30 milijonov žensk brca žogo

15. 6. 2016 | Vir: Jana
Deli

Pred uradnim začetkom evropskega nogometnega prvenstva v Franciji je revija Jana predstavila najboljše nogometašice na svetu. Njihov prispevek na tem mestu povzemamo.

Japonka, ki spreminja zgodovino

Ime Saki Kumagai je neizbrisno vtkano v zgodovino ženskih svetovnih prvenstev v nogometu, kajti Japonka je v finalu leta 2011 zabila zmagovito enajstmetrovko proti velesili Nemčiji. V Nemčiji. To je scenarij, ki buri domišljijo dobrih štirih milijonov registriranih žensk, ki po vsem svetu igrajo organiziran nogomet.

Bi to lahko bila jaz? Bi reprezentanca moje države lahko nekoč igrala na največjem turnirju na svetu, igrala tekmo vseh tekem, bila v igri za pokal, za zmago in bi jaz zabila za večno slavo, četudi je ta medijsko in finančno povsem neprimerljiva z občudovanjem moških kolegov, kajti oni v podobnih primerih postanejo narodni junaki in njihovo ime je zapisano v zgodovinske knjige? Možnosti za scenarij, kot ga je doživela Kumagaieva, je sicer malo, obstajajo pa. Toda, da bi se ista zgodba isti igralki ponovila dvakrat? Da bi ista igralka v velikem finalu nekega super pomembnega tekmovanja spet zabila odločilno enajstmetrovko? In se je zgodilo, v četrtek, 26. maja 2016, v finalu ženske Lige prvakov za sezono 2015/2016, ko je Saki Kumagai v dresu francoskega Lyona izvajala odločilno enajstmetrovko v dvoboju velikih pričakovanj proti nemškemu Wolfsburgu. In zabila. Spet. Da bi bila zgodba še boljša in razplet še bolj dramatičen, se je znova zgodilo ravno v Nemčiji, kajti finale se je igral v Frankfurtu. Redni del dvoboja se je končal z neodločenim rezultatom ena proti ena, in to po tem, ko je Lyon s 13. zadetkom norveške napadalke, najboljše strelke francoske lige in Lige prvakov Ade Hegerberg povedel v 12. minuti, dve minuti pred koncem pa je izenačila Alexandra Popp. Podobno kot v finalu svetovnega prvenstva v Nemčiji leta 2011 si je Kumagaieva za izvajanje odločilne enajstmetrovke vzela izredno dolg zalet, in to z razlogom. Njena priprava je namreč specifična, Kumagaieva si podobno kot David Beckham, ki je imel natančno odmerjene korake pred prostimi streli, in podobno kot Cristiano Ronaldo, ki pred izvajanjem prostega strela pred žogo stoji v revolveraškem položaju, dolg zalet vzame, da ima med tekom proti žogi možnost opazovati vratarko.

»Tako jaz odločam o razpletu teh odločilnih trenutkov, kajti vselej se vratarka zgane pred strelom, saj se mora, ker ugiba o smeri, v katero bom ustrelila žogo,« je dejala Kumagaieva.

Razvoj se je začel po drugi svetovni vojni.

Medtem ko je bil ženski nogomet v prvi polovici 20. stoletja v večini držav prepovedan in ženske nazadnjaško označene kot neprimerne za igranje te 'moške' igre, se je dojemanje nogometa v Evropi spremenilo po drugi svetovni vojni. Ženski nogomet se je začel resneje razvijati predvsem na Norveškem, Švedskem in v Nemčiji. Povsem logično je bilo, da je Nemčija organizirala prvo evropsko prvenstvo, sicer neuradno, toda leto 1957 je vseeno izjemno pomembno v zgodovinskem pregledu ženskega nogometa. Prva je žensko nogometno zvezo leta 1950 ustanovila Italija, do konca šestdesetih let 20. stoletja so se oblikovale nove nacionalne in regijske zveze, posledično so nastajali novi klubi. A ženski nogomet je do pravega mednarodnega priznanja čakal do leta 1991, ko je mednarodna nogometna federacija FIFA na Kitajskem organizirala prvo svetovno prvenstvo. S povprečnim obiskom 20 tisoč gledalcev na srečanje in zmago Združenih držav Amerike je ženski nogomet doživel nepričakovan uspeh.

Ko so Združene države Amerike leta 1999 organizirale svetovno prvenstvo, je bila država na nogah, osvojen naslov – po streljanju enajstmetrovk proti Kitajski – je na naslovno stran super prestižnega in takrat še visoko tiražnega tednika Sports Illustrated postavil Brandi Chastain. Brandi je na tej fotografiji čepela na tleh, z majico v rokah in pred obrazom, kazala je modrček. Tako kot moški kolegi – minus modrček – torej. A zvezda, največja zvezda ženskega svetovnega nogometa je vratarka ameriške reprezentance Hope Solo. Njen talent je težko ponovljiv, njena osebnost neukročena, moč njene osebnosti magnetna. Medtem ko je brazilska driblerka Marta pogosto spominjala na Ronaldinha, je Hope Solo ženska različica Zlatana Ibrahimovića.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju