srečal pevca Richieja Havensa, ki je imel vedno ob sebi čedno dekle, da je pobirala denar zanj, in opazil sem, da mu je vedno šlo dobro. Včasih je pobirala kar z dvema klobukoma. Če nisi imel na zalogi nobene zvijače, te sploh niso opazili, kar ni bilo priporočljivo. Nekajkrat sem v ta namen pripeljal s seboj dekle, ki sem jo poznal iz kavarne Wha?, natakarico, ki je očem dobro dela. Naredila sva turo po klubih, ona je pobirala denar; nosila je smešen klobuček, močno črno naličene oči, globoko izrezano prozorno čipkasto bluzo - ogrnila si je plašč, a je bila pod njim od pasu navzgor videti skoraj naga. Pozneje sva si razdelila denar, vendar tega nisva počela ves čas, je bil prevelik štrapac, čeprav sem zaslužil več, če je bila z menoj."
- "V tistih časih sem bil drugačen predvsem v repertoarju. Noben drug kavarniški izvajalec ni imel tako izjemnega; za podlago sem imel prave, trde folk pesmi, spremljalpa sem se s kar se da glasnim brenkanjem. Ljudi sem ali odganjal ali pa so poslušali, kaj za vraga je to. Vmesne možnosti ni bilo. Bilo je precej boljših pevcev in glasbenikov, ampak nihče ni počel česa takega, kar bi bilo vsaj približno podobno meni. S folk pesmimi sem raziskoval vesolje, bileso slike, vredne več kot kar koli drugega. Poznal sem njihovo notranjo substanco. Zlahka sem sestavljal koščke."
Do 25. junija, ko bo Bob Dylan nastopil v ljubljanskih Stožicah, bomo na facebook strani Govori.se podarili izvod njegovih Zapiskov.
Sledite nam!
Ne spreglejte tudi:
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču